1., 2. Katero edinstveno čast imamo Jehovove priče in kako ti gledaš nanjo?

MNOGIM se zdi velika čast dobiti nagrado za kak pomemben dosežek. Nekateri so na primer prejeli Nobelovo nagrado, ker so si goreče prizadevali za vzpostavitev miru med sovražnima ali sprtima stranema. Toda koliko večja čast je biti Božji veleposlanik ali poslanik, ki pomaga ljudem priti v miren odnos s Stvarnikom!

² To edinstveno čast imamo Jehovove priče. Pod vodstvom Boga in Kristusa prosimo ljudi: »Spravite se z Bogom.« (2. Kor. 5:20) Jehova nas uporablja, da ljudi pritegnemo k njemu. Tako so zdaj že milijoni iz več kot 235 dežel v dobrem odnosu z Bogom in upajo, da bodo dobili večno življenje. (Titu 2:11) Z iskreno gorečnostjo povabimo vsakega, ki »hoče, naj zastonj vzame vodo življenja«. (Raz. 22:17) Ker cenimo to dragoceno nalogo in jo marljivo opravljamo, se za nas lahko upravičeno reče, da smo ljudstvo, »goreče za dobra dela«. (Titu 2:14) Razmislimo sedaj, kako lahko s svojo gorečnostjo za dobra dela pritegnemo ljudi k Jehovu. Med drugim delamo to z oznanjevanjem.

3. Kaj nam zagotavlja »gorečnost Jehova«?

³ Glede dosežkov vlade Božjega Sina v Izaiju 9:7 piše: »To bo storila gorečnost Jehova nad vojskami.« Te besede poudarjajo, da se naš nebeški Oče Jehova dejavno zanima za rešitev človeštva. To, kako goreč je pri tem, nam daje jasno vedeti, da je tudi delo, ki ga je naložil nam, oznanjevalcem Kraljestva, vredno, da ga iz vsega srca, navdušeno in goreče podpiramo. Naša goreča želja, da pomagamo ljudem spoznati Boga, je odsev Jehovove gorečnosti. Ali smo kot Božji sodelavci pri sebi odločeni, da bomo pri oznanjevanju  dobre novice sodelovali, kolikor nam to le dovoljujejo okoliščine? (1. Kor. 3:9)

4. Kako je dal Jezus zgled gorečnosti in vztrajnosti v oznanjevanju?

⁴ Razmislimo tudi o Jezusovi gorečnosti. Jezus je dal popoln zgled gorečnosti in vztrajnosti v oznanjevanju. Kljub hudemu nasprotovanju je v oznanjevanju ostal goreč vse do bolečega konca svojega zemeljskega življenja. (Jan. 18:36, 37) Bolj ko se je bližal času svoje žrtvene smrti, bolj je rasla njegova odločenost pomagati drugim, da spoznajo Jehova.

5. Kako je Jezus ravnal v skladu s svojo ponazoritvijo o smokvi?

⁵ Jezus je denimo jeseni leta 32 n. št. povedal ponazoritev o človeku, ki je imel v svojem vinogradu smokvo, in ta že tri leta ni obrodila. Tisti, ki je obdeloval vinograd, je, čeprav mu je bilo naročeno, naj smokvo poseka, prosil še za nekaj časa, da jo pognoji. (Beri Luka 13:6–9.) Takrat je bil sad Jezusovega oznanjevanja zgolj majhno število učencev. Toda kot je Jezus nakazal v tej ponazoritvi, je kratek čas, ki mu je še ostal – približno šest mesecev – uporabil za to, da je pospešil svoje oznanjevanje v Judeji in Pereji. Nekaj dni pred smrtjo se je razjokal nad svojimi rojaki, ki so sicer »slišali, toda niso se odzvali«. (Mat. 13:15; Luk. 19:41)

