1., 2. Kako Jehovove priče gledamo na Božje ime v nasprotju s cerkvami tako imenovanega krščanstva?

CERKVE tako imenovanega krščanstva so se na splošno oddaljile od Božjega imena. V predgovoru nekega biblijskega prevoda na primer beremo: »Uporaba lastnega imena za enega in edinega Boga [. . .] je popolnoma neprimerna za vesoljno vero Krščanske cerkve.« (Revised Standard Version)

² Jehovove priče pa smo ponosni, da lahko nosimo Božje ime in ga slavimo. (Beri Psalm 86:12; Izaija 43:10.) Poleg tega si štejemo v čast, da razumemo pomen tega imena pa tudi vesoljno sporno vprašanje, ki je povezano z njegovo posvetitvijo. (Mat. 6:9) Te časti nikoli ne bi smeli jemati za nekaj samo po sebi umevnega. Zato razmislimo o treh pomembnih vprašanjih: Kaj pomeni poznati Božje ime? Kako Jehova ravna skladno s svojim velikim imenom in ga s tem še bolj oslavlja? In kako lahko hodimo v Jehovovem imenu?

3. Kaj pomeni poznati Božje ime?

³ Poznati Božje ime zajema veliko več, kakor samo vedeti za besedo »Jehova«. K temu spada to, da vemo, kakšen Bog je Jehova, ter da poznamo njegove lastnosti, namen in njegovo ravnanje, ki je razodeto v Bibliji, na primer to, kako ravna s svojimi služabniki. Seveda Jehova širi uvid v te stvari postopoma, skladno z izpolnjevanjem svojega namena. (Preg. 4:18) Vemo, da je Jehova svoje ime razodel prvemu človeškemu paru, saj je Eva to ime uporabila, ko je rodila Kajna. (1. Mojz. 4:1) Božje ime so poznali tudi zvesti očaki Noe, Abraham, Izak in Jakob. In ko jih je Jehova blagoslavljal, skrbel zanje in jim razkrival podrobnosti svojega namena,  so to ime vedno bolj cenili. Mojzesu pa je Bog glede svojega imena odkril še nekaj posebnega.

4. Zakaj je Mojzes vprašal Boga, kako mu je ime, in zakaj je bila Mojzesova skrb upravičena?

⁴ Beri 2. Mojzesova 3:10–15. Ko je bil Mojzes star 80 let, mu je Bog dal pomembno zapoved: »Izpelji moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta.« Mojzes se je odzval s spoštljivim vprašanjem, ki ima globok pomen. Boga je pravzaprav vprašal, »kako mu je ime«. Kaj je Mojzes mislil s tem vprašanjem, če pa je bilo Božje ime že dolgo znano? Očitno je želel izvedeti več o osebi, ki jo to ime predstavlja – dejstva, ki bi Božje ljudstvo prepričala, da ga bo Bog res rešil. Mojzesova skrb je bila upravičena, saj so bili Izraelci že kar nekaj časa sužnji. Verjetno so dvomili, da jih Bog njihovih praočetov sploh lahko reši. Nekateri Izraelci so celo začeli častiti egiptovske bogove! (Ezek. 20:7, 8)

5. Kako je Jehova s tem, kar je odgovoril Mojzesu, še bolj osvetlil pomen svojega imena?

⁵ Kako je Jehova odgovoril na Mojzesovo vprašanje? Med drugim je rekel: »Takole reci Izraelovim sinovom: ‚POSTAL BOM me je poslal k vam.‘« * Nato mu je še naročil, naj jim reče: »Jehova, Bog vaših praočetov [. . .] me je poslal k vam.« Bog je razodel, da bo postal, kar koli bo želel postati, da bi izpolnil svoj namen, torej da bo vedno držal svojo besedo. Zato Jehova pravi to, kar beremo v 15. vrstici: »To je moje ime za večno in po njem se me bodo spominjali iz roda v rod.« To spoznanje je Mojzesu gotovo zelo okrepilo vero in ga navdalo s strahospoštovanjem.

6., 7. Kako je Jehova ravnal popolnoma skladno s svojim velikim imenom?

⁶ Jehova je nedolgo zatem, ko je govoril z Mojzesom, ravnal popolnoma skladno s svojim imenom tako, da je postal Izraelov Rešitelj. Z desetimi uničujočimi nadlogami je ponižal Egipt in obenem razkril nemoč egiptovskih bogov, tudi faraona. (2. Mojz. 12:12) Zatem je razdelil Rdeče morje, popeljal skozenj Izraelce ter utopil faraona in njegovo vojsko. (Ps. 136:13–15) V »veliki in strah zbujajoči pustinji« je postal Tisti, ki ohranja življenje, saj je svoje ljudstvo, ki je takrat verjetno štelo od dva do tri milijone ali več, oskrboval  s hrano in vodo. Poskrbel je celo, da se jim niso izrabila oblačila in sandale. (5. Mojz. 1:19; 29:5) Da, Jehovu ne more nič preprečiti, da ne bi ravnal skladno s svojim imenom, ki je brez primere. Nekoč pozneje je Izaiju rekel: »Jaz, jaz sem Jehova, razen mene ni rešitelja.« (Iza. 43:11)

⁷ Mojzesov naslednik Jozue je bil prav tako priča Jehovovim strah zbujajočim dejanjem v Egiptu in v pustinji. Zato je proti koncu svojega življenja lahko z globoko prepričanostjo sonarodnjakom rekel: »Dobro veste z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo, da ni ostala neizpolnjena niti ena beseda od vseh obljub, ki vam jih je govoril vaš Bog Jehova. Vse so se izpolnile. Niti ena beseda ni ostala neizpolnjena.« (Joz. 23:14) Jehova je zanesljivo izpolnil svojo besedo – »postal« je Izpolnjevalec obljub.

8. Kako Jehova danes ravna skladno s pomenom svojega imena?

⁸ Jehova tudi danes postane Izpolnjevalec obljub. Po svojem Sinu je napovedal, da se bo v zadnjih dneh sporočilo o Kraljestvu oznanjalo »po vsej naseljeni zemlji«. (Mat. 24:14) Kdo drug razen Vsemogočnega Boga bi še lahko napovedal takšno delo, poskrbel, da bi se opravilo, in zanj uporabljal mnoge neizobražene in preproste ljudi? (Apd. 4:13) Če torej sodelujemo pri tem delu, pravzaprav sodelujemo pri izpolnjevanju biblijske prerokbe. Tako izkazujemo čast našemu Očetu in dokazujemo, da mislimo resno, ko molimo: »Posvečeno bodi tvoje ime. Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« (Mat. 6:9, 10)

9., 10. Kako je Jehova pri svojem ravnanju z Izraelci odkrival dodatne podrobnosti v zvezi s pomenom svojega imena, toda kakšen je bil izid?

⁹ Jehova je svojemu ljudstvu Izraelu kmalu po izhodu iz Egipta postal nekaj novega. S sklenitvijo Postavine zaveze je postal njihov »mož« in voljno sprejel nase vse s tem povezane odgovornosti. (Jer. 3:14) Izraelci pa so v prenesenem pomenu postali njegova žena, ljudstvo, ki nosi njegovo ime. (Iza. 54:5, 6) Če bi se mu poslušno podrejali in se ravnali po njegovih zapovedih, bi jim postal popolni »mož«. Blagoslavljal bi jih, jih varoval in jim podelil mir. (4. Mojz. 6:22–27) Tako bi bilo Jehovovo ime oslavljeno med narodi. (Beri 5. Mojzesova 4:5–8; Psalm 86:7–10.) V času, ko so bili Izraelci Božje ljudstvo, je pravo čaščenje pritegnilo mnogo tujcev, in ti so pravzaprav rekli to, kar je Moabka Ruta rekla  Naomi: »Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog.« (Ruta 1:16)

¹⁰ Jehova je v kakih 1500 letih pri svojem ravnanju z Izraelom razodel mnoge nove značilnosti svoje osebnosti. Kljub temu da je bilo to ljudstvo svojeglavo, je velikokrat postal »Bog usmiljen in [. . .] počasen za jezo«. Bil je izjemno potrpežljiv Bog. (2. Mojz. 34:5–7) Toda njegova potrpežljivost ima mejo in to mejo je judovski narod prekoračil, ko je zavrgel in umoril njegovega Sina. (Mat. 23:37, 38) Od takrat naprej naravni Izraelovi potomci niso bili več ljudstvo, ki nosi Božje ime. Večina njih je postala duhovno mrtva, podobno kakor drevo, ki se posuši. (Luk. 23:31) In kako je to vplivalo na njihovo stališče do Božjega imena?

11. Kako je prišlo do tega, da je Božje ime izgubilo vsakršno povezanost z judovskim narodom?

¹¹ Zgodovina odkriva, da se je med Judi sčasoma razvilo praznoverje glede Božjega imena. Menili so, da se tega imena ne sme izgovarjati. (2. Mojz. 20:7) Ime Jehova je postopoma izgubilo vsakršno povezanost z judovstvom. Ko je Jehova videl, kako nespoštljivo se ravna z njegovim imenom, ga je to nedvomno prizadelo. (Ps. 78:40, 41) Bog, »čigar ime je Ljubosumni«, vsekakor ne bi ljudstvu, ki se mu je odreklo in kateremu se je tudi sam odrekel, v nedogled dovolil, da bi se imenovalo z njegovim imenom. (2. Mojz. 34:14, pdč. op.) Iz tega dejstva bi se morali naučiti, da je s Stvarnikovim imenom pomembno ravnati nadvse spoštljivo.

12. Kdo je postal ljudstvo, ki se imenuje z Božjim imenom?

¹² Jehova je po Jeremiju razodel svoj namen, da bo sklenil »novo zavezo«, in to z novim narodom, duhovnim Izraelom. Kot je napovedal Jeremija, bodo vsi člani tega naroda, »od najmanjšega do največjega med njimi«, spoznali Jehova. (Jer. 31:31, 33, 34) Ta prerokba se je začela izpolnjevati ob binkoštih leta 33 n. št., ko je Bog sklenil novo zavezo. Nov narod, »Božji Izrael«, ki ga sestavljajo Judje in Nejudje, je postal »ljudstvo za [. . .] [Božje] ime« oziroma, kot se je izrazil Jehova, »ljudje, ki se imenujejo z mojim imenom«. (Gal. 6:16; beri Apostolska dela 15:14–17; Mat. 21:43.)

13. a) Ali so zgodnji kristjani uporabljali Božje ime? Pojasni. b) Kako gledaš na čast, da lahko na oznanjevanju uporabljaš ime Jehova?

¹³ Zgodnji kristjani, ki so bili člani tega novega naroda, so to ime uporabljali; denimo takrat, ko so navajali iz Hebrejskih spisov. * Tako je apostol Peter večkrat uporabil Božje ime ob binkoštih leta 33 n. št., ko je nagovoril mednarodno občinstvo, ki je bilo sestavljeno iz Judov in spreobrnjencev. (Apd. 2:14, 20, 21, 25, 34) Zgodnji kristjani so častili Jehova, on pa je blagoslavljal njihov trud v oznanjevanju. Podobno Jehova danes blagoslavlja naše oznanjevanje, ko ponosno oznanjamo njegovo ime in ga vsem, ki se zanimajo, pokažemo v njihovi lastni Bibliji, če je to mogoče. Tako jih predstavimo pravemu Bogu. To je zanje in za nas izjemna čast! Takšna predstavitev je lahko v nekaterih primerih začetek čudovitega prijateljstva z Jehovom, ki se zatem vedno bolj krepi in bo trajalo večno.

14., 15. Kaj je Jehova kljub širjenju odpadništva storil glede svojega imena, po katerem naj bi se ga spominjali?

