1., 2. Pred katerimi izzivi se po vrnitvi domov znajdejo mnogi, ki so delali v tujini? (Glej sliko pri naslovu.)

»V TUJINI sem imel odgovorno službo in sem dobro zaslužil,« se spominja Eduardo. * »Toda ko so Jehovove priče z mano začeli preučevati Biblijo, sem spoznal, da mi je naložena še pomembnejša odgovornost – skrb za družino v duhovnem pogledu, ne samo v telesnem. Zato sem se vrnil domov.« (Efež. 6:4)

² Eduardo je vedel, da je to, da bo zopet skupaj z družino, všeč Jehovu. Vendar je moral, podobno kakor v prejšnjem članku omenjena Marilyn, postaviti na noge svoje družinsko življenje, kar je dolgotrajen proces. Bil je tudi pred izzivom, kako gmotno podpirati svojo ženo in otroke v veliko slabših ekonomskih razmerah. Kako se bodo preživljali? Kakšno pomoč lahko pričakuje od bratov in sester v občini?

3. Kako se odsotnost starša pozna na otrocih?

³ »Bilo mi je jasno, da sem zanemarjal svoje otroke, ko so najbolj potrebovali moje vodstvo in ljubezen,« priznava Eduardo. »Ni me bilo, da bi jim bral biblijske zgodbe, molil z njimi, jih pestoval in se z njimi igral.« (5. Mojz. 6:7) Njegova  najstarejša hči Anna se spominja: »Ker našega očeta ni bilo z nami, sem bila čustveno negotova. Ko se je vrnil, smo ga poznali samo po obrazu in glasu. Objel me je, vendar mi je bilo to nenaravno.«

4. Kako odsotnost očeta vpliva na izpolnjevanje njegove vloge družinskega poglavarja?

⁴ Dlje ko je oče odsoten, težje izpolnjuje svojo vlogo družinskega poglavarja. Eduardova žena Ruby pojasnjuje: »Opravljati sem morala dve vlogi – mame in očeta – in navadila sem se sprejemati večino družinskih odločitev. Ko je Eduardo prišel domov, sem se morala naučiti, kaj krščanska podrejenost dejansko pomeni. Še zdaj moram včasih samo sebe spomniti, da je mož tu.« (Efež. 5:22, 23) Eduardo dodaja: »Najina dekleta so za to, ali smejo početi to ali ono, imele navado vprašati mamo. Ugotovila sva, da morava kot starša pred otroki nastopati enotno, in jaz sem se moral naučiti voditi družino po krščanskih načelih.«

5. Kako je Eduardo začel popravljati škodo, ki je nastala zaradi njegove odsotnosti, in kakšen je bil izid?

⁵ Eduardo je bil odločen storiti vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi popravil svoj odnos z družino in ji pomagal, da bi postala duhovno močna. »Za cilj sem si postavil, da bom svojim otrokom z besedami in zgledom vcepljal resnico – nisem želel le govoriti, da imam rad Jehova, ampak sem to želel tudi pokazati.« (1. Jan. 3:18) Ali je njegova dejanja, storjena iz vere, Jehova blagoslovil? »Ko smo videle, kako zelo si prizadeva biti dober oče in se spet zbližati z nami, je to zelo dobro vplivalo na nas,« odgovarja Anna. »Videle smo, kako si prizadeva v občini, in bile nanj ponosne. Svet nas je skušal odtegniti od Jehova. Ampak naša starša sta se posvečala predvsem resnici, in me smo se ju v tem trudile posnemati. Očka je obljubil, da nas nikoli več ne bo pustil same, in res nas ni. Če bi nas, mene danes verjetno ne bi bilo v Jehovovi organizaciji.«

6. Kaj so se nekateri starši naučili v času vojne?

⁶ Iz nekaterih doživetij je razvidno, da so bili med vojno na Balkanu tam živeči otroci Jehovovih prič kljub težkim razmeram srečni. Zakaj? Starši niso mogli odhajati na delo, zato so ostajali doma in s svojimi otroki preučevali ter se z njimi igrali in pogovarjali. Kaj se iz tega naučimo? To, da otroci bolj kot denar ali darila potrebujejo ob sebi svoje starše. In res, Božja Beseda pravi, da imajo otroci koristi samo, če se jim starši posvečajo in jih vzgajajo. (Preg. 22:6)

7., 8. a) Katero napako naredijo nekateri starši ob vrnitvi domov? b) Kako lahko starši pomagajo svojim otrokom premagati negativne občutke?

⁷ Starši po vrnitvi domov morda naletijo na užaljenost ali ravnodušnost svojih otrok. Žal se nekateri starši na to odzovejo z besedami: »Kako si lahko tako nehvaležen, ko pa sem se toliko žrtvoval zate?« Toda odklonilen odnos otroka je morda v glavnem posledica odsotnosti starša. Kaj lahko starš stori, da bi se težava rešila?

⁸ Prosi Jehova, naj ti pomaga, da bi bil do družinskih članov še posebej razumevajoč. Nato pa v pogovoru z njimi priznaj, da si za težavo kriv tudi ti, in prevzemi svoj del odgovornosti. Mogoče bo pomagalo iskreno opravičilo. Če tvoj zakonec in otroci vidijo, da si neutrudno prizadevaš popraviti stvari, potem začutijo, da si iskren. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo si boš sčasoma morda znova pridobil ljubezen in spoštovanje svoje družine.

9. Zakaj se nam v »skrbi za svoje« ni treba nenehno pehati za več in več gmotnimi rečmi?

⁹ Apostol Pavel je napisal, da bi starejšim kristjanom, takrat ko se ti ne morejo  več preživljati sami, njihovi otroci in vnuki morali »dajati [. . .] zasluženo poplačilo«. Hkrati pa je Pavel vse kristjane spodbudil, naj bodo zadovoljni s tem, kar potrebujejo vsak dan, s hrano, obleko in streho nad glavo. Ne bi bilo prav, da bi se nenehno pehali za višjim življenjskim standardom ali finančno varnostjo v prihodnosti. (Beri 1. Timoteju 5:4, 8; 6:6–10.) Kristjanu v »skrbi za svoje« ni treba iskati bogastva v tem svetu, ki bo kmalu minil. (1. Jan. 2:15–17) Kot družina ne bi smeli dovoliti, da bi nam »varljiva moč bogastva« ali »življenjske skrbi« preprečile, da bi se »oklenili pravega življenja« v Božjem pravičnem novem svetu. (Mar. 4:19; Luk. 21:34–36; 1. Tim. 6:19)

10. Kako lahko pokažemo Božjo modrost, kar se tiče zadolževanja?

¹⁰ Jehova ve, da nekaj denarja potrebujemo. Ampak denar nas ne more ščititi in nam pomagati tako, kakor to lahko Božja modrost. (Prid. 7:12; Luk. 12:15) Marsikdo sploh nima realne predstave o tem, koliko ga bo stalo, če bo šel na delo v tujino. Poleg tega nima nobenega zagotovila, da bo tam tudi res kaj zaslužil. Pravzaprav je takšna selitev lahko nevarna. Mnogi, ki gredo delat v tujino, se domov vrnejo še bolj zadolženi. Namesto da bi lahko bolj sproščeno služili Bogu, morajo služiti tistim, katerim so dolžni denar. (Beri Pregovori 22:7.) Seveda je modro, da se sploh ne zadolžimo.

11. Kako lahko družine s tem, da se držijo svojega proračuna, zmanjšajo finančni pritisk?

¹¹ Eduardo je vedel, da mora zdaj, ko se je vrnil domov, zelo paziti na porabo denarja, da bi lahko uspešno skrbel za družino. Skupaj z ženo sta sestavila proračun, v katerem sta upoštevala gmotne reči, ki jih je družina res potrebovala. Seveda je bil ta proračun mnogo bolj omejen, kot je bila družina navajena. Toda vsi so bili pripravljeni sodelovati in niso zapravljali denarja za nepotrebne reči. * »Na primer,« pove Eduardo, »otroke sem izpisal iz zasebnih šol in zanje našel dobre javne šole.« Vsa družina je v molitvah prosila Jehova, da bi Eduardo našel svetno zaposlitev, ki ne bi bila navzkriž z njihovo duhovno rutino. Kako je Jehova odgovoril na njihove molitve?

12., 13. Kaj praktičnega je storil Eduardo, da je lahko skrbel za družino, in kako je Jehova blagoslovil njegovo odločenost, da poenostavi življenje?

