1.–3. a) Kaj je obžalovanje in kako lahko vpliva na nas? b) Kaj se od Pavla lahko naučimo o tem, kako služiti Bogu brez obžalovanja?

PESNIK John G. Whittier je napisal: »Od vseh žalostnih besed, kar so jih izrekla usta ali napisalo pero, so najbolj žalostne: Lahko bi bilo . . .« S tem verzom je imel v mislih reči, ki jih obžalujemo, ki bi se jih radi lotili znova, in to drugače. »Obžalovanje« je žalost, čustvena prizadetost človeka zaradi nečesa, kar je naredil oziroma česar ni naredil, in lahko pomeni tudi »ponovno objokovanje«. Vsi smo kdaj storili kaj, kar bi zdaj naredili drugače, če bi čas lahko zavrteli nazaj. In kaj obžaluješ ti?

² Nekateri so v življenju naredili velike napake in celo zagrešili hude grehe. Drugi sicer niso storili nič tako slabega, vendar se sprašujejo, ali so bile nekatere njihove odločitve v preteklosti res najboljše. Nekateri ljudje so zmožni iti preko svoje preteklosti in živeti naprej. Drugi pa se glede svoje preteklosti kar naprej mučijo z razglabljanjem »Ko bi le . . .«. (Ps. 51:3) Med katere bi uvrstil sebe? Ali si želiš, da bi Bogu lahko služil brez obžalovanja – vsaj od danes naprej? Ali imamo kak zgled iz resničnega življenja, ki nam je glede tega lahko v pouk? Seveda imamo, to je apostol Pavel.

³ Pavel je v življenju naredil strašne napake, pa tudi modre odločitve. Napake, ki jih je naredil je zelo obžaloval, vendar se je obenem naučil, kako si z zvestim služenjem Bogu zagotoviti uspeh. Poglejmo, kaj se lahko iz njegovega zgleda naučimo o tem, kako služiti Bogu brez obžalovanja.

4. Kakšno obžalovanja vredno preteklost je imel apostol Pavel?

⁴ Pavel je kot mlad farizej počel reči, ki jih je kasneje obžaloval. Bil je na primer na čelu krutega  preganjanja Kristusovih učencev. V svetopisemskem poročilu piše, da je Savel, ki je pozneje postal znan kot Pavel, takoj po Štefanovi mučeniški smrti »začel zatirati občino. Kar po vrsti je vdiral v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pošiljal v ječo.« (Apd. 8:3) Učenjak Albert Barnes je dejal, da je grška beseda, ki se prevaja z »zatirati«, »beseda, ki ima težo, in označuje gorečnost in silovitost, s katero je [Savel] sodeloval v preganjanju«. Po Barnesovih besedah je »Savel besnel nad cerkvijo kakor zver«. Savel je bil kot predan Jud prepričan, da mu je Bog naložil dolžnost, da izkorenini krščanstvo. Zato je preganjal kristjane z veliko krutostjo ter jim, »moškim in ženskam«, »grozil in si želel njihove smrti«; hotel jih je iztrebiti. (Apd. 9:1, 2; 22:4) *

5. Pojasni, kako se je Savel spreobrnil iz preganjalca Jezusovih sledilcev v človeka, ki je pričeval za Kristusa.

⁵ Savel je nameraval oditi v Damask, iztrgati Jezusove učence iz njihovih domov in jih odvleči v Jeruzalem pred jezni sanhedrin. Toda ker je nasprotoval Glavi krščanske občine, mu to ni uspelo. (Efež. 5:23) Ko je bil na poti v Damask, se mu je po robu postavil Jezus. Savla je oslepila čudežna svetloba. Nato ga je Jezus napotil v Damask, da tam počaka na nadaljnja navodila. Nadaljevanje zgodbe poznamo. (Apd. 9:3–22)

6., 7. Kaj kaže na to, da se je Pavel dobro zavedal svoje boleče preteklosti?

