KER je Pascal odraščal v revni soseski v Slonokoščeni obali, je hrepenel po boljšem življenju. Bil je amaterski boksar, zato se je spraševal: Kje bi imel možnost postati športni zvezdnik in obogateti? Ko mu je bilo približno 25 let, je sklenil, da lahko to doseže v Evropi. Toda ker ni imel potovalnih dokumentov, bi lahko v Evropo prišel samo po ilegalni poti.

Tako je leta 1998 pri starosti 27 let krenil na pot. Prestopil je mejo in prišel v Gano, potoval skozi Togo in Benin ter na koncu prispel v mesto Birni Nkonni v Nigru. Zdaj je bil pred njim zelo nevaren del potovanja. Za pot proti severu bi moral skočiti na kak tovornjak in prečkati Saharo. In ko bi prispel do Sredozemlja, bi se tam moral vkrcati na ladjo za Evropo. Takšen je bil načrt, toda dve stvari, ki sta se mu zgodili v Nigru, sta mu ta načrt prekrižali.

Prva stvar je bila ta, da mu je zmanjkalo denarja. Druga pa, da je spoznal pionirja, po imenu Noé, in ta je z njim začel voditi svetopisemski tečaj. Pascala se je to, kar se je naučil, zelo dotaknilo in spremenilo njegov pogled na življenje. Svoje gmotne cilje je zdaj nadomestil z duhovnimi. Decembra 1999 se je krstil. Da bi Jehovu pokazal hvaležnost, je leta 2001 v Nigru začel pionirati, in to v istem mestu, v katerem je izvedel za resnico. In kaj meni o svoji službi? Ves vesel pravi: »Zdaj živim najbolj polno življenje!«

Podobno kot Pascal so že mnogi ugotovili, da jim največ zadovoljstva v življenju prinaša prizadevanje za duhovnimi cilji. Nekateri so, da bi dosegli takšne cilje, zapustili Evropo in se preselili v Afriko, da bi služili na področjih, kjer bolj potrebujejo kraljestvene oznanjevalce. Pravzaprav se je kakih 65 Prič iz Evrope, starih od 17 do 70 let, preselilo kot pomoč v države Zahodne Afrike: v Benin, Burkina Faso, Niger in Togo. * Kaj jih je navedlo, da so se odločili za tako velik korak in kako se je to zanje izteklo?

Anne-Rakel z Danskega pripoveduje: »Moja starša sta bila misijonarja v Senegalu. O misijonarskem življenju sta vedno govorila zelo navdušeno, zato sem si tudi jaz zaželela tako živeti.« Anne-Rakel se je pred približno 15 leti, ko jih je imela malo čez dvajset, preselila v Togo, kjer zdaj služi  v občini v znakovnem jeziku. Kako je njena selitev spodbudila druge? Sama pove: »Pozneje sta za menoj v Togo prišla še moja mlajša sestra in moj brat.«

Aurele, 70-letni poročeni brat iz Francije, pravi: »Pred petimi leti sem se upokojil in na izbiro sem imel dvoje: mirno živeti v Franciji in čakati na raj ali pa razširiti svojo službo Bogu.« Aurele je izbral slednje. Pred približno tremi leti sta se skupaj z ženo Albert-Fayette preselila v Benin. »To, da sva se dala na razpolago za služenje Jehovu v tej deželi, je nekaj najboljšega, kar sva kdaj naredila,« pove Aurele. Z nasmehom še doda: »In nekateri deli najinega področja ob obali me celo spominjajo na raj.«

Clodomir in njegova žena Lysiane sta se pred 16 leti iz Francije preselila v Benin. Na začetku sta zelo pogrešala družino in prijatelje v Franciji. Poleg tega sta se bala, da se na novo življenje ne bosta mogla privaditi. Toda njuni strahovi so bili neupravičeni. Okusila sta veliko veselja. »V teh 16 letih,« pravi Clodomir, »sva imela priložnost povprečno enemu posamezniku na leto pomagati sprejeti resnico.«

Sébastien in Johanna, zakonca iz Francije, sta se v Benin preselila leta 2010. »V občini je veliko dela,« pravi Sébastien. »Služiti tukaj je tako, kakor bi bil na pospešenem tečaju teokratičnega usposabljanja!« Kakšen pa je odziv na oznanjevanju? Johanna pravi: »Ljudje so žejni resnice. Tudi kadar nisva na oznanjevanju, naju ustavljajo na ulici ter nama postavljajo biblijska vprašanja in prosijo za naše publikacije.« In kako je selitev vplivala na njun zakon? Sébastien opaža: »Okrepila je najin zakon. Res je lepo skupaj z ženo preživeti cele dneve na oznanjevanju.«

Eric in njegova žena Katy služita kot pionirja na redko poseljenem področju severnega Benina. Že pred kakimi desetimi leti, ko sta še živela v Franciji, sta začela prebirati članke o služenju tam, kjer bolj potrebujejo kraljestvene oznanjevalce, in se pogovarjati s polnočasnimi služabniki. To je v njima vzbudilo željo, da se preselita v tujino, kar sta leta 2005 tudi storila. Bila sta priča izjemni rasti. Eric pravi: »Pred dvema letoma je naša skupina v mestu Tanguiéta štela 9 oznanjevalcev, zdaj pa nas je 30. Ob nedeljah pride na shod med 50 in 80 oseb. Ni večjega veselja kot opazovati tolikšno rast!«

