SEDMEGA septembra 1950 sem postal član brooklynske betelske družine. Takrat je ta družina štela 355 bratov in sester različnih narodnosti, starih od 19 do 80 let. Mnogi od njih so bili maziljeni kristjani.

To, da služim našemu »srečnemu Bogu«, sem se naučil od mame. (1. Tim. 1:11) Mama je začela služiti Jehovu, ko sem bil še deček. Prvega julija 1939, ko mi je bilo deset let, sem se krstil, in to na conskem zboru (zdaj temu rečemo okrajni zbor) v Columbusu v ameriški zvezni državi Nebraska. Kakih sto se nas je takrat zbralo v najetem prostoru, da bi poslušali posnetek govora »Fašizem ali svoboda«, ki ga je imel Joseph Rutherford. Nekje na polovici govora se je pred majhno dvorano, v kateri smo bili, zbrala jezna množica ljudi. Na silo so vstopili v prostor, prekinili naš shod in nas nagnali iz mesta. Odšli smo na farmo nekega brata nedaleč od mesta in poslušali govor do konca. Lahko si mislite, da dneva svojega krsta nisem nikoli pozabil!

Mama si je marljivo prizadevala vzgajati me v resnici. Moj oče je bil sicer dober mož in oče, vendar se ni kaj dosti zanimal za vero in moje duhovno dobro. Tako sem spodbudo, ki sem jo zelo potreboval, dobil od mame in drugih Prič v občini Omaha.

Proti koncu srednje šole sem se moral odločiti, kaj bom počel v življenju. Vsako leto sem med poletnimi šolskimi počitnicami skupaj z drugimi mojimi vrstniki služil kot ferialni pionir (zdaj temu rečemo pomožni pionir).

Na naše področje sta bila kot potujoča nadzornika dodeljena mlada samska brata, John Chimiklis in Ted Jaracz, ki sta pred kratkim končala sedmi razred šole Gilead. Bil sem presenečen, ko sem izvedel, da sta stara komaj nekaj čez 20 let. Sam sem jih takrat imel 18 in sem ravno končeval srednjo šolo. Še danes se spominjam, da me je brat Chimiklis vprašal, kaj želim delati v življenju. Po mojem odgovoru me je spodbudil: »Ja, kar takoj pojdi v polnočasno  službo. Nikoli ne veš, kam vse te bo morda vodila.« Ta nasvet pa tudi zgled teh dveh bratov sta se globoko vtisnila vame. Tako sem po koncu šole leta 1948 začel pionirati.

Julija 1950 sem skupaj s staršema šel na mednarodno zborovanje, ki je bilo na Jenkijskem stadionu v New Yorku. Med zborovanjem sem se udeležil sestanka s tistimi, ki so se zanimali za delo v Betelu. Poslal sem prošnjo, v kateri sem izrazil željo, da bi delal v Betelu.

Oče ni nasprotoval temu, da pioniram in stanujem doma, vendar je menil, da bi bilo prav, da prispevam nekaj denarja za svojo sobo in hrano. Tako sem se nekega dne na začetku avgusta odpravljal iskat službo, toda najprej sem pogledal v naš poštni nabiralnik. V njem sem našel pismo iz Brooklyna, ki je bilo naslovljeno name. Pismo, na koncu katerega je bil podpisan Nathan H. Knorr, se je glasilo: »Tvoja prošnja za Betel je prispela. Razumem, da nameravaš ostati v Betelu do konca svojega življenja. Zato bi rad, da 7. septembra 1950 prideš v Betel, na naslov 124 Columbia Heights, Brooklyn, New York.«

Ko je oče tistega dne prišel iz službe, sem mu povedal, da sem našel delo. Rekel je: »Dobro, in kje boš delal?« Odgovoril sem: »V Betelu v Brooklynu za 10 dolarjev na mesec.« Bil je kar malce šokiran, vendar je rekel, da naj si, če sem se tako odločil, prizadevam biti v tem uspešen. Nedolgo zatem se je na zborovanju na Jenkijskem stadionu leta 1953 krstil!

Vesel sem bil, da je bil istočasno v Betel povabljen tudi moj pionirski partner Alfred Nussrallah in sva tako lahko potovala skupaj. Alfred se je pozneje poročil, in skupaj z ženo Joan sta potem odšla v šolo Gilead ter bila kot misijonarja dodeljena najprej v Libanon, nato pa nazaj v Združene države v potujočo službo.

Moje prvo delo v Betelu je bila vezava knjig v knjigoveznici. Prva publikacija, pri kateri sem sodeloval, je bila knjiga What Has Religion Done for Mankind? (Kaj je religija naredila za človeštvo?). Po približno osmih mesecih dela v knjigoveznici sem bil dodeljen v službeni oddelek in tu sem delal pod vodstvom brata Thomasa J. Sullivana. V veselje mi je bilo delati z njim ter sprejemati duhovno modrost in spoznanje, ki si ju je z leti pridobil v organizaciji.

Po skoraj treh letih dela v službenem oddelku mi je Max Larson, nadzornik tovarne, rekel, da brat Knorr želi, da pridem k njemu. Spraševal sem se, ali sem kaj naredil narobe. Ko mi je brat Knorr rekel, da bi rad vedel, ali nameravam v bližnji prihodnosti oditi iz Betela, sem si oddahnil. Potreboval je nekoga, ki bi nekaj časa delal v njegovi pisarni, in se je želel prepričati, ali bom temu delu kos. Rekel sem, da ne nameravam oditi iz Betela. Na koncu so se stvari obrnile tako, da sem imel priložnost delati v njegovi pisarni naslednjih 20 let.

Pogosto rečem, da se nikoli ne bom mogel oddolžiti za ves pouk, ki sem ga bil deležen, ko sem delal skupaj z bratoma Sullivanom in Knorrom, kakor tudi z drugimi brati v Betelu, kot so bili Milton Henschel, Klaus Jensen, Max Larson, Hugo Riemer in Grant Suiter. *

 Bratje, s katerimi sem sodeloval, so bili pri delu, ki so ga opravljali za organizacijo, zelo dobro organizirani. Brat Knorr je bil neutruden delavec in je želel, da bi delo v prid Kraljestva napredovalo, kolikor je le mogoče. Vsi, ki so delali v njegovi pisarni, so lahko opazili, da je bil vedno odprt za pogovor. Tudi če smo imeli o čem različno mnenje, smo to lahko brez zadržkov izrazili, pa nam je še vedno zaupal.

Brat Knorr mi je nekoč rekel, da bi bilo treba poskrbeti za nekaj, kar bi se lahko imelo za malenkost. Za ponazoritev mi je povedal, da ga je, ko je bil še nadzornik tovarne, brat Rutherford večkrat poklical po telefonu in rekel: »Brat Knorr, ko boš šel iz tovarne na kosilo, mi spotoma prinesi nekaj radirk. Potrebujem jih v svoji pisarni.« Brat Knorr mi je povedal, da je takoj šel v skladišče po radirke in si jih dal v žep. Ob dvanajstih pa jih je odnesel v pisarno brata Rutherforda. Priskrbeti radirke je bilo sicer malenkost, vendar so bile te zanj zelo uporabne. Nato mi je brat Knorr dejal: »Na pisalni mizi bi rad imel ošiljene svinčnike. Zato te prosim, da bi mi jih vsako jutro priskrbel.« Mnogo let sem skrbel za to, da so bili njegovi svinčniki ošiljeni.

Brat Knorr je pogosto govoril, da je treba, kadar dobiš kakšno nalogo, pozorno poslušati navodila. Nekoč mi je dal natančna navodila, kako naj nekaj opravim, toda jaz nisem pozorno poslušal. Zaradi tega je imel precej nevšečnosti. Počutil sem se grozno, zato sem mu napisal kratko pismo, v katerem sem izrazil, da zelo obžalujem, kar sem storil, in da bi bilo po mojem najbolje, da ne delam več v njegovi pisarni. Brat Knorr je pozneje tisto dopoldne prišel k moji pisalni mizi. »Robert,« je rekel, »dobil sem tvoje sporočilo. Naredil si napako. Glede tega sem govoril s tabo in prepričan sem, da boš v prihodnje bolj pozoren. Zdaj pa se spet lotiva dela.« Zelo sem mu bil hvaležen, da je bil tako obziren.

Po osmih letih betelske službe nisem imel drugih načrtov, kot še naprej delati v Betelu. Toda to se je spremenilo. Približno v času mednarodnega zborovanja na Jenkijskem stadionu in Polo Groundsu leta 1958 sem srečal Lorraine Brookes, ki sem jo spoznal že leta 1955, ko je pionirala v Montrealu v Kanadi. Prevzela me je s svojim stališčem do polnočasne službe in s svojo pripravljenostjo iti, kamor koli bi jo Jehovova organizacija poslala. Njen cilj je bila šola Gilead. Leta 1956, ko je bila stara 22 let, je bila sprejeta v 27. razred. Po koncu šole je bila kot misijonarka dodeljena v Brazilijo. Leta 1958 sva z Lorraine obnovila poznanstvo, zaprosil sem jo za roko in privolila je. Nameravala sva se poročiti naslednje leto in upala, da bova lahko potem skupaj misijonarila.

O svojih načrtih sem spregovoril z bratom Knorrom. Predlagal mi je, naj počakava tri leta in  se potem poročiva, pa bova lahko ostala v Betelu v Brooklynu. Takrat je za par, ki je po poroki želel ostati v Betelu, veljalo, da mora eden od njiju imeti za seboj deset let ali več betelske službe, drugi pa najmanj tri leta. Lorraine se je strinjala, da, preden se poročiva, dela dve leti v Betelu v Braziliji, nato pa še eno leto v Betelu v Brooklynu.

Prvi dve leti po najini zaroki sva lahko bila v stiku samo po pismih. Telefon je bil predrag, elektronske pošte pa v tistih dneh še ni bilo! Poročila sva se 16. septembra 1961 in bilo nama je v čast, da je imel poročni govor brat Knorr. Tistih nekaj let čakanja se je res vleklo. Toda ko zdaj z veliko zadovoljstva in veselja pogledava na najinih več kot 50 let zakona, se strinjava, da je bilo vredno čakati!

Leta 1964 sem dobil nalogo, da kot conski nadzornik obiskujem druge dežele. Takrat ni bilo predvideno, da bi na takšnih potovanjih žena spremljala svojega moža. Leta 1977 je bilo to spremenjeno, tako da je od takrat moža na potovanjih spremljala žena. To leto sva z Lorraine spremljala Granta in Edith Suiter, ko sta obiskala podružnice v Nemčiji, Avstriji, Grčiji, na Cipru, v Turčiji in Izraelu. Vsega skupaj sem obiskal kakih 70 dežel po svetu.

Na enem takšnih potovanj v Brazilijo leta 1980 je bil na najinem programu tudi obisk Beléma, mesta ob ekvatorju, v katerem je služila Lorraine, ko je bila še misijonarka. Prav tako sva obiskala brate in sestre v Manausu. Na stadionu, kjer sem imel govor, sva videla skupaj sedeti skupino ljudi, ki se ni ravnala po navadi, ki je običajna za Brazilce, namreč da se sestre poljubijo na lica, bratje pa se rokujejo. Zakaj ne?

To so bili naši dragi bratje in sestre iz kolonije gobavcev, ki je bila v notranjosti amazonskega deževnega gozda. Iz varnostnih razlogov so se ogibali neposrednih stikov z drugimi navzočimi. Vsekakor pa so se oni dotaknili najinega srca in nikoli ne bova pozabila veselja, ki se je zrcalilo na njihovih obrazih! Zelo resnične so besede, ki jih je zapisal Izaija: »Moji služabniki bodo veselo vriskali zaradi radostnega srca.« (Iza. 65:14)

Z Lorraine se pogosto spominjava najinih več kot 60 let, ki sva jih posvetila službi Jehovu. Zelo sva vesela vseh blagoslovov, ki sva jih deležna, ker sva dovolila Jehovu, da naju je po svoji organizaciji usmerjal. Zdaj sicer nisem več zmožen potovati po svetu, tako kot sem to delal nekoč, lahko pa vsak dan opravljam svoje delo kot eden od pomočnikov Vodstvenega organa, in sicer sodelujem s koordinacijskim in službenim odborom. Zelo cenim to, da imam priložