LETA 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je pozornost sveta pritegnilo nevtralno stališče Preučevalcev Biblije. (Iza. 2:2–4; Jan. 18:36; Efež. 6:12) Kako pa so se v tem pogledu izkazali Božji služabniki v Veliki Britaniji?

V Veliki Britaniji so leta 1916 izdali Zakon o vojaški dolžnosti, ki je zahteval vpoklic neporočenih moških, starih od 18 do 40 let. Ta zakon je dopuščal možnost, da so vojaške službe oproščeni tisti, ki ji iskreno oporekajo zaradi »verskih ali moralnih prepričanj«. Vlada je za ugotavljanje tega, kdo je lahko oproščen vojaške službe in v kolikšnem obsegu, ustanovila preiskovalne komisije.

V kratkem času so kakih 40 Preučevalcev Biblije spravili v vojaške zapore, osem pa so jih poslali na fronto v Francijo. Zaradi teh krivic so bratje v Veliki Britaniji v znak protesta proti zaporniškim kaznim na ministrskega predsednika Herberta Asquitha naslovili pismo in priložili peticijo s 5500 podpisi.

Nato je udarila novica, da so osem tistih, ki so bili poslani v Francijo, obsodili na smrt z ustrelitvijo, ker se niso hoteli podrediti vojaški disciplini. Toda ko so bratje že stali pred strelskim vodom, so jim kazen spremenili na deset let zapora s prisilnim delom. Vrnili so se v Anglijo na služenje kazni v civilnih zaporih.

Vojna je še kar trajala, zato so vpoklic razširili tudi na poročene moške. V angleškem mestu Manchester je prišlo do precedenčnega primera, v katerega je bil kot obtoženec vpleten Henry Hudson, zdravnik in Preučevalec Biblije. Sodišče je 3. avgusta 1916 razsodilo, da se izogiba dolžnosti, mu naložilo globo in ga izročilo vojaškim oblastem. V istem času so v Edinburgu na Škotskem sodno obravnavali še en precedenčni primer, v katerem pa je bil James Frederick Scott, 25-letni kolporter, spoznan za nedolžnega. Tožilstvo se je pritožilo, vendar so ta primer kasneje opustili zaradi nekega drugega precedenčnega primera v Londonu. Šlo je za brata Herberta Kippsa; spoznali so ga za krivega, ga oglobili in izročili vojaškim oblastem.

Do septembra 1916 je vsega skupaj 264 bratov vložilo prošnjo za oprostitev vojaške službe. Petim so ugodili, 154 so naložili »opravljanje družbeno koristnega dela«, 23 so jih poslali v civilne enote, 82 so jih izročili vojski, nekaterim pa so zaradi neupoštevanja ukazov sodili na vojaškem sodišču in jih poslali v zapor. Na takšno  kruto ravnanje s temi možmi se je odzvala javnost, zato jih je vlada iz zaporov preselila v delovna taborišča.

Edgar Clay in Pryce Hughes, ki je kasneje služil kot nadzornik podružnice v Veliki Britaniji, sta morala delati na nekem jezu v Walesu. Herbert Senior, eden izmed osmerice, ki se je vrnila iz Francije, pa je bil poslan v Yorkshire v zapor Wakefield. Drugi so svojo kazen s prisilnim delom odslužili v nečloveških razmerah zapora Dartmoor, v katerem so takrat sestavljali največjo posamično skupino ugovornikov vesti.

Frank Platt, Preučevalec Biblije, ki se je strinjal, da bo opravljal civilna dela, je bil žrtev dolgega in krutega preganjanja, ko so ga poslali na fronto. Atkinson Padgett, ki je resnico spoznal kmalu po vpoklicu v vojsko, je bil prav tako izpostavljen brutalnosti vojaških oblasti, ker se ni hotel bojevati.

Naši bratje pred skoraj sto leti morda še niso povsem razumeli krščanske nevtralnosti, vseeno pa so želeli ugajati Bogu Jehovu. Tisti, ki smo jih omenili v tem poročilu, so dali odličen zgled nevtralnosti v še posebej težki »uri preizkušnje«. (Raz. 3:10) (Iz našega arhiva v Veliki Britaniji)