6. Zakaj bi si morali na oznanjevanju še bolj prizadevati?

⁶ Ali ni glede na to, da smo že globoko v času konca, nujno, da si na oznanjevanju še bolj prizadevamo? (Beri Daniel 2:41–45.) Biti Jehovova priča je izjemna čast! Jehovove priče smo edino ljudstvo na zemlji, ki ljudem ponuja upanje na pravo rešitev problemov človeštva. Pred kratkim je neka časopisna kolumnistka vprašanje »Zakaj se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem?« označila kot vprašanje, na katero ni odgovora. Kot kristjani imamo dolžnost pa tudi čast, da vse, ki želijo prisluhniti, seznanimo z biblijskimi odgovori na takšna vprašanja. Ko izpolnjujemo to nalogo, ki nam jo je zaupal Bog, imamo vse razloge, da prekipevamo od duha. (Rim. 12:11) Z Božjim blagoslovom in s svojim gorečim oznanjevanjem lahko drugim pomagamo spoznati in vzljubiti Jehova.

7., 8. Kako naša požrtvovalnost prinaša čast Jehovu?

⁷ Kot je razvidno iz tega, kar je doživel apostol Pavel, lahko služba, ki jo opravljamo za Boga, za nas pomeni tudi »neprespane noči« in to, da smo kdaj »brez hrane«. (2. Kor. 6:5) Te besede nam živo prikažejo, kaj pomeni požrtvovalnost, in nas spomnijo na pionirje, ki v svojem življenju dajejo službo Bogu na prvo mesto in se obenem sami preživljajo. Pomislimo tudi na naše predane misijonarje, ki se izlivajo »kakor pitna daritev«, ko služijo ljudem v tujih deželah. (Fil. 2:17) Kaj pa naši marljivi starešine, ki se morajo včasih odreči kakemu obroku hrane ali spancu, ko skrbijo za Jehovove ovce? Med nami so tudi naši starejši bratje in sestre ter tisti, ki so šibkega zdravja, pa se kljub temu zelo trudijo obiskovati krščanske shode in sodelovati v oznanjevanju. Ko razmišljamo o vseh teh požrtvovalnih Božjih služabnikih, nam srce prekipeva od hvaležnosti! Takšno prizadevanje pri drugih ne ostane neopaženo.

⁸ Neki moški, ki ni Priča, je eni od časopisnih hiš v Veliki Britaniji napisal: »Ljudje izgubljajo vero v religije [. . .] Kaj duhovniki delajo cele dni? Ven k ljudem  prav gotovo ne hodijo, tako kakor je to delal Kristus [. . .] Edina religija, za katero se zdi, da ji ni vseeno za ljudi, so Jehovove priče, ki gredo mednje in odkritosrčno oznanjujejo resnico.« (Boston Target, Lincolnshire) V tem svetu, polnem ljudi, ki se vdajajo užitkom, naša požrtvovalnost prinaša veliko čast Bogu Jehovu. (Rim. 12:1)

9. Kaj nas lahko spodbudi, da ostanemo goreči za oznanjevanje?

⁹ Kaj pa lahko storimo, če se nam zdi, da nismo več tako goreči za oznanjevanje? Razmisliti bi morali o vseh dobrih rezultatih dela, ki nam ga je naložil Jehova. (Beri Rimljanom 10:13–15.) Posameznikova rešitev je odvisna od tega, da v veri kliče Jehovovo ime, toda brez našega oznanjevanja ljudje tega ne morejo delati. To dejstvo bi nas moralo spodbujati, da ostanemo goreči za dobra dela in marljivo oznanjamo dobro novico o Kraljestvu.

¹⁰ Toda naj je še tako pomembno, da smo goreči za oznanjevanje, pa to ni dovolj, da bi ljudi pritegnili k Bogu. H gorečim delom, ki pritegnejo ljudi k Bogu, spada tudi lepo krščansko vedenje. To, kako pomembno je naše vedenje, je poudaril Pavel, ko je napisal: »Nikakor v ničemer ne dajemo povoda za spotiko, da se naši službi ne bi moglo nič očitati.« (2. Kor. 6:3) S svojim spodbudnim govorjenjem in lepim vedenjem lepšamo Božji nauk, zaradi česar čaščenje Jehova postane za ljudi privlačno. (Titu 2:10) Pogosto namreč slišimo, da se iskreni ljudje pozitivno odzovejo, ko opazijo naše krščansko vedenje.