⁶ Pavel je svoje vrednote spremenil takoj, ko je postal kristjan. Prej je bil hud sovražnik krščanstva, zdaj pa je postal njegov vnet zagovornik. Kljub temu je o sebi kasneje napisal: »Seveda ste slišali o tem, kako sem se nekdaj vedel v judovstvu, da sem že čez vsako mero preganjal Božjo občino in jo zatiral.« (Gal. 1:13) Pozneje, ko je pisal Korinčanom, Filipljanom in Timoteju, je spet omenil svojo preteklost, ki jo je obžaloval. (Beri 1. Korinčanom 15:9; Fil. 3:6; 1. Tim. 1:13.) Pavel ni bil ponosen na to, da je moral o sebi pisati takšne stvari, po drugi strani pa se tudi ni skušal vesti, kakor da se nič od tega ni nikoli zgodilo. Dobro se je zavedal, da je naredil hude napake. (Apd. 26:9–11)

⁷ Biblicist Frederic W. Farrar je omenil vlogo, ki jo je Savel imel »pri strašnem preganjanju«. Dodal je še, da lahko šele takrat, ko razmislimo, kako strašne so bile posledice tega žalostnega obdobja v življenju Pavla, »dojamemo, kolikšno breme obžalovanja je moralo ležati na njem in koliko zasmehovanja je moral prenesti s strani zlobnih sovražnikov«. Tu in tam se je morda zgodilo, da so k Pavlu, medtem ko je obiskoval različne občine, pristopili bratje in sestre, ki so ga srečali prvič, in mu rekli: »Ti si torej Pavel – ti si tisti, ki nas je preganjal!« (Apd. 9:21)

8. Kako je Pavel gledal na usmiljenje in ljubezen, ki sta mu ju izkazala Jehova in Jezus, ter kaj se iz tega naučimo?

⁸ Pavel je priznal, da je lahko svojo sveto službo opravljal samo zaradi Božje nezaslužene dobrotljivosti. V svojih 14 pismih omeni to Božjo lastnost, ki je izraz usmiljenja, kakih 90-krat – večkrat kot kateri koli biblijski pisec. (Beri 1. Korinčanom 15:10.) Pavel je bil zelo hvaležen Bogu, da je bil z njim usmiljen, in je res želel narediti vse, da mu Božja nezaslužena dobrotljivost ne bi bila izkazana zaman. Zato se je »trudil bolj« kot vsi drugi apostoli. Iz njegovega zgleda jasno spoznamo, da nam je Jehova, če priznamo svoje grehe in  se popravimo, na podlagi Jezusove odkupne žrtve pripravljen izbrisati celo hude grehe. To je res dober pouk za vse, ki težko verjamejo, da Kristusova žrtev koristi tudi njim osebno. (Beri 1. Timoteju 1:15, 16.) Čeprav je bil Pavel nekoč zagrizen preganjalec Kristusa, je lahko napisal: »Božji Sin [. . .] me je ljubil in dal samega sebe zame.« (Gal. 2:20; Apd. 9:5) Da, Pavel se je naučil, kako služiti Bogu, da mu ne bi bilo treba še česa obžalovati. Ali si se tega naučil tudi ti?

9., 10. a) Zakaj nekateri Jehovovi služabniki tudi kaj obžalujejo? b) Zakaj ni dobro kar naprej biti zaskrbljen zaradi preteklih napak?

⁹ Ali si v preteklosti storil kaj, kar sedaj obžaluješ? Ali si kdaj zapravljal dragoceno energijo in čas za manj pomembne reči? Ali si kdaj s svojim ravnanjem škodoval drugim? Morda pa te občutki obžalovanja vznemirjajo iz kakega drugega razloga. Vprašanje je torej: Kaj lahko storiš?