¹⁴ Kasneje, še zlasti po smrti apostolov, se je v zgodnji krščanski občini začel širiti kvaren vpliv odpadništva.  (2. Tes. 2:3–7) Krivi učitelji so celo prevzeli judovsko tradicijo, da se Božjega imena ne sme uporabljati. Toda ali bi Jehova dovolil, da bi njegovo ime, po katerem naj bi se ga spominjali, izginilo? Nikoli! Res je, da se danes ne da ugotoviti točne izgovarjave tega imena, vendar se je ohranilo. Skozi čas se je pojavljalo v raznih biblijskih prevodih pa tudi v spisih biblijskih učenjakov. Leta 1757 je na primer Charles Peters napisal, da je videti, da beseda »Jehova« v primerjavi z mnogimi drugimi nazivi za Boga »najbolje izraža Njegovo bistvo«. Hopton Haynes je leta 1797 v knjigi o čaščenju Boga sedmo poglavje začel takole: »JEHOVA, lastno ime BOGA Judov; edinega, ki so ga častili; enako kakor Kristus in apostoli.« Henry Grew (1781–1862) pa Božjega imena ni le uporabljal, ampak je tudi prišel do spoznanja, da je bilo osramočeno in da mora biti posvečeno. Božje ime sta prav tako uporabljala George Storrs (1796–1879) in Charles T. Russell, ki sta tesno sodelovala.

¹⁵ Posebna prelomnica pa je bila leto 1931, saj so tega leta Mednarodni preučevalci Biblije, kot se je Božje ljudstvo takrat imenovalo, sprejeli svetopisemsko ime Jehovove priče. (Iza. 43:10–12) Tako so vsemu svetu dali vedeti, da so ponosni na to, da so služabniki edinega pravega Boga, da so ljudstvo za njegovo ime in da izkazujejo čast temu imenu. (Apd. 15:14) Ti dogodki nam prikličejo v spomin Jehovove besede, zapisane v Malahiju 1:11: »Od sončnega vzhoda do zahoda bo moje ime veliko med narodi.«

16. Zakaj bi si morali to, da hodimo v Jehovovem imenu, šteti v čast?

¹⁶ Prerok Miha je napisal: »Vsa ljudstva bodo hodila vsako v imenu svojega boga, mi pa bomo hodili v imenu Jehova, svojega Boga, na veke, da, vso večnost.« (Miha 4:5) Za Preučevalce Biblije pa to, da jim je Jehova dovolil sprejeti svoje ime, ni bila le velika čast. V njih je tudi utrdilo prepričanje, da jih Bog priznava. (Beri Malahija 3:16–18.) Kako pa je s teboj? Ali si po svojih najboljših močeh prizadevaš hoditi »v imenu Jehova«? Ali razumeš, kaj vse to zajema?

17. Kaj vse zajema hoditi v Božjem imenu?

¹⁷ Hoditi v Božjem imenu zajema najmanj troje. Prvič, to ime moramo oznanjati drugim, saj bo rešen samo tisti, »ki bo klical Jehovovo ime«. (Rim. 10:13) Drugič, odsevati moramo Jehovove lastnosti, še zlasti ljubezen. In tretjič, v Jehovovem imenu hodimo, če se, da ne bi sramotili svetega imena našega Očeta, z veseljem podrejamo njegovim pravičnim merilom. (1. Jan. 4:8; 5:3) Ali si odločen hoditi »v imenu Jehova, svojega Boga, na veke«?

18. Zakaj lahko vsi, ki izkazujejo čast Jehovovemu velikemu imenu, z zaupanjem gledajo v prihodnost?

¹⁸ Kmalu bodo vsi, ki se ne menijo za Jehova ali mu nasprotujejo, morali spoznati, kdo je on. (Ezek. 38:23) Med te ljudi spadajo tudi posamezniki, ki podobno kakor faraon govorijo: »Kdo je Jehova, da bi poslušal njegov glas?« Faraon je to ugotovil zelo kmalu! (2. Mojz. 5:1, 2; 9:16; 12:29) Mi pa smo z veseljem spoznali Jehova. Ponosni smo na to, da nosimo njegovo ime in da smo njegovo poslušno ljudstvo. Zato v prihodnost gledamo z zaupanjem, da se bo izpolnila obljuba, zapisana v Psalmu 9:10: »Tisti, ki poznajo tvoje ime, ti zaupajo, kajti ti, o Jehova, ne zapustiš njih, ki te iščejo.«