»BOŽJA beseda je namreč živa in ima močan vpliv.« (Heb. 4:12) S temi besedami je apostol Pavel poudaril moč Božje Besede, da se dotakne srca in spreminja življenja.

Toda glede takšnega pogleda na moč svetopisemskega sporočila je po smrti apostolov, ko je pognalo korenine napovedano odpadništvo, nastala prava zmešnjava. (2. Pet. 2:1–3) Sčasoma so cerkveni voditelji začeli Božji Besedi pripisovati magične moči. Profesor Harry Y. Gamble je pisal o »magični rabi krščanskih besedil«. Zapisal je, da je v tretjem stoletju cerkveni oče Origen prišel na dan z zamislijo, da »je nekako koristen že sam zven svetih besed v ušesu: če imajo besede moč v poganski magiji, koliko večjo moč morajo imeti šele resnično božanske besede svetopisemske vrstice«. Janez Krizostom iz konca četrtega stoletja je napisal, da se »hudič ne bo drznil približati hiši, v kateri leži evangelij«. Poročal je tudi, da so nekateri odlomke iz evangelijev imeli obešene okoli vratu kot močan amulet. Profesor Gamble je nadalje napisal, da se je katoliškemu teologu Avguštinu »zdelo dopustno, da si človek, kadar ga boli glava, pred spanjem pod svoj vzglavnik položi Janezov evangelij«. Tako so svetopisemsko besedilo uporabljali v magične namene. Ali meniš, da je Sveto pismo amulet oziroma predmet za srečo, ki te lahko obvaruje zla?

Morda je bolj pogosta navada napačne rabe Svetega pisma bibliomantija. Za kaj gre pri tej navadi? Gre za to, da človek na slepo odpre knjigo – pogosto je to Biblija – prebere besedilo, ki mu najprej pade v oči, in verjame, da mu bodo prav te besede dale vodstvo, ki ga v tistem trenutku potrebuje. Po besedah prej omenjenega profesorja je denimo Avguštin, ko je ob neki priložnosti pri sosednji hiši slišal otroka reči »Vzemi in preberi, vzemi in preberi«, to razumel kot Božjo zapoved, da naj odpre Sveto pismo in prebere prve besede, ki jih zagleda.

Ali si že slišal za ljudi, ki so v težavnih okoliščinah molili k Bogu, nato pa na slepo odprli Biblijo in verjeli, da jim bo prva vrstica, ki jim bo padla v oči, pomagala spoprijeti se s svojim problemom? Mogoče so bile njihove namere dobre, toda za kristjane ne bi bilo primerno, da bi tako iskali vodstvo v Svetem pismu.

Jezus je svojim učencem zagotovil, da jim bo poslal »pomočnika, svetega duha«. Nato je dodal: »Učil [vas bo vse] in vas spomnil na vse, kar sem vam povedal.« (Jan. 14:26) Nasprotno pa se pri bibliomantiji ne zahteva znanja iz Svetega pisma.

Bibliomantija in druge praznoverne navade glede rabe Svetega pisma so splošno razširjene. Toda Božja Beseda obsoja prerokovanje iz znamenj. (3. Mojz. 19:26; 5. Mojz. 18:9–12; Apd. 19:19) »Božja beseda je namreč živa in ima močan vpliv,« vendar jo moramo znati uporabljati. Točno spoznanje iz Svetega pisma, ne pa praznoverna raba te knjige, ljudem izboljša življenje. Pridobivanje takšnega spoznanja mnogim pomaga, da si privzgojijo visoka moralna merila, opustijo škodljiv življenjski slog, izboljšajo svoje družinsko življenje in negujejo oseben odnos z Avtorjem Svetega pisma.