Sirski kralj je v prizadevanju, da bi ujel preroka Elizeja, izvedel, da je prerok v Dotanu, obzidanem mestu na vrhu hriba. Ta sirski vladar je tja poslal konje, bojne vozove in čete. Ob zori je njegova vojska že obkolila mesto. (2. kra. 6:13, 14)

Ko je Elizejev služabnik zjutraj vstal in odšel ven, je zagledal vojsko, ki je prišla po Elizeja. »Gorje, moj gospodar! Kaj naj storimo?« je vzkliknil. Elizej je odgovoril: »Ne boj se, kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.« Zatem se je v molitvi obrnil na Jehova: »O Jehova, odpri mu, prosim, oči, da bo videl.« Pripoved se nato glasi: »Jehova je služabniku takoj odprl oči, da je videl. In glej, na gorovju je bilo okrog Elizeja vse polno ognjenih konj in bojnih vozov.« (2. kra. 6:15–17) Kaj se lahko naučimo iz tega dogodka in drugih doživetij iz Elizejevega življenja?

Elizej se ni bal sirske vojske, ki je obkolila mesto, ker je zaupal Jehovu in videl, da je Bog uporabil svojo zaščitno moč. Danes ne pričakujemo, da bo Jehova za nas delal čudeže, vemo pa, da ščiti svoje ljudstvo kot skupino. V nekem smislu tudi nas obdajajo ognjeni konji in vozovi. Če jih z očmi vere »vidimo« in se vedno zanašamo na Boga, lahko varno prebivamo in se veselimo Jehovovih blagoslovov. (Ps. 4:8) Sedaj pa poglejmo, kaj se lahko naučimo iz drugih dogodkov iz Elizejevega življenja.

Ko je Elizej nekoč oral njivo, se mu je približal prerok Elija in nanj vrgel svoje preroško oblačilo. Elizej je dobro vedel, kaj to pomeni. Pripravil je pojedino, se poslovil od očeta in matere ter odšel od doma, da bi stregel Eliju. (1. kra. 19:16, 19–21) Ker se je radovoljno dal na razpolago, da služi Bogu, kolikor je to le mogoče, je postal orodje v Jehovovih rokah in navsezadnje nasledil Elija kot prerok.

 Elizej je stregel Eliju kakih šest let. V tem času je »Eliju zlival vodo na roke«. (2. kra. 3:11) Takrat je bilo običajno, da so ljudje jedli z rokami, brez vilic, nožev ali drugega jedilnega pribora. Po jedi je služabnik zlival vodo na roke svojega gospodarja, da si jih je ta lahko umil. Očitno so torej k Elizejevim opravilom spadala tudi »nižja« dela. Vendar si je štel v čast, da je lahko bil Elijev služabnik.

Danes se mnogi kristjani prav tako odločijo za katero od oblik polnočasne službe. K temu jih spodbujata vera in želja, da bi svoje moči karseda uporabljali za služenje Jehovu. Nekateri zapustijo dom in odidejo v Betel, na gradbene projekte ali kam drugam, kjer opravljajo dela, na katera morda mnogi ljudje gledajo kot na »nižja«. Toda kristjani ne bi smeli na takšno delo gledati kot na manj pomembno ali ponižujoče, saj je v Jehovovih očeh zelo cenjeno. (Heb. 6:10)

Bog se je namenil vzeti Elija »v viharju v nebo«, vendar ga je predtem poslal iz Gilgala v Betel. Takrat je Elija svojemu strežniku predlagal, naj ne odide z njim, vendar mu je ta odgovoril: »Ne bom te zapustil.« Med potjo je Elija skušal Elizeja še dvakrat prepričati, naj ga neha spremljati, toda Elizej je vztrajal, da bo ostal z njim. (2. kra. 2:1–6) Ni ga hotel zapustiti, tako kot Ruta ni hotela zapustiti Naomi. (Ruta 1:8, 16, 17) Zakaj? Očitno zato, ker je tako zelo cenil od Boga dobljeno prednost, da streže Eliju.

