1. Kako vse se mnogi žrtvujejo in zakaj?

LJUDJE se radi žrtvujejo za reči, ki jim veliko pomenijo. Starši žrtvujejo čas, denar in moči v dobro svojih otrok. Mladi športniki, ki želijo zastopati svojo domovino na olimpijskih igrah, po več ur na dan prizadevno trenirajo, medtem ko se njihovi vrstniki igrajo in zabavajo. Tudi Jezus se je žrtvoval za reči, ki so mu bile pomembne. Ni stremel za tem, da bi živel razkošno in imel otroke, ampak je vse svoje moči usmeril v delo za Kraljestvo. (Mat. 4:17; Luk. 9:58) Njegovi sledilci so se ravno tako marsičemu odrekli, da so lahko podpirali Božje kraljestvo. To Kraljestvo jim je bilo najpomembnejše in da bi ga lahko kar najbolj podpirali, so bili pripravljeni tudi kaj žrtvovati. (Mat. 4:18–22; 19:27) Zato je dobro, da se vprašamo: Kaj je v življenju pomembno meni?

2. a) Katere žrtve so nujne za vse prave kristjane? b) Kako se imajo nekateri možnost dodatno žrtvovati?

² Nekatere žrtve so nujne za vse prave kristjane in so bistvene za to, da spletemo in ohranimo dober odnos z Jehovom. Takšne žrtve so denimo posvečanje časa in moči molitvi, branju Biblije, družinskemu čaščenju, obiskovanju shodov in oznanjevanju. * (Joz. 1:8; Mat. 28:19, 20; Heb. 10:24, 25) Ker se razdajamo v oznanjevanju in nas Jehova pri tem blagoslavlja, to delo napreduje, saj se mnogi še naprej stekajo h »gori Jehovove hiše«. (Iza. 2:2) Številni se za Kraljestvo žrtvujejo tudi tako, da služijo v Betelu, pomagajo pri gradnji kraljestvenih in zborskih dvoran, organizirajo zborovanja ali sodelujejo pri odpravljanju posledic naravnih nesreč. Jehova sicer od nas ne zahteva teh dodatnih del,  da bi nam dal večno življenje, so pa nepogrešljiva podpora delu v prid Kraljestva.

3. a) Kako nam koristi, če se žrtvujemo za Kraljestvo? b) O katerih vprašanjih naj bi razmislili?

³ Potreba po dejavni podpori Kraljestva še nikoli ni bila večja. Navdušujoče je videti, da mnogi z veseljem prinašajo žrtve Jehovu. (Beri Psalm 54:6.) Takšna pripravljenost razdajati se nas zelo osrečuje, medtem ko čakamo na Božje kraljestvo. (5. Mojz. 16:15; Apd. 20:35) Vendar bi se moral vsak od nas skrbno preiskati. Ali se lahko še bolj žrtvujemo za Kraljestvo? Kako porabljamo čas, denar, moči in sposobnosti? Na kaj bi morali paziti, ko se žrtvujemo? Preiščimo sedaj vzorec, ki ga lahko posnemamo, ko darujemo takšne prostovoljne žrtve, in tako bomo še bolj veseli.

4. Kako je darovanje žrtev Izraelcem koristilo?

⁴ V starem Izraelu je bilo darovanje žrtev temelj za odpuščanje grehov. Brez žrtev si ljudstvo ni moglo pridobiti Jehovove naklonjenosti. Nekatere od teh so bile obvezne, druge pa so bile prostovoljne. (3. Mojz. 23:37, 38) Žgalne daritve so se v celoti lahko darovale kot prostovoljna žrtev Jehovu. Izjemen zgled darovanja žrtev je bilo opaziti ob posvetitvi templja v Salomonovih dneh. (2. krn. 7:4–6)

5. Kako je Jehova tudi revnim omogočil, da so lahko prinašali žrtve?

⁵ Jehova je ljubeč in je razumel, da ne morejo vsi darovati enako, je pa od vsakega pričakoval, da daruje po svojih zmožnostih. Jehovova postava je določala, da je treba preliti kri živali, kar naj bi bilo »senca prihodnjih dobrih stvari«, ki naj bi prišle po Božjem Sinu, Jezusu. (Heb. 10:1–4) Toda Jehova ni bil tog, ko je šlo za upoštevanje tega zakona. Če mu je na primer posameznik daroval dve grlici, ker si ni mogel privoščiti, da bi daroval kaj od drobnice ali živine, je takšno daritev sprejel. Zato so lahko tudi revni z veseljem prinašali žrtve Jehovu. (3. Mojz. 1:3, 10, 14; 5:7) Darovane živali so se sicer utegnile razlikovati, vseeno pa je posameznik moral upoštevati dve zahtevi, ko je daroval prostovoljne žrtve.

6. Kateri dve stvari sta se zahtevali od vsakega, kadar je daroval žrtve, in kako pomembno je bilo upoštevati ti zahtevi?

 ⁶ Prva zahteva je bila ta, da je posameznik moral darovati najboljše, kar je imel. Jehova je Izraelcem rekel, da mora biti vsaka daritev brezhibna, da bi si »izprosili milosti«. (3. Mojz. 22:18–20) Če je imela žival kako telesno napako, za Jehova ni bila sprejemljiva žrtev. Druga zahteva pa je bila ta, da je posameznik, ki je daroval žrtev, moral biti čist in neoskrunjen. Če ni bil čist, Jehova njegove prostovoljne žrtve ni sprejel. Posameznik je moral najprej prinesti daritev za greh ali daritev za krivdo, da bi obnovil svoj odnos z Bogom. (3. Mojz. 5:5, 6, 15) To je bila resna stvar. Jehova je namreč zapovedal, da je treba tistega, ki bi v nečistem stanju jedel kaj od mirovne žrtve, h kateri so spadale tudi prostovoljne žrtve, iztrebiti iz ljudstva. (3. Mojz. 7:20, 21) Če pa je posameznik daroval žrtev, ki ni imela telesne napake, in je bil v dobrem odnosu z Jehovom, je lahko imel čisto vest in se veselil. (Beri 1. kroniška 29:9.)

7., 8. a) Kakšno veselje okusijo mnogi, ki se žrtvujejo za Kraljestvo? b) Kaj vse imamo, kar lahko žrtvujemo Jehovu?

⁷ Danes so se mnogi podobno pripravljeni žrtvovati za Jehova v njegovi službi in on se tega veseli. Delati za dobro naših bratov in sester prinaša veselje. Neki brat, ki sodeluje pri gradnji kraljestvenih dvoran in pomaga tistim, ki so jih prizadele naravne nesreče, pravi, da je težko opisati zadovoljstvo, ki ga občuti, ko tako služi drugim. Takole pove: »Ko vidiš, kako srečni in polni cenjenja so bratje in sestre, ko vstopijo v novo kraljestveno dvorano ali ko so deležni pomoči po naravni nesreči, je ves tvoj trud poplačan.«

⁸ Jehovova novodobna organizacija je vedno iskala priložnosti, da bi podprla delo za Kraljestvo. Leta 1904 je brat Charles Taze Russell napisal: »Vsak naj se kot takšen, ki je postavljen od Gospoda, ima za oskrbnika svojega časa, vpliva, denarja itd., in vsak naj se trudi uporabljati te reči po svojih najboljših zmožnostih, v slavo Gospodarja.« Resda nas žrtve Jehovu nekaj stanejo, vendar  nam prinašajo tudi mnoge blagoslove. (2. Sam. 24:21–24) Ali bi lahko to, kar imamo, še bolje uporabili za Jehova?