¹⁰ Nekateri ljudje so nenehno v skrbeh! Človek, ki je nenehno v skrbeh, samega sebe trpinči, razburja in preganja. Tak človek v sebi čuti hudo tesnobo. Ali se da z zaskrbljenostjo rešiti kak problem? Niti enega! Predstavljaj si, da bi se skušal pomikati naprej tako, da bi se ure in ure zibal na gugalniku. Porabil bi veliko energije, prišel pa ne bi nikamor! Če boš opustil zaskrbljenost in storil kaj zares koristnega, bo to morda prineslo dobre rezultate. Lahko se opravičiš posamezniku, ki si ga prizadel, in tako morda obnoviš dobre odnose. Razmisli o tem, zakaj si storil, kar si pač storil, tako da ne boš več ponovil iste napake. Včasih pa boš morda moral s posledicami svoje napake enostavno živeti. Z zaskrbljenostjo si ne boš nič pomagal, saj ta ni nič drugega kot oblika paralize, ki ti lahko prepreči, da bi z vso močjo služil Bogu. Poleg tega  zaskrbljenost ne prinaša prav nobene nagrade!

11. a) Kaj moramo storiti, da bi bili deležni Jehovovega usmiljenja in srčne dobrotljivosti? b) Kaj je Božji recept za to, da glede svojih preteklih napak dosežemo notranji mir?

¹¹ Nekateri so nagnjeni k temu, da se s preteklimi napakami tako zelo obremenjujejo, da imajo občutek, da v Božjih očeh niso vredni nič. Morda mislijo, da si ne zaslužijo Božjega usmiljenja, ker so tako zelo oziroma tolikokrat skrenili s prave poti. Dejstvo pa je, da se lahko, ne glede na to, kaj so storili v preteklosti, pokesajo, spremenijo in prosijo za odpuščanje. (Apd. 3:19) Jehovovo usmiljenje in srčna dobrotljivost lahko dosežeta tudi njih, tako kot to velja za mnoge druge. Jehova prijazno ravna z vsakim, ki je ponižen in pošten ter se iz srca kesa. Tako je ravnal tudi z Jobom, ki je rekel: »Kesam [se] v prahu in pepelu.« (Job 42:6) Vsi moramo upoštevati Božji recept za dosego notranjega miru, ki se glasi: »Kdor zakriva svoje prestopke, ne bo imel uspeha, tistemu, ki jih prizna in opusti, pa bo izkazano usmiljenje.« (Preg. 28:13; Jak. 5:14–16) Potemtakem svoje grehe lahko priznamo Bogu, molimo za odpuščanje in naredimo vse, da bi popravili storjeno krivico. (2. Kor. 7:10, 11) Če vse to storimo, nam Tisti, ki velikodušno odpušča, lahko izkaže usmiljenje. (Iza. 55:7)

12. a) Kaj se o tem, kako je najbolje ravnati, kadar nas muči slaba vest, lahko naučimo od Davida? b) V katerem smislu je Jehovu žal in kako nam odgovor na to vprašanje pomaga? (Glej okvir.)

¹² Molitev ima moč; z njo pri Bogu mnogo dosežemo. David je svoje močne notranje občutke in vero izrazil v molitvi, ki je lepo ohranjena v Psalmih. (Beri Psalm 32:1–5.) David je priznal, da je čisto oslabel, ko je skušal potlačiti svojo vest. Očitno je, preden je priznal svoj greh, trpel tako čustveno kot tudi telesno in izgubil vse veselje. Kdaj je bilo Davidu odpuščeno in mu je odleglo? Šele ko je svoj greh priznal Bogu. Jehova je odgovoril na Davidove molitve in ga okrepil, da je živel naprej in delal nekaj koristnega. Podobno si lahko tudi ti, če moliš iskreno in iz srca, prepričan, da bo Jehova skrbno prisluhnil tvoji prošnji. Če se obremenjuješ s svojimi preteklimi napakami, popravi, kar se popraviti da, in nato verjemi, da ti je Jehova odpustil. (Ps. 86:5)

13., 14. a) Kaj bi zdaj morala biti naša glavna skrb? b) Katera vprašanja nas lahko spodbudijo k temu, da analiziramo samega sebe in svoje okoliščine?