S katerimi izzivi so se spoprijeli nekateri od teh, ki so prišli služit kot pomoč? Benjamin je star 33 let in je brat Anne-Rakel. Leta 2000 je na Danskem spoznal misijonarja, ki je služil v Togu. Benjamin se spominja: »Ko sem temu misijonarju povedal, da želim pionirati, mi je rekel: ‚Veš, lahko bi pioniral v Togu.‘« Benjamin je o tem razmislil. Takole pravi: »Takrat nisem imel niti 20 let, sta pa v Togu služili že moji sestri. Tako mi je bilo tja malo lažje oditi.« Zato se je preselil. Kljub temu se je tam srečal z izzivom. Benjamin pojasnjuje: »Francosko nisem znal niti besede. Prvih šest mesecev je bilo težko, ker se nisem mogel kaj dosti pogovarjati.« Sčasoma pa je napredoval. Benjamin zdaj služi v Betelu v Beninu, kjer pomaga pri razdeljevanju literature in v računalniškem oddelku.

Eric in Katy, ki smo ju že omenili, sta pred preselitvijo v Benin služila na tujejezičnem področju v Franciji. Kaj pa je bilo v Zahodni Afriki drugače? Katy pravi: »Težko je bilo najti primerno stanovanje. Več mesecev sva živela v hiši, ki ni imela elektrike in tekoče vode.« Eric dodaja: »Iz soseske je bilo do poznih nočnih ur slišati bučno glasbo. Zaradi takšnih stvari je bilo treba biti potrpežljiv in prilagodljiv.« Toda oba se strinjata: »Radosti, ki jih doživljava pri služenju na tem skoraj nedotaknjenem področju, odtehtajo vse težave.«

Michel in Marie-Agnès, zakonca iz Francije, ki gresta že proti svojim šestdesetim, sta se pred približno petimi leti preselila v Benin. Sprva sta bila na trnih. Michel pravi: »Nekateri so najino selitev primerjali s samokolnico na vrvi, ki jo potiska vrvohodec – v tej samokolnici pa sediva midva! In če se ne bi zavedal, da je vrvohodec Jehova, bi bilo to res lahko strašljivo. Preselila sva se torej zaradi Jehova in z Jehovom.«

Bratje in sestre, ki so se že preselili na področja, kjer je potrebna pomoč, iz svojih izkušenj poudarjajo, da je pomembno pred odhodom storiti naslednje: Načrtovati. Naučiti se prilagajati. Držati se proračuna. Zanašati se na Jehova. (Luk. 14:28–30)

Sébastien, ki smo ga že omenili, pripoveduje: »Pred selitvijo sva z Johanno dve leti varčevala, in sicer tako, da sva zmanjšala izdatke za sprostitev in nisva kupovala nepotrebnih reči.« Da sta lahko  v tujini še naprej, vsako leto nekaj mesecev delata v Evropi, kar jima omogoča, da ostanek leta pionirata v Beninu.

Marie-Thérèse je ena od približno 20 samskih sester iz tujine, ki služijo kot pomoč v Zahodni Afriki. V Franciji je delala kot voznica avtobusa. Leta 2006 pa je zaprosila za enoletno odsotnost z dela, da bi pionirala v Nigru. Že kmalu je ugotovila, da si želi tako živeti še naprej. Marie-Thérèse pravi: »Po vrnitvi v Francijo sem delodajalcu povedala, da bi rada imela drugačen delovni urnik, in bil ga je pripravljen spremeniti. Zdaj od maja do avgusta delam kot voznica avtobusa v Franciji, od septembra do aprila pa pioniram v Nigru.«

Tisti, ki iščejo »najprej kraljestvo«, lahko zaupajo Jehovu, da jim bo priskrbel vse druge potrebne stvari. (Mat. 6:33) Razmislimo na primer, kaj je doživela Saphira, samska sestra iz Francije, stara blizu 30 let, ki pionira v Beninu. Leta 2011 se je vrnila v Francijo, da bi zaslužila denar za naslednje leto (njeno šesto) v Afriki. Sama pripoveduje: »Bil je petek, moj zadnji dan službe. Ampak da bi imela dovolj denarja za naslednje leto, bi morala delati še deset dni. In čez dva tedna naj bi že odšla iz Francije. V molitvi sem Jehovu povedala svoje okoliščine. Kmalu zatem so me poklicali iz agencije za zaposlovanje in me vprašali, ali bi lahko nadomestila nekoga za dva tedna.« Saphira je v ponedeljek šla na novo delovno mesto, da bi jo delavka, katero naj bi nadomestila, poučila o delu. Takole pripoveduje: »Bila sem izjemno presenečena, ko sem ugotovila, da je ta delavka naša sestra, ki je potrebovala deset prostih dni, da bi lahko obiskala Pionirsko šolo! Njen nadrejeni ji je bil pripravljen dati proste dni samo pod pogojem, da se zanjo najde zamenjava. Prosila je Jehova, naj posreduje – kakor sem to storila tudi jaz.«

Nekateri bratje in sestre že mnogo let služijo v Zahodni Afriki, tako da je ta postala njihov dom. Drugi so tam lahko bili nekaj let, nato pa so se vrnili v rodno deželo. Toda tisti, ki so nekdaj služili kot pomoč v drugi deželi, še danes čutijo koristi tega. Spoznali so, da pravo zadovoljstvo v življenju izvira iz služenja Jehovu.