TO JE bilo leta 1949, pred več kot 60 leti, toda moja zgodba se začenja že mnogo prej. Moj oče, Hendrik, je delal kot čevljar in vrtnar v Donderenu, v majhni vasi na severu nizozemske province Drenthe. V tej vasi sem se leta 1927 rodil kot četrti od sedmih otrok. Naša hiša je stala ob podeželski makadamski cesti. Večina naših sosedov je bila kmetov in tudi meni je bilo kmečko življenje všeč. Leta 1947, ko mi je bilo 19 let, me je eden od sosedov, Theunis Been, seznanil z resnico. Spomnim se, da mi Theunis, ko sem ga prvič srečal, ni bil preveč všeč, toda kmalu po drugi svetovni vojni je postal Jehovova priča, in opazil sem, da je bil zdaj precej prijaznejši kot prej. Zanimalo me je, zakaj se je tako spremenil, zato sem mu prisluhnil, ko mi je govoril o Božji obljubi glede rajske zemlje. Hitro sem sprejel resnico in postala sva prijatelja za vse življenje. *

Oznanjevati sem začel maja 1948 in že naslednji mesec, 20. junija, sem se na zborovanju v mestu Utrecht krstil. Prvega januarja 1949 sem začel pionirati in moja dodelitev je bila vas Borculo na vzhodu Nizozemske. Tam je bila tudi majhna občina. Do Borcula sem moral potovati kakih 130 kilometrov, in odločil sem se, da grem s kolesom. Mislil sem, da bom za pot potreboval približno šest ur, toda ker je zelo  deževalo in je pihal močan nasprotni veter, sem potoval 12 ur, pa čeprav sem se drugi del poti kar 90 kilometrov peljal z vlakom. Končno sem pozno zvečer prišel na cilj, na dom družine Prič, pri kateri sem potem med pioniranjem na tistem področju stanoval.

V tistih povojnih letih nismo imeli veliko imetja. Tako je bilo vse, kar sem imel, ena prevelika obleka in ene prekratke hlače! Kot sem omenil že v uvodu, je bilo prvi mesec v Borculu težko, toda Jehova me je blagoslovil s kar nekaj svetopisemskimi tečaji. Devet mesecev pozneje sem bil dodeljen v Amsterdam.

Odraščal sem na kmetih, zdaj pa sem se znašel v Amsterdamu, največjem nizozemskem mestu. Na oznanjevanju smo imeli veliko uspeha. Že prvi mesec sem oddal več literature kot prej v devetih mesecih skupaj. Kmalu sem vodil kar osem svetopisemskih tečajev. Potem ko sem bil postavljen za občinskega sluga (danes koordinator starešinstva), sem prvič dobil nalogo, da podam javni govor. Tega me je bilo strah, zato sem si zelo oddahnil, ko sem bil, malo preden bi moral imeti govor, premeščen v drugo občino. Takrat se mi še sanjalo ni, da bom v letih zatem imel več kot 5000 govorov!

Maja 1950 sem bil dodeljen v Haarlem. Takrat sem dobil povabilo za okrajno službo. Tri noči skoraj nisem zatisnil očesa. Robertu Winklerju, enemu od bratov, ki so delali v podružnici, sem rekel, da se ne čutim sposobnega za to. Toda on je rekel: »Ti samo izpolni papirje. Se boš že naučil.« Nedolgo zatem sem bil deležen enomesečnega usposabljanja, nato pa sem začel služiti kot pokrajinski sluga (okrajni nadzornik). Med obiskom ene od občin sem spoznal Janny Taatgen, vedno nasmejano mlado pionirko, ki je bila požrtvovalna in je zelo ljubila Jehova. Leta 1955 sva se poročila. Preden pa nadaljujem svojo zgodbo, vam bo Janny pojasnila, kako je postala pionirka in kako sva se spoznala.

Janny: Moja mama je postala Priča leta 1945, ko sem bila stara 11 let. Takoj je uvidela, kako pomembno je, da s svojimi tremi otroki preučuje Biblijo. Toda ker je oče nasprotoval resnici, nas je poučevala takrat, ko njega ni bilo doma.

Prvi shod, ki sem ga obiskala, je bilo zborovanje v Haagu leta 1950. Teden dni pozneje sem prvič obiskala shod v kraljestveni dvorani v Assenu (Drenthe). Oče je zaradi tega vzrojil in me nagnal od doma. Mama mi je rekla: »Saj veš, h komu lahko greš.« Vedela sem, da je s tem mislila na duhovne brate in sestre. Najprej sem stanovala pri družini Prič, ki je živela v bližini, toda  oče mi je še vedno delal težave, zato sem se preselila v občino Deventer (Overijssel), ki je bila kakih 95 kilometrov stran. Ampak bila sem še mladoletna, zato je oče, ker me je nagnal od doma, prišel navzkriž z oblastmi. In to je bil razlog, da mi je rekel, da se lahko vrnem domov. Sicer ni nikoli sprejel resnice, vendar mi je nazadnje le dovolil obiskovati vse shode in oznanjevati.

Kmalu zatem, ko sem se vrnila domov, je mama hudo zbolela, zato je vse delo v hiši padlo name. Kljub temu sem duhovno napredovala in se leta 1951 pri starosti 17 let krstila. Leta 1952, ko je mama ozdravela, sem dva meseca s še tremi pionirkami služila kot ferialna (pomožna) pionirka. Stanovale smo v bivalnem čolnu in oznanjevale v dveh mestih v provinci Drenthe. Leta 1953 sem postala redna pionirka. Leto dni pozneje je našo občino obiskal mlad okrajni nadzornik. To je bil Markus. Čutila sva, da bi lahko Jehovu skupaj še bolje služila, in tako sva se maja 1955 poročila. (Prid. 4:9–12)

Markus: Po poroki je bila najina prva pionirska dodelitev Veendam (Groningen). Živela sva v sobici, ki je merila le kakšnih šest kvadratnih metrov. Vendar je Janny uspelo sobo urediti lepo in prijetno. Vsak večer sva morala umakniti mizo in dva majhna stola, da sva naredila prostor za dvižno posteljo.

Po šestih mesecih sva bila povabljena v potujočo službo v Belgijo. Leta 1955 je bilo v tej deželi le kakih 4000 oznanjevalcev. Zdaj pa jih je šestkrat več! Na severu Belgije, v Flandriji, govorijo isti jezik kot na Nizozemskem. Vendar je belgijski naglas precej drugačen, zato sva morala na začetku premagati to jezikovno oviro.

Janny: Za potujočo službo je treba biti res požrtvovalen. Občine sva obiskovala s kolesi in prenočevala pri bratih in sestrah. Ker nisva imela svojega stanovanja, kjer bi lahko med obiskom ene občine in druge bivala, sva v vsaki občini ostala še v ponedeljek, v torek zjutraj pa sva odpotovala v naslednjo občino. Toda na svojo službo sva vedno gledala kot na Jehovov blagoslov.

Markus: Na začetku nisva poznala nikogar od bratov in sester v občinah, toda oni so bili zelo prijazni in gostoljubni. (Heb. 13:2) Skozi leta sva vse nizozemsko govoreče občine v Belgiji po večkrat obiskala. To nama je prineslo mnogo blagoslovov. Spoznala sva na primer skoraj vse brate in sestre na nizozemsko govorečem območju in zelo so se nama priljubili. Videla sva stotine mladih odrasti do telesne in duhovne zrelosti, se posvetiti Jehovu in dati delo v prid kraljestva na prvo mesto v življenju. Res je pravo veselje videti mnoge od njih, da zvesto služijo Jehovu v polnočasni službi. (3. Jan. 4) Ker smo se tako »medsebojno spodbujali«, nama ni bilo težko iz vsega srca vztrajati na najini dodelitvi. (Rim. 1:12)

Markus: Vse od dne, ko sva se poročila, je bila najina želja obiskati šolo Gilead. Vsak dan sva se vsaj eno uro učila angleščino. Vendar se angleščine ni bilo enostavno učiti iz knjig. Zato sva se odločila, da bova šla v Anglijo na dopust in tam oznanjevala ter tako vadila jezik. Končno sva leta 1963 iz svetovnega sedeža v Brooklynu prejela kuverto. V njej sta bili dve pismi, eno zame in eno za Janny. Moje pismo je bilo vabilo na posebno desetmesečno šolanje na Gileadu. Šolanje je bilo osredinjeno predvsem na to, da se usposobi brate in se jih seznani z navodili glede organizacijskih zadev. Zato je bilo od 100 povabljenih učencev 82 bratov.

Janny: V pismu, ki sem ga tisti dan prejela, sem bila naprošena, naj ob molitvi razmislim, ali bi bila pripravljena ostati v Belgiji, medtem ko bi bil Markus v šoli Gilead. Moram priznati, da sem bila sprva razočarana. Videti je bilo, kot da Jehova mojih prizadevanj, da bi se še bolj dala na razpolago, ni blagoslovil. Kljub temu sem si nenehno govorila, da je namen šole Gilead pomagati učencem pri širjenju dobre novice, ki se mora oznaniti po vsem svetu. Privolila sem torej, da ostanem v Belgiji. Dodeljena sem bila v mesto Ghent, da se kot posebna pionirka pridružim izkušenima posebnima pionirkama Anni in Marii Colpaert.

Markus: Ker sem se moral še izboljšati v angleščini, sem bil v Brooklyn povabljen že pet mesecev pred začetkom šole. Delal sem v odpremnem in službenem oddelku. Ob tem, ko sem delal v svetovnem središču in pomagal pripravljati pošiljke literature za Azijo, Evropo in Južno Ameriko, sem se še bolj zavedal, kako mednarodna je naša bratovščina. Še posebej se spomnim brata A. H. Macmillana, ki je bil romar (potujoči nadzornik) v času brata Russlla. Brat Macmillan je bil takrat že star in precej gluh, vendar je zvesto obiskoval vse krščanske shode. To je name naredilo velik vtis in me naučilo, da bi morali biti vedno zelo hvaležni, da se lahko družimo s sokristjani. (Heb. 10:24, 25)

Janny: Z Markusom sva si dopisovala večkrat na teden. Drug drugega sva zelo pogrešala! Kljub temu se je Markus veselil pouka, ki ga je bil deležen na Gileadu, jaz pa sem resnično uživala na oznanjevanju. Do takrat, ko se je Markus vrnil iz Združenih držav, sem imela že 17 svetopisemskih tečajev! To, da sva bila narazen 15 mesecev, je bil vsekakor izziv, vseeno pa sem lahko videla, da je Jehova najine žrtve blagoslovil. Tisti dan, ko se je Markus vračal domov, je imelo letalo večurno zamudo, in ko je končno prišel, sva jokala v objemu drug drugega. Od takrat naprej sva nerazdružljiva.

Markus: Ko sem decembra 1964 prišel iz Gileada, sva bila dodeljena v Betel. Vendar v Betelu naj ne bi bila za stalno, čeprav takrat tega še nisva vedela. Že tri mesece pozneje sva bila dodeljena v območno službo v Flandriji. Toda ko sta bila v Belgijo kot misijonarja poslana Aalzen in Els Wiegersma, sta bila v območno službo  dodeljena onadva, midva pa sva se vrnila v Betel, kjer sem potem delal v službenem oddelku. Med letoma 1968 in 1980 se je najina dodelitev večkrat spremenila: nekaj časa sva bila v Betelu, nekaj časa v potujoči službi. Nazadnje sem od leta 1980 do leta 2005 spet služil kot območni nadzornik.

Čeprav se je najina dodelitev pogosto spremenila, nisva nikoli izpred oči izgubila dejstva, da sva svoje življenje posvetila Jehovu z željo, da bi mu služila iz vse duše. Resnično sva uživala v vsaki dodelitvi, prepričana, da so bile vse spremembe najine službe narejene z namenom podpirati delo v prid Kraljestva.

Janny: Še posebej sem bila vesela izjemne priložnosti, da sem lahko Markusa spremljala, ko je šel leta 1977 v Brooklyn, leta 1997 pa v Patterson na dodatno usposabljanje za člane podružničnih odborov.

Markus: Leta 1982 je morala Janny na operacijo in po njej je dobro okrevala. Tri leta zatem nama je občina v Louvainu prijazno odstopila stanovanje nad njihovo kraljestveno dvorano. Tako sva prvič po 30 letih imela svoj lastni mali dom. Ob torkih, ko sva pripravljala prtljago za obisk naslednje občine, sem moral za to, da sem znosil dol vso prtljago, kar nekajkrat gor in dol po 54 stopnicah! Na srečo je bilo leta 2002 poskrbljeno, da sva dobila stanovanje v pritličju. Ko sem dopolnil 78 let, sva bila kot posebna pionirja dodeljena v Lokeren. Zelo sva vesela, da lahko služiva Jehovu na tak način in da lahko še vedno greva na oznanjevanje vsak dan.

Janny: Oba skupaj sva v polnočasni službi že več kot 120 let! Sama sva izkusila izpolnitev Jehovove obljube »Nikakor te ne bom pustil samega« in da nam ne bo ničesar manjkalo, če mu bomo zvesto služili. (Heb. 13:5; 5. Mojz. 2:7)

Markus: Že v mladosti sva se posvetila Jehovu. Zase nikoli nisva iskala velikih reči. Pripravljena sva bila sprejeti vsako nalogo, ki nama je bila ponujena, saj trdno verjameva, da ni pomembno, kje služiva in v kakšni obliki, ampak to, komu služiva.