PRI svojem sinu Garyju sem že takoj ob rojstvu leta 1958 opazila, da je z njim nekaj narobe. Toda zdravniki so šele po desetih mesecih ugotovili, za katero bolezensko stanje gre, in še nadaljnjih pet let je minilo, da so londonski zdravniki specialisti to potrdili. Kako žalostna sem bila, ko sem pri hčerki Louise, ki se je rodila devet let za Garyjem, opazila še veliko hujše simptome kot pri njem.

»Oba vaša otroka imata sindrom LMBB * in s tem boste morali živeti,« so mi z občutkom povedali zdravniki. Takrat je bilo o tej redki genetski nepravilnosti znanega zelo malo. Značilni znaki so motnje vida, ki vodijo v slepoto, debelost, dodatni prsti na rokah in/ali nogah, motnje v razvoju, težave v koordinaciji gibov, sladkorna bolezen, osteoartritis in anomalije ledvic. Zato sem se zavedala, da bo skrb za moja otroka pravi izziv. V Veliki Britaniji glede na nedavno raziskavo ta sindrom prizadene enega človeka na 125.000 prebivalcev, še več pa jih morda trpi za katero od njegovih blažjih oblik.

Kmalu po poroki sem se pogovarjala z neko Jehovovo pričo in takoj sem prepoznala zven resnice. Toda mojega moža resnica ni prav nič zanimala. Ker smo se zaradi njegove službe stalno selili, se nisem mogla povezati z občino. Vendar sem še naprej brala Biblijo in molila k Jehovu. V veliko tolažbo mi je bilo prebirati besede »Jehova je varna trdnjava potlačenemu, varna trdnjava v času stiske« ter »ti, o Jehova, ne zapustiš njih, ki te iščejo«. (Ps. 9:9, 10)

Gary je slabo videl, zato je bil pri starosti šestih let poslan na južno obalo Anglije, in sicer v šolo in internat za otroke s posebnimi potrebami. Redno me je klical po telefonu zaradi stvari, ki so ga skrbele, in jaz sem mu v takšnih pogovorih lahko pomagala razumeti temeljna biblijska načela. Nekaj let po Louisinem rojstvu sem zbolela še sama. Diagnosticirali so mi multiplo sklerozo in fibromialgijo. Gary se je iz šole vrnil domov, ko je bil star 16 let. Vid se mu je zelo poslabšal, tako da je bil leta 1975 uradno razglašen za slepega. Leta 1977 pa je mene in otroka zapustil mož.

Kmalu po Garyjevi vrnitvi smo začeli sodelovati z neko ljubečo občino, in jaz sem se leta 1974 krstila. Bila sem zelo hvaležna enemu od starešin, da je pomagal Garyju navaditi se na telesne spremembe v najstniških letih. Drugi bratje in sestre so mi pomagali pri hišnih opravilih, in nazadnje nam je socialna služba pet od njih uradno določila za nego na domu. To je bil res velik blagoslov!

Gary je dobro napredoval v resnici in tako se je leta 1982 krstil. Srčno si je želel pomožno pionirati, zato sem se odločila, da se mu bom pridružila, in to mi je uspevalo kar nekaj let. Mojega sina je zelo razveselilo, ko ga je nekaj časa pozneje naš okrajni nadzornik vprašal: »Gary,  kaj pa, če bi redno pioniral?« Prav takšno spodbudo je Gary potreboval, in leta 1990 je bil postavljen za rednega pionirja.

Garyju so že dvakrat zamenjali kolk, prvič leta 1999 in drugič leta 2008, Louise pa je imela z zdravjem še veliko večje težave. Rodila se je povsem slepa in ko sem na njeni nogici videla dodaten prst, mi je bilo jasno, da ima tudi ona sindrom LMBB. Preiskave so kmalu pokazale, da ima hude okvare tudi na več notranjih organih. V vseh teh letih je imela kar nekaj večjih kirurških posegov, med drugim pet operacij ledvic. Prav tako kakor Gary ima sladkorno bolezen.

Louise se zaveda, do kakšnih težav lahko pride, kadar potrebuje operacijo, zato se prej pogovori s kirurgi, anesteziologi in drugim bolnišničnim osebjem ter jim pojasni, kako se je odločila glede brezkrvnih medicinskih postopkov. In z vsemi, ki tako dobro skrbijo za njeno zdravje, se odlično razume.

Pri nas doma smo zelo dejavni, vse pa se vrti okoli čaščenja Jehova. Preden so se pojavili sodobni elektronski pripomočki, sem Garyju in Louise dolge ure brala. Zdaj ko imamo CD-je, DVD-je in posnetke z www.pr418.com, lahko vsi vsak teden ob različnih časih preučujemo Biblijo, in potem na krščanskih shodih dobro komentiramo.

Gary se včasih odgovore nauči na pamet, če pa ima govor v Teokratični strežbeni šoli, ga pove s svojimi besedami. Leta 1995 je bil postavljen za strežnega služabnika. V kraljestveni dvorani je vedno zaposlen, pozdravlja brate in sestre ter pomaga pri ozvočenju.

Drugi Priče spremljajo Garyja na oznanjevanju, pogosto ga peljejo na vozičku, ki ga potrebuje zaradi artritisa. En brat mu pomaga voditi svetopisemski tečaj z nekim moškim. Poleg tega je Gary spodbudil neko sestro, ki je bila nedejavna 25 let. Zdaj oba, ta moški in sestra, obiskujeta krščanske shode.

Moja mama in ena od negovalk sta Louise, ko je bila stara devet let, naučili plesti, jaz pa sem jo naučila vezenja. Ker se še vedno zelo rada ukvarja z ročnimi deli, plete živobarvne odeje za dojenčke in tudi za starejše člane občine. Prav tako izdeluje vizitke s samolepilnimi sličicami. Vsi, ki jih prejmejo, jih zelo cenijo. Louise se je v svojih zgodnjih najstniških letih naučila slepo tipkati. Zdaj pa s pomočjo posebnega govorečega računalnika redno komunicira s prijatelji po elektronski pošti. Krstila se je, ko je bila stara 17 let. Med posebnimi oznanjevalskimi akcijami skupaj pomožno pionirava. Tudi Louise se podobno kakor Gary na pamet nauči svetopisemske vrstice, da lahko izraža svojo vero v Božjo obljubo o svetu, v katerem »bodo oči slepih spregledale« in »noben prebivalec ne bo rekel: ‚Bolan sem.‘« (Iza. 33:24; 35:5)

Za vse dragocene resnice, zapisane v Jehovovi navdihnjeni Besedi, smo neizmerno hvaležni! Srca vseh nas so polna hvaležnosti za ljubečo podporo naše občine, saj brez njene pomoči marsičesa ne bi zmogli. Naše življenje ima pravi smisel, in to predvsem zato, ker nam pomaga Jehova.