11. Zakaj bi morali ob molitvi razmisliti, kako s svojim vedenjem vplivamo na druge?

¹¹ Zavedamo se, da lahko imajo naša dejanja na ljudi dober vpliv, lahko pa  imajo tudi slabega. Zato moramo zelo paziti, da ne bi nikomur, pa naj smo na delovnem mestu, doma ali v šoli, dajali povoda za to, da bi lahko naši službi Bogu in našemu vedenju kaj očital. Če bi se namerno vdajali grehu, bi bile posledice za nas pogubne. (Heb. 10:26, 27) Ta misel bi nas morala navesti, da bi ob molitvi razmislili, kaj delamo in kaj s svojim življenjem sporočamo drugim. Bolj ko se bodo moralna merila sveta nižala, bolj bodo iskreni ljudje »videli razliko [. . .] med tistim, ki služi Bogu, in tistim, ki mu ne služi«. (Mal. 3:18) Naše lepo krščansko vedenje igra pomembno vlogo pri tem, da se ljudje spravijo z Bogom.

12.–14. Kako s tem, da zdržimo preizkuse vere, vplivamo na to, kako drugi gledajo na našo službo Bogu? Povej zgled.

¹² Pavel je v svojem pismu Korinčanom povedal, da je prestal preizkušnje, težave, udarce in ječo. (Beri 2. Korinčanom 6:4, 5.) Kadar doživljamo preizkuse vere, lahko tistim, ki nas opazujejo, s svojo zdržljivostjo pomagamo, da sprejmejo resnico. Naj ponazorimo: Pred leti so se na nekem področju v Angoli hoteli znebiti Jehovovih prič. Nasprotniki so obkolili zakonski par Prič in 30 zainteresiranih, ki so že obiskovali naše shode. Nato so zbrali tamkajšnje ljudi, in ti so morali gledati, kako so do krvi prebičali nedolžne žrtve. S to krutostjo niso prizanesli niti ženskam in otrokom. Njihov namen je bil prestrašiti ljudi, tako da nihče ne bi prisluhnil Jehovovim pričam. Toda po tem javnem bičanju so mnogi člani skupnosti pristopili k Pričam in jih prosili, da bi jih na njihovih domovih poučevali o Svetem pismu! Po tem dogodku je oznanjevanje Kraljestva napredovalo, kar je vodilo do opaznega porasta in mnogih blagoslovov.

¹³ Omenjeno doživetje dobro ponazarja, kako močan vpliv na druge ima lahko to, da se trdno oklepamo biblijskih načel. Morda se sprašujemo, le koliko ljudi so šele Peter in drugi apostoli s svojo pogumno držo navedli, da so se spravili z Bogom. (Apd. 5:17–29) In če mi stojimo za tem, kar je prav, se na to morda pozitivno odzovejo sošolci, sodelavci ali člani naše družine.

¹⁴ Ob vsakem času kdo od naših bratov in sester doživlja preganjanje. V Armeniji je na primer približno 40 bratov v zaporu zaradi nevtralnosti, in v naslednjih mesecih jih bodo verjetno zaprli še več deset. V Eritreji je v zaporu 55 Jehovovih služabnikov in nekateri od njih so stari več kot 60 let. V Južni Koreji je zaradi svoje vere zaprtih kakih 700 Prič. V tej deželi je tako že 60 let. Molimo, da bi zvestoba naših preganjanih bratov in sester iz različnih dežel prinesla slavo Bogu in pomagala tistim, ki ljubijo pravičnost, da bi se postavili na stran pravega čaščenja. (Ps. 76:8–10)