9. Katero načelo iz Jezusovega navodila, zapisanega v Luku 10:2–4, lahko upoštevamo, ko gre za porabo našega časa?

⁹ Naš čas. Veliko časa in truda gre za prevajanje in tiskanje literature, za gradnjo prostorov za čaščenje, za organizacijo zborovanj, za pomoč pri odpravljanju posledic naravnih nesreč in za sodelovanje v številnih drugih nujnih dejavnostih. Vsak dan imamo na voljo le 24 ur. Jezus je v povezavi s tem povedal praktično načelo. Svojim učencem je, ko jih je poslal na področje, naročil: »Ne mudite [se] z običajnim pozdravljanjem.« (Luk. 10:2–4) Zakaj je dal Jezus takšno navodilo? Neki biblicist pravi: »Orientalci se niso pozdravljali kot mi, z rahlim poklonom ali iztegom roke, temveč so se objemali, priklanjali, slednje so počeli celo tako, da so pokleknili in se poklanjali do tal. Vse to pa je zahtevalo veliko časa.« Jezus svojih sledilcev ni navajal k nevljudnosti, ampak jim je pomagal dojeti, da je čas, ki ga imajo na voljo, omejen, ter da ga morajo kar najbolje izrabljati in delati to, kar je pomembnejše. (Efež. 5:16) Ali bi lahko upoštevali to načelo, da bi nam tako ostalo več časa za delo v prid Kraljestva?

10., 11. a) Kako se med drugim porabijo naši prostovoljni prispevki za vsesvetovno delo? b) Katero načelo, zapisano v 1. Korinčanom 16:1, 2, nam lahko pomaga?

¹⁰ Naš denar. Za opravljanje kraljestvenih dejavnosti so potrebne precejšnje vsote denarja. Vsako leto se desetine milijonov dolarjev porabijo za kritje stroškov potujočih nadzornikov, posebnih pionirjev in misijonarjev. Od leta 1999 je bilo v deželah z omejenimi sredstvi zgrajenih več kot 24.500 kraljestvenih dvoran. Vseeno pa se potrebuje še 6400 takšnih dvoran. Vsak mesec se natisne kakih 100 milijonov izvodov revij Stražni stolp in Prebudite se!. In vse to se podpira z našimi prostovoljnimi prispevki.

¹¹ Jehova je navdihnil apostola Pavla, da je zapisal načelo, po katerem se lahko ravnamo, ko prostovoljno prispevamo. (Beri 1. Korinčanom 16:1, 2.) Pavel je svoje brate in sestre spodbudil, naj ne čakajo do konca tedna in potem vidijo, koliko jim je ostalo, ampak naj že na začetku tedna dajo na stran, kolikor morejo. Tako kakor v prvem stoletju tudi danes bratje in sestre načrtujejo vnaprej, da lahko velikodušno prispevajo skladno s svojimi okoliščinami. (Luk. 21:1–4; Apd. 4:32–35) Jehova takšno darežljivost ceni.

12., 13. Zakaj morda nekateri Jehovu odrekajo svoje moči in sposobnosti, toda kako jim Jehova pomaga?

¹² Naše moči in sposobnosti. Jehova nas podpira pri tem, ko si svoje moči in sposobnosti prizadevamo uporabljati za Kraljestvo. Obljublja, da nam bo pomagal, če se bomo utrudili. (Iza. 40:29–31) Ali imamo občutek, da nismo dovolj spretni, da bi lahko pomagali pri delu v prid Kraljestva? Ali mislimo, da so drugi bolje usposobljeni? Zapomnimo si, da Jehova lahko izboljša naravne sposobnosti vsakogar, tako kakor jih je Bezalelu in Oholiabu. (2. Mojz. 31:1–6; glej sliko pri naslovu.)

¹³ Jehova pričakuje, da damo od sebe najboljše in da mu ne odrekamo ničesar. (Preg. 3:27) Med obnovo templja je Judom v Jeruzalemu rekel, naj dobro premislijo, kaj delajo v zvezi z gradnjo. (Hag. 1:2–5) Svojo pozornost so namreč usmerili drugam. Dobro je, da razmislimo, ali so nam na prvem mestu v življenju  enake reči kakor Jehovu. Ali bi lahko tudi mi upoštevali nasvet »Premislite v srcu o svojih poteh«, da bi v teh zadnjih dneh še bolj podpirali Kraljestvo?

14., 15. a) Kako nas spodbuja zgled naših bratov in sester, ki živijo v pomanjkanju? b) Kaj bi morala biti naša želja?

¹⁴ Mnogi živijo v deželah, kjer sta težko življenje ali revščina vsakdanjik. Naša organizacija si prizadeva pokriti pomanjkanje, ki ga v takšnih deželah občutijo bratje in sestre. (2. Kor. 8:14) Vendar celo naši soverniki, ki živijo v pomanjkanju, cenijo priložnost, da lahko dajejo. Jehovu je prijetno pri srcu, kadar tisti, ki v gmotnem pogledu nimajo veliko, z veseljem darujejo. (2. Kor. 9:7)

¹⁵ V neki zelo revni afriški državi nekateri bratje oddelijo kos svojega vrta in nato izkupiček od prodaje tistega, kar na njem zraste, prispevajo za kraljestveno delo. V tej isti državi so na nekem področju načrtovali gradnjo kraljestvene dvorane, ki so jo že zelo potrebovali. Tamkajšnji bratje in sestre so želeli pomagati. Vendar je projekt stekel ravno sredi obdobja setve. Toda to ni ustavilo njihove odločenosti. Čez dan so delali na gradbišču kraljestvene dvorane, zvečer pa so odšli na svoja polja in posejali poljščine. To je bilo res požrtvovalno! Ob tem se spomnimo bratov in sester iz prvega stoletja v Makedoniji. Bili so v »hudi revščini«, a so vseeno vneto prosili, da bi smeli pomagati pri projektu, ki je bil v teku. (2. Kor. 8:1–4) Naj tudi vsak od nas »prinese dar skladno z blagoslovom«, ki ga je »prejel od Jehova«. (Beri 5. Mojzesova 16:17.)

16. Kako lahko poskrbimo, da so naše žrtve sprejemljive Jehovu?

¹⁶ Vendar pa bi morali pri tem na nekaj paziti. Podobno kakor staroveški Izraelci moramo tudi mi poskrbeti, da bodo naše prostovoljne žrtve sprejemljive Bogu. Da bi lahko poskrbeli za najpomembnejše odgovornosti, ki so povezane z našo družino in čaščenjem Jehova, moramo biti uravnovešeni. Ob tem ko svoj čas in to, kar imamo, razdajamo za druge, ne bi smeli zanemarjati duhovnih ali fizičnih potreb svoje družine, sicer bi dajali to, česar nimamo. (Beri 2. Korinčanom 8:12.) Poleg tega moramo skrbeti tudi za lastno duhovnost. (1. Kor. 9:26, 27) Če bomo živeli skladno s svetopisemskimi načeli, smo lahko prepričani, da nam bodo naše žrtve prinašale veliko veselja in zadovoljstva, pa tudi za Jehova bodo nekaj, kar je »posebej zaželeno«.

17., 18. Kako gledamo na tiste, ki se žrtvujejo za Kraljestvo, in o čem naj bi vsak od nas razmislil?

¹⁷ Mnogi naši bratje in sestre se pri tem, ko podpirajo kraljestvene dejavnosti, izlivajo »kakor pitna daritev«. (Fil. 2:17) Iskreno cenimo vse tiste, ki se odlikujejo po takšni darežljivosti. Prav tako je za velikodušnost in požrtvovalnost treba pohvaliti žene in otroke bratov, ki prednjačijo v kraljestvenem delu.

¹⁸ Za to, da se podpira delo v prid Kraljestva, je potrebna velika marljivost. Zakaj ne bi vsak od nas molil in razmislil o tem, kako bi lahko kar najbolj sodeloval v kraljestvenih dejavnostih? Prepričani smo lahko, da bomo že sedaj zelo blagoslovljeni, »v prihodnji stvarnosti« pa še toliko bolj. (Mar. 10:28–30)