»GLEJ, otroci so dediščina od Jehova, sad telesa je nagrada!« piše v Svetem pismu. (Ps. 127:3) Zato ni čudno, da krščanski starši prihod novorojenčka dočakajo z velikim navdušenjem.

Rojstvo otroka pa poleg navdušenja s seboj prinese tudi resne odgovornosti. Da bi otrok zrastel v zdravo odraslo osebo, potrebuje redne hranljive obroke. Da bi se znal postaviti na stran pravega čaščenja, pa potrebuje duhovno hrano in vodstvo staršev, ki skušajo vanj vcepiti Božja načela. (Preg. 1:8) Kdaj naj bi se začela takšna vzgoja in kaj naj bi zajemala?

Razmislite o zgledu zvestega Manoaha, ki je bil iz Danove rodbine in je živel v mestu Zora v starem Izraelu. Jehovov angel je Manoahovo neplodno ženo obvestil, da bo rodila sina. (Sodn. 13:2, 3) Prav gotovo sta oba kar prekipevala od veselja, ko sta izvedela za to obljubo. Toda bila sta tudi močno zaskrbljena, zato je Manoah molil: »Oprosti mi, Jehova. Daj, prosim, da zopet pride k nama Božji mož, ki si ga ravnokar poslal, in naju pouči, kako morava ravnati z otrokom, ki se nama bo rodil.« (Sodn. 13:8) Manoaha in njegovo ženo je skrbelo to, kako naj vzgajata otroka. Svojega sina Samsona sta nedvomno poučevala o Božji postavi, njun trud pa je očitno obrodil dobre sadove. Čez čas je Samsona, kot piše v Svetem pismu, »začel spodbadati Jehovov duh«. Zato je kot eden od izraelskih sodnikov naredil mnoga mogočna dela. (Sodn. 13:25; 14:5, 6; 15:14, 15)

Kdaj naj bi starši začeli vzgajati svojega otroka? Timoteja sta njegova mama Evnika in babica Loida poučevali o »Svetih spisih« že »od najzgodnejšega otroštva«. (2. Tim. 1:5; 3:15) Tako je, Timotej je bil deležen svetopisemske vzgoje že v najrosnejših letih.

Modro je, da krščanski starši molijo za vodstvo in vnaprej načrtujejo, tako da bodo lahko svojega otroka vzgajali že »od najzgodnejšega otroštva«. »Načrti marljivega vedno prinašajo korist,« piše v Pregovorih 21:5. Pred rojstvom otroka starši prav gotovo vse skrbno pripravijo. Morda sestavijo celo spisek stvari, ki jih bo otrok potreboval. Prav tako je pomembno, da načrtujejo duhovne dejavnosti. Njihov cilj bi moral biti, da dojenčka začnejo vzgajati že takoj po rojstvu.

V knjigi Early Childhood Counts—A Programming Guide on Early Childhood Care for Development piše: »Prvi meseci po rojstvu so ključni, kar se tiče razvoja možganov. V tem času se število sinaps – povezav, ki omogočajo, da se naučeno usidra – poveča za dvajsetkrat.« Kako modro je, da starši izkoristijo to kratko obdobje, ko se otrok umsko razvija, ter začnejo vanj vcepljati duhovne zamisli in vrednote!

Neka redna pionirka je glede svoje hčerkice dejala: »Na oznanjevanje jo jemljem že od takrat, ko je bila stara komaj en mesec. Čeprav ni razumela, kaj se dogaja, sem prepričana, da ji je ta zgodnji pouk zelo koristil. Pri dveh letih je na oznanjevanju ljudem že pogumno ponujala traktate.«

Starši, ki svojega otroka vzgajajo že od malih nog, žanjejo dobre rezultate. Vendar ugotavljajo, da ima duhovno poučevanje tudi svoje izzive.

Za starše je lahko velik izziv to, da je otrok nemiren oziroma ne more biti zbran dlje časa. Malčkovo pozornost lahko hitro pritegne zdaj ena zdaj druga stvar. Konec koncev so otroci radovedna bitja in skušajo raziskovati svet okoli sebe. Kako lahko starši pomagajo otroku, da se osredini na to, o čemer ga hočejo poučiti?

Razmislite o tem, kar je dejal Mojzes. V 5. Mojzesovi 6:6, 7 piše: »Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Vcepljaj jih v svoje otroke in govori o njih, ko sediš v svoji hiši, ko hodiš po poti, ko se uležeš in ko vstaneš.« Beseda »vcepljaj« vsebuje zamisel o poučevanju z rednim ponavljanjem. Majhen otrok je kakor mlada rastlinica, ki jo je treba redno zalivati. Če ponavljanje pomaga odraslim, da si zapomnijo pomembne stvari, prav gotovo pomaga tudi otrokom!

Starši, ki hočejo poučevati otroke o Božji resnici, morajo z njimi preživljati čas. Ob današnjem hitrem tempu življenja je lahko to res pravi izziv. Toda apostol Pavel je svetoval, naj kar najbolje izrabljamo svoj čas, tako da ga imamo dovolj za pomembne krščanske dejavnosti. (Efež. 5:15, 16) Kako je to mogoče? Nekemu krščanskemu nadzorniku, čigar žena ima kot redna pionirka natrpan urnik, je izziv ohranjati ravnovesje med poučevanjem otroka, izpolnjevanjem  teokratičnih odgovornosti in opravljanjem posvetnega dela. Kako najdeta čas, da poučujeta svojo hčerko? Oče pravi: »Vsako jutro, preden grem v službo, ji z ženo bereva iz knjige Moja knjiga biblijskih zgodb ali brošurice Dnevno pregledovanje Svetega pisma. Zvečer se potrudiva, da ji bereva pred spanjem, in ko greva na oznanjevanje, jo vzameva s seboj. Ne želiva zamuditi teh prvih let njenega življenja.«

Prav gotovo želimo, da bi naši otroci odrasli v odgovorne posameznike. Vendar je glavni razlog, zakaj jih poučujemo, ta, da bi v njihovem srcu razvneli ljubezen do Boga. (Mar. 12:28–30)

V Psalmu 127:4 piše: »Kakor puščice v junakovi roki, tako so sinovi iz mladosti.« Otroci so torej primerjani s puščicami, ki bi jih morali natančno usmeriti v tarčo. Ko lokostrelec enkrat spusti puščico, je ne more več dobiti nazaj. Starši imajo »puščice«, torej svoje otroke, le sorazmerno kratek čas. Morali bi ga izkoristiti za to, da v njihov um in srce vcepijo Božja načela.

Apostol Janez je o svojih duhovnih otrocih napisal: »Nič drugega me ne navdaja z večjo hvaležnostjo kakor to, da slišim, da moji otroci živijo v resnici.« (3. Jan. 4) Krščanski starši so lahko podobno hvaležni, ko vidijo svoje otroke, da »živijo v resnici«.