Elizej nam je s tem dal izreden zgled. Če v Božji organizaciji dobimo kakšno prednostno nalogo, jo bomo lahko zelo cenili, če bomo imeli v mislih, da s tem služimo Jehovu. Večje časti od tega preprosto ni. (Ps. 65:4; 84:10)

Med potjo je Elija rekel Elizeju: »Povej, kaj naj storim zate, preden bom vzet od tebe.« Elizejeva prošnja je bila povezana z duhovnimi stvarmi, podobno kot je bila Salomonova prošnja več let predtem. Elizej je zaprosil Elija za »dvojni delež« od njegovega duha. (1. kra. 3:5, 9; 2. kra. 2:9) V Izraelu je imel prvorojenec pravico do dvojnega deleža dediščine. (5. Mojz. 21:15–17) Preroka je pravzaprav prosil, naj ga prizna za svojega duhovnega dediča. Očitno pa je želel imeti tudi enako pogumnega duha kakor Elija, ki je bil »silno [. . .] vnet za Jehova«. (1. kra. 19:13, 14)

Kako se je Elija odzval na prošnjo svojega služabnika? »Težke reči prosiš,« mu je odgovoril in dodal: »Če me boš videl, ko bom vzet od tebe, se ti bo tako zgodilo, toda če me ne boš videl, se ti ne bo zgodilo.« (2. kra. 2:10) Elija je s svojim odgovorom očitno pokazal dvoje. Kot prvo lahko samo Bog odloči, ali bo Elizej prejel to, kar je prosil. In kot drugo, Elizej je moral za to, da bi bila njegova prošnja uslišana, biti do konca odločen, da ostane z Elijem, ne glede na to, kaj bi se lahko zgodilo.

Kako pa je na Elizejevo prošnjo za dvojni delež od Elijevega duha gledal Bog? V poročilu beremo: »Ko sta tako hodila in se pogovarjala, so se prikazali ognjen bojni voz in ognjeni konji ter ju ločili. In Elija se je v viharju vzdignil v nebo. Elizej pa je to gledal.« * Tako je Jehova uslišal Elizejevo prošnjo. Elizej je videl, kako je bil Elija vzet od njega, ter prejel dvojni delež od prerokovega duha in postal njegov duhovni dedič. (2. kra. 2:11–14)

Elizej je pobral preroško oblačilo, ki je padlo z Elija, in si ga nadel. To oblačilo ga je sedaj označevalo za Božjega preroka. Da je bil postavljen za preroka, je dokazovalo tudi to, da je pozneje čudežno razdelil reko Jordan.

Na Elizeja je to, da je videl, kako se je Elija v viharju vzdignil v nebo, nedvomno naredilo močan vtis. Človek navsezadnje ne vidi ognjenega bojnega voza in ognjenih konj ravno vsak dan! To je jasno dokazovalo, da je Jehova uslišal Elizejevo prošnjo. Bog danes ne odgovarja na naše molitve tako, da bi nam dal videnje o ognjenem bojnem vozu in ognjenih konjih. Vendar lahko sprevidimo, da z izjemno močjo izpolnjuje svojo voljo. In ko opazujemo, kako blagoslavlja  zemeljski del svoje organizacije, pravzaprav »vidimo« njegovo nebeško kočijo oziroma voz v gibanju. (Ezek. 10:9–13)

Elizej se je lahko iz mnogih svojih doživetij prepričal o Jehovovi neizmerni moči. S pomočjo Božjega svetega duha je denimo lahko naredil 16 čudežev – dvakrat toliko kot Elija. * Elizej je ognjene konje in bojne vozove videl še enkrat, in sicer ko se je v Dotanu znašel v nevarnem položaju, opisanem na začetku tega članka.

Elizej je ostal miren, čeprav so sovražniki obkolili Dotan. Zakaj ga ni bilo strah? Ker si je pridobil močno vero v Jehova. Takšno vero potrebujemo tudi mi. Zato molimo za Božjega svetega duha, da bi lahko kazali vero in druge lastnosti sadu njegovega duha. (Luk. 11:13; Gal. 5:22, 23)

To, kar se je takrat zgodilo v Dotanu, je dalo Elizeju še dodaten močan razlog za to, da lahko zaupa Jehovu in njegovi nevidni vojski, po kateri varuje svoje služabnike. Uvidel je namreč, da je Bog poslal množico angelov, da je obkolila mesto in njegove oblegovalce. Sovražnika je udaril s slepoto in tako čudežno rešil Elizeja in njegovega služabnika. (2. kra. 6:17–23) Prerok je v tej nevarni situaciji – kot tudi sicer – pokazal vero in popolno zaupanje v Jehova.

Kakor Elizej tudi mi zaupajmo Bogu Jehovu. (Preg. 3:5, 6) Tako bomo okusili uresničitev besed: »Bog se nas bo usmilil in nas blagoslovil.« (Ps. 67:1) Resda nas dobesedno ne obdajajo ognjeni konji in vozovi. Toda v prihajajoči »veliki stiski« nas bo Jehova ščitil kot svetovno bratovščino. (Mat. 24:21; Raz. 7:9, 14) Do takrat pa nikoli ne pozabimo, da je Bog naše zatočišče. (Ps. 62:8)