¹³ Pravijo, da življenje lahko razumemo, če gledamo nazaj, živimo pa ga tako, da gledamo naprej. Torej bi se morali ukvarjati s sedanjostjo in prihodnostjo, ne pa skrbeti glede preteklosti.  Vprašaj se: »Ali bom čez leta obžaloval sedanje odločitve? Ali si bom želel, da bi kaj storil drugače? Ali zvesto služim Bogu, tako da mi v prihodnosti ne bo treba ničesar obžalovati?«

¹⁴ Približuje se velika stiska, zato si ne želimo zgolj delati skrbi z vprašanji, kot so denimo: »Ali bi v Božji službi lahko naredil več? Zakaj nisem pioniral, ko se mi je za to ponudila priložnost? Kaj mi je preprečevalo, da se nisem potegoval za to, da bi služil kot strežni služabnik? Ali sem si zares prizadeval oblačiti novo osebnost? Ali sem res takšen človek, kakršnega si Jehova želi v novem svetu?« Uporabimo ta vprašanja raje za to, da analiziramo samega sebe, in poskrbimo, da bomo v Jehovovi službi dajali vse od sebe. V nasprotnem primeru bomo morda še naprej živeli tako, da bomo v prihodnje obžalovali še več stvari. (2. Tim. 2:15)

15., 16. a) Kaj vse so mnogi žrtvovali, da bi lahko službo Bogu dali na prvo mesto v svojem življenju? b) Zakaj ne bi smeli obžalovati nobene žrtve, ki smo jo naredili za Jehova?

¹⁵ Kaj pa tisti, ki Jehovu služite polnočasno in ste za to morali kaj žrtvovati? Mogoče si se za to, da bi poenostavil svoje življenje in imel več časa za delo v prid Kraljestva, odrekel obetajoči karieri ali uspešnemu poslu. Morda pa si ostal samski oziroma si se, če si poročen, odločil, da ne boš imel otrok, da bi lahko sodeloval v eni od oblik polnočasne službe – betelska služba, sodelovanje pri mednarodnih gradbenih projektih, okrajno delo ali misijonarska služba – ki bi ti bila sicer nedosegljiva. Ali naj bi sedaj, ko si se v Jehovovi službi postaral, te odločitve obžaloval? Ali naj bi imel občutek, da so bile te žrtve nepotrebne oziroma storjene ob neprimernem času? Nikakor ne!

¹⁶ Te odločitve si sprejel iz velike ljubezni do Jehova in iskrene želje pomagati drugim, ki so mu želeli služiti. Ni ti treba razmišljati, da bi bilo zate boljše, če bi živel drugače. Lahko si zelo zadovoljen, saj veš, da si storil to, kar si vedel, da je prav. Lahko si vesel, da si v službi Jehovu dal vse od sebe. On tvoje požrtvovalnosti ne bo pozabil. V pravem življenju, ki še pride, te bo nagradil z blagoslovi, ki daleč presegajo vse, kar si lahko sedaj predstavljaš! (Ps. 145:16; 1. Tim. 6:19)

17., 18. a) Katero načelo je Pavlu pomagalo, da je Bogu služil brez obžalovanja? b) Kaj si odločen storiti glede svojega preteklega, sedanjega in prihodnjega služenja Jehovu?

¹⁷ Katerega načela se je Pavel naučil in mu je pomagalo, da je Bogu služil, ne da bi še več obžaloval? Pavel je, kot to beremo v prevodu Johna B. Phillipsa, napisal: »Preteklost puščam zadaj in grem z iztegnjenimi rokami proti vsemu, kar je spredaj, naravnost proti cilju.« (Beri Filipljanom 3:13, 14.) Pavel ni kar naprej razmišljal o napakah, ki jih je storil, ko je bil še v judovski veri. Raje je vso svojo energijo usmeril v izpolnitev pogojev za to, da bi v prihodnosti lahko prejel nagrado večnega življenja.

¹⁸ Vsi lahko upoštevamo načelo, ki veje iz Pavlovih besed. Ne vznemirjajmo se zaradi preteklosti, ki je ne moremo spremeniti, raje se iztegujmo proti tistemu, kar je pred nami. Res je, da preteklih napak morda ne moremo dobesedno pozabiti, vseeno pa se nam zaradi njih ni treba stalno jeziti nase. Prizadevajmo si preteklost pustiti za seboj, služimo Bogu po svojih najboljših močeh in glejmo naprej v veličastno prihodnost!