15. Ponazori, kako lahko s poštenostjo pritegnemo druge k resnici.

¹⁵ Ljudi pa lahko k resnici pritegnemo tudi s svojo poštenostjo. (Beri 2. Korinčanom 6:4, 7.) Razmislimo na primer o naslednjem doživetju: Ko je sestra na avtobusu vstavljala denar v avtomat za vozovnice, ji je znanka rekla, da za tako kratko pot ni treba kupiti vozovnice. Sestra ji je pojasnila, da je prav kupiti vozovnico, tudi če se pelješ samo eno postajo. Znanka je zatem izstopila iz avtobusa. V tistem se je k sestri obrnil šofer in jo vprašal: »Ali ste Jehovova priča?« Sestra je odvrnila: »Sem. Zakaj me to sprašujete?« »Slišal sem vajin pogovor o kupovanju vozovnic in vem, da so Jehovove priče eni redkih ljudi, ki to počnejo in so pošteni v vsem.« Nekaj mesecev kasneje je na shodu k tej sestri pristopil neki moški in jo vprašal: »Ali  me poznate? Jaz sem tisti šofer avtobusa, ki vas je ogovoril zaradi kupovanja vozovnic. Ko sem videl vaše ravnanje, sem se odločil, da bom začel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami.« S svojim slovesom poštenosti se priporočamo kot zaupanja vredni Božji služabniki.

16. K čemu lahko prispeva to, da smo potrpežljivi, ljubeči in prijazni? Povej zgled tega, kaj delajo verski voditelji.

¹⁶ Ljudi pa lahko pritegnemo k Jehovu tudi tako, da smo znani po lastnostih, kot so potrpežljivost, ljubezen in prijaznost. Nekateri, ki nas opazujejo, si morda želijo spoznati Jehova, njegove namene in njegovo ljudstvo. Stališče in vedenje pravih kristjanov je v ostrem nasprotju z navidezno pobožnostjo tistih, katerih čaščenje Boga pogosto ni nič drugega kot preračunljiva hinavščina. Nekateri verski voditelji so obogateli s tem, da so goljufali svoje črede. Večino denarja, ki so ga tako dobili, so porabili za nakup dragih hiš in avtomobilov – v enem primeru celo za nakup klimatizirane pasje ute. Mnogim, ki trdijo, da so Kristusovi sledilci, ni niti malo do tega, da bi upoštevali zapoved »zastonj dajajte«. (Mat. 10:8) Kakor samovoljni duhovniki v starem Izraelu raje »poučujejo za plačilo« in veliko tega, kar učijo, je nesvetopisemsko. (Miha 3:11) Takšno hinavsko vedenje prav nikomur ne pomaga, da bi se spravil z Bogom.

17., 18. a) Kako z odsevanjem bogovšečnih lastnosti v svojem življenju slavimo Jehova? b) Kaj te vzgibava, da vztrajaš v dobrih delih?

¹⁷ Srca ljudi pa se dotaknejo tudi pristni krščanski nauki in dobra dela, storjena bližnjim. Neka starejša vdova je nekoč pionirja, ki je oznanjeval od vrat do vrat, na hitro odslovila. Omenila mu je, da je bila ravno takrat, ko je pozvonil, na lestvi, ker je hotela v kuhinji zamenjati žarnico. »Ni varno, da to sami počnete,« ji je rekel pionir. Nato ji je zamenjal žarnico in odšel. Ko je za vse skupaj izvedel njen sin, je to nanj naredilo takšen vtis, da je poiskal brata in se mu zahvalil. Na koncu je ta sin sprejel svetopisemski tečaj.

¹⁸ Zakaj si odločen vztrajati v dobrih delih? Morda zato, ker veš, da z gorečnostjo v Božji službi in s tem, da delamo vse v skladu z Božjo voljo, slavimo Jehova in utegnemo pomagati drugim do rešitve. (Beri 1. Korinčanom 10:31–33.) Gorečnost za dobra dela pri oznanjevanju dobre novice in bogovšečno vedenje izvirata iz močne želje po tem, da izrazimo ljubezen do Boga in soljudi. (Mat. 22:37–39) Če bomo goreči za dobra dela, bomo že zdaj bogato nagrajeni z veseljem in zadovoljstvom. Poleg tega pa se lahko veselimo dne, ko bo vse človeštvo goreče za pravo čaščenje, kar bo v čast našemu Stvarniku, Jehovu.