Ali je to res napisal Jožef?
Jožef Flavij, zgodovinar iz prvega stoletja, v svojem delu Judovske starožitnosti, XX. knjiga, omenja smrt »Jakoba, brata Jezusa, imenovanega Kristus«. Mnogi učenjaki na to izjavo gledajo kot na verodostojno. Vendar nekateri dvomijo o pristnosti neke druge izjave o Jezusu, ki je zapisana v istem delu. Ta odlomek, ki je znan kot Testimonium Flavianum, se glasi:
»V tem času je živel Jezus, moder človek, če mu je prav reči človek, saj je delal čudovite stvari – in ko je učil resnico, so ga ljudje z veseljem poslušali. K sebi je pritegnil mnoge Jude in Nejude. Bil je Kristus; in ko ga je Pilat na predlog naših vodilnih mož obsodil na križ, ga tisti, ki so ga ljubili, niso zapustili, saj se jim je tretji dan prikazal živ, kot so to in še deset tisoč drugih čudovitih reči o njem že prej napovedali Božji preroki; in kristjani, ki se tako imenujejo po njem, vse do danes niso izumrli.« (Jožef – Judovske starožitnosti, XVIII. knjiga, 3, 3)
Že vse od konca 16. stoletja se vleče vroča polemika med tistimi, ki verjamejo, da je to besedilo verodostojno, in med tistimi, ki dvomijo, da ga je napisal Jožef. Serge Bardet, francoski zgodovinar in strokovnjak za klasično literaturo, si je prizadeval razplesti niti te polemike, ki so se v zadnjih štirih stoletjih tako zapletle. Svoja raziskovanja je zbral v knjigi z naslovom Le Testimonium Flavianum—Examen historique considérations historiographiques (Flavijanov testament – zgodovinska študija zgodovinskih dejavnikov).
Jožef ni bil krščanski pisec. Bil je judovski zgodovinar. Zato je predmet večine prerekanj to, da je Jezus označen kot »Kristus«. Bardet v svoji analizi trdi, da se ta naziv »v vsem [ujema] z grško rabo [določnega] člena pri imenih ljudi«. Bardet še dodaja, da gledano z judovsko-krščanske perspektive »to, da je Jožef uporabil izraz Christos, ni le mogoče«, ampak je celo ključ, ki so ga »kritiki na splošno spregledali in s tem ravnali hudo narobe«.
Ali je mogoče, da bi se kasneje našel kdo, ki bi ponaredil Jožefov stil pisanja in bi ta del besedila dodal, da bi ga naredil bolj zanimivega? Bardet je glede na zgodovinske in besedilne dokaze sklenil, da bi bila takšna ponaredba skoraj čudežna. Ponarejevalec bi moral imeti takšen »talent za ponarejanje, da mu v vsej dotedanji zgodovini ne bi bilo para« – z drugimi besedami, takšen bi moral biti prav »toliko jožefinski kot sam Jožef«.
Čemu potem vse te polemike? Bardet je odkril bistvo problema in povedal, da »se o Testimoniumu – v nasprotju z večino staroveških besedil – dvomi preprosto zato, ker so se vprašanja pojavila prav glede Testimoniuma«. Nadaljuje še, da stališča, ki so se oblikovala v vseh teh stoletjih, temeljijo bolj na »skritih motivih« kakor pa na strokovni analizi besedila, saj ta močno govori v prid avtentičnosti Testimoniuma.
To, ali bodo učenjaki zaradi Bardetovih analiz spremenili svoje mnenje glede Testimoniuma Flavianuma, bomo še videli. Pierra Geoltraina, uglednega strokovnjaka za helenistično judovstvo in prvotno krščanstvo, so njegove analize prepričale. Nekoč je za Testimonium menil, da je vrinjen, in se je celo norčeval iz tistih, ki so verjeli v njegovo avtentičnost. Toda spremenil je svoje mnenje. In kot razlog za to navaja prav Bardetovo delo. Geoltrain zdaj pravi, da »si odslej nihče več ne bi smel drzniti govoriti, da je Jožefov testament [oziroma pričanje] ‚neprepričljiv testament‘«.
Jehovove priče imamo za to, da Jezusa sprejmemo kot Kristusa, seveda še prepričljivejši razlog, namreč tega, ki je zapisan v sami Bibliji. (2. Tim. 3:16)