Zanj je to, da služi Bogu, zdravilo!
V Keniji sta bila dva pionirja povabljena v neko hišo in bila presenečena, ko sta na postelji videla ležati nenavadno majhnega moškega. Imel je zelo kratek trup in majhne roke. Ko sta mu povedala za Božjo obljubo, da bo »hromi skakal kakor jelen«, se mu je obraz razlezel v širok nasmeh. (Iza. 35:6)
Pionirja sta izvedela, da se je Onesmus, ki je zdaj v poznih tridesetih letih, rodil z imperfektno osteogenezo oziroma boleznijo lomljivih kosti. Njegove kosti so bile izredno krhke, tako zelo, da so se lahko zlomile že ob najmanjšem pritisku. Ker za to bolezen ni nobenega zdravila oziroma učinkovitega zdravljenja, je Onesmus pričakoval, da bo do konca svojega življenja živel v bolečinah in priklenjen na invalidski voziček.
Onesmus je sprejel svetopisemski tečaj. Vendar je njegova mati nasprotovala temu, da bi obiskoval krščanske shode, saj je mislila, da bi se tako lahko poškodoval in trpel še dodatne bolečine. Zato so mu bratje shode posneli, in jih je lahko poslušal doma. Po petih mesecih preučevanja pa se je odločil, da gre na shod, ne glede na posledice.
Ali je Onesmus zaradi obiskovanja krščanskih shodov res trpel še več bolečin? Ravno nasprotno! »Med shodi se mi je zdela moja stalna bolečina manj intenzivna,« se spominja Onesmus. Kot meni sam, se je bolje počutil prav zaradi novega upanja, ki ga je našel. Spremembo v njegovem razpoloženju je opazila tudi mati in bila je tako vesela, da je še sama želela preučevati Biblijo. »Za mojega sina je to, da služi Bogu, zdravilo,« je rada rekla.
Onesmus je kmalu postal nekrščeni oznanjevalec. Čez čas se je krstil in zdaj služi kot strežni služabnik. Čeprav lahko uporablja samo eno roko, nog pa sploh ne, je želel v Jehovovi službi narediti vse, kar je le lahko. Želel je pomožno pionirati, vendar se je obotavljal oddati prošnjo. Zakaj? Ker je vedel, da je povsem odvisen od drugih, saj mora vedno nekdo potiskati njegov voziček. Ko je to svojo skrb zaupal sokristjanom, so mu ti obljubili, da ga bodo podpirali. In res so mu pomagali, da je lahko pomožno pioniral.
Ista skrb je spremljala tudi njegovo željo po rednem pioniranju. Toda nekega dne je v dnevnem stavku našel spodbudo, ki jo je potreboval. Ta stavek je bil Psalm 34:8: »Okusite in spoznajte, da je Jehova dober.« Poglobljeno je razmislil o tej vrstici in se nato odločil, da bo postal redni pionir. Zdaj oznanjuje štiri dni na teden ter več ljudem pomaga spoznavati Sveto pismo in ti dobro duhovno napredujejo. Leta 2010 je bil v Pionirski šoli. In kako vesel je bil, da je v tej šoli učil eden od tistih dveh bratov, ki sta ga prvič obiskala!
Starša sta mu zdaj že umrla, toda bratje in sestre v občini skrbijo za njegove vsakodnevne potrebe. Hvaležen je za vse blagoslove, ki jih je deležen, in že komaj čaka dneva, ko »noben prebivalec ne bo rekel: ‚Bolan sem.‘« (Iza. 33:24)