¹² »Prvi dve leti smo komaj shajali,« se spominja Eduardo. »Moji prihranki so kopneli, saj s skromnim zaslužkom nisem mogel vselej pokriti vseh stroškov, in fizično sem bil izčrpan. Toda bili smo lahko na vseh shodih in skupaj oznanjevali.« Eduardo se je odločil, da ne bo niti razmišljal o ponudbah za delo, ki bi ga za več mesecev ali let ločilo od družine. »Raje,« pravi, »sem se naučil različnih opravil, tako da sem lahko, če neke vrste dela ni bilo na voljo, sprejel drugo.«

¹³ Eduardo je lahko le postopno odplačeval dolgove, zato je moral za izposojeni denar plačati več obresti. Vendar je to imel zgolj za majhno ceno, ki jo je moral plačati, da je lahko z družino sodeloval v vseh pogledih, kakor to Jehova pričakuje od staršev. »Zdaj zaslužim manj kot 10 odstotkov tistega, kar sem zaslužil v tujini,« pove Eduardo, »toda lačni nismo. ‚Jehovova roka ni prekratka.‘ V bistvu smo se odločili, da začnemo pionirati. In prav neverjetno, po tej odločitvi se je ekonomski pritisk zmanjšal, zato smo veliko lažje prišli do reči, ki smo jih potrebovali.« (Iza. 59:1)

14., 15. Kako se lahko družine spoprimejo s pritiskom, da bi gmotne reči postavile pred duhovne, in kakšne so morda koristi, če v tem dajo dober zgled?

¹⁴ Marsikje se ljudje čutijo dolžne dajati denar in darila sorodnikom in prijateljem. »To je del naše kulture in mi uživamo v dajanju,« pojasnjuje Eduardo. Obenem pa dodaja: »Vse ima svoje meje. Svojim sorodnikom taktno razložim, da bom dal toliko, kolikor lahko, ne da bi pri tem trpele duhovne potrebe in rutina moje družine.«

¹⁵ Na tiste, ki se vrnejo domov, in na tiste, ki zavračajo možnost, da bi se zaradi dela v tujini odselili od družine, so njihovi sorodniki pogosto jezni, jih zaničujejo in so razočarani, saj od njih morda pričakujejo, da bodo skrbeli še zanje. Nekateri jih imajo za neljubeče oziroma sebične. (Preg. 19:6, 7) »Vseeno pa,« opaža Eduardova hči Anna, »če duhovnih reči nismo pripravljeni žrtvovati za gmotne koristi, utegnejo nekateri naši sorodniki navsezadnje uvideti, da je krščansko življenje zelo pomembno. Ampak kako bi to sploh kdaj razumeli, če bi popustili njihovim zahtevam?« (Primerjaj 1. Petrovo 3:1, 2.)

16. a) Kako bi lahko »sami sebe slepili z napačnim umovanjem«? (Jak. 1:22) b) Katere odločitve Jehova blagoslavlja?

¹⁶ Neka sestra, ki se je sama, brez svojega moža in otrok, preselila v državo z višjim življenjskim standardom, je starešinam rekla: »Veliko smo morali žrtvovati, da sem jaz danes lahko tukaj. Moj mož se je celo moral odreči starešinstvu. Zato resnično upam, da nas bo Jehova blagoslovil.« Res je, da Jehova vedno blagoslovi odločitve, sprejete na temelju vere vanj, toda kako lahko blagoslovi odločitev, ki je v nasprotju z njegovo voljo, še posebej, če se za to po nepotrebnem odrečemo prednostnim nalogam? (Beri Hebrejcem 11:6; 1. Janezovo 5:13–15.)

17. Zakaj bi morali iskati Jehovovo vodstvo, preden sprejmemo odločitve, in kako lahko to delamo?

¹⁷ Išči Jehovovo vodstvo, preden se kaj odločiš ali glede česa obvežeš, ne pa šele kasneje. V molitvi prosi Jehova za njegovega svetega duha, modrost in vodstvo.  (2. Tim. 1:7) Vprašaj se: »V kakšnih okoliščinah sem pripravljen ubogati Jehova? Ali tudi med preganjanjem?« Če je tvoj odgovor pritrdilen, ali si potem Jehova pripravljen ubogati tudi, če bi to morda pomenilo, da bi moral znižati svoj življenjski standard? (Luk. 14:33) Po svetopisemske nasvete se obrni k starešinam ter pokaži vero in zaupanje v obljubo, ki jo je dal Jehova, namreč da ti bo pomagal, če boš upošteval njegove nasvete. Starešine se sicer ne morejo odločiti namesto tebe, lahko pa ti pomagajo, da sprejmeš odločitve, ki te bodo dolgoročno gledano osrečile. (2. Kor. 1:24)

18. Kdo je dolžan skrbeti za družino, toda katere okoliščine so lahko priložnost, da pomagajo tudi drugi?

¹⁸ Jehova družinskim poglavarjem nalaga »breme«, da iz dneva v dan skrbijo za družino. Vse tiste, ki to odgovornost izpolnjujejo kljub pritisku in skušnjavi, da bi se odselili od svojega zakonca ali otrok, bi morali pohvaliti in moliti zanje. Tem zvestim bratom imamo, poleg tega da zanje molimo, priložnost izkazati pravo krščansko ljubezen in sočutje, če jih doletijo nepričakovani dogodki, kot so naravne nesreče ali okoliščine, ko je nujna zdravniška pomoč. (Gal. 6:2, 5; 1. Pet. 3:8) Ali bi lahko sokristjanu pomagal najti delo v bližini njegovega doma oziroma mu priskrbel stvari, ki jih nujno potrebuje, na primer denar ali hrano? Tako morda ne bo toliko pod pritiskom, da mora oditi od družine, da bi našel delo daleč stran. (Preg. 3:27, 28; 1. Jan. 3:17)

19., 20. Zakaj smo kristjani lahko prepričani, da nam bo Jehova pomagal?

¹⁹ V Svetem pismu najdemo spodbudo: »V vašem življenju naj ne bo prostora za ljubezen do denarja, temveč bodite zadovoljni s tem, kar imate. On je namreč rekel: ‚Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.‘ Zato lahko polni poguma rečemo: ‚Jehova je moj pomočnik, ne bom se bal. Kaj mi more storiti človek?‘« (Heb. 13:5, 6) Kako se to obnese v praksi?

²⁰ »Ljudje pogosto rečejo, da smo Jehovove priče zelo srečni,« pravi dolgoletni starešina iz neke države v razvoju. »Opazijo tudi, da so celo revni Priče vedno lepo oblečeni in da je videti, da jim gre bolje kot drugim.« To je v soglasju s tem, kar je Jezus obljubil tistim, ki dajejo Kraljestvo na prvo mesto. (Mat. 6:28–30, 33) Tvoj nebeški oče Jehova te ima rad ter tebi in tvojim otrokom želi le najboljše. »Jehova namreč s svojimi očmi preletava vso zemljo, da bi pokazal svojo moč v dobro tistih, katerih srce je nerazdeljeno do njega.« (2. krn. 16:9) V naše dobro nam je dal zapovedi – tudi tiste, ki se tičejo družinskega življenja in gmotnih potreb. Če jih upoštevamo, dokazujemo, da ga imamo radi in da mu zaupamo. »Ljubezen do Boga namreč pomeni to, da izpolnjujemo njegove zapovedi; pa vendar njegove zapovedi niso v breme.« (1. Jan. 5:3)

21., 22. Zakaj si odločen zaupati Jehovu?

²¹ »Vem, da časa, ko nisem bil skupaj z ženo in otroki, nikoli ne bom mogel nadoknaditi,« pravi Eduardo, »vendar se zaradi tega ne predajam obžalovanju. Mnogi moji nekdanji sodelavci so sicer premožni, toda nesrečni. Njihove družine imajo resne težave. Naša družina pa je zelo srečna! In navdušen sem, ko vidim, kako drugi bratje v tej deželi, čeprav so revni, postavljajo duhovne reči na prvo mesto v svojem življenju. Vsi skupaj doživljamo resničnost Jezusove obljube.« (Beri Matej 6:33.)

²² Bodi poln poguma! Odloči se, da boš ubogal Jehova in mu zaupal. Naj te ljubezen do Boga, do zakonca in do otrok spodbuja k izpolnjevanju duhovnih odgovornosti, ki jih imaš v družini. In okusil boš, da je Jehova tvoj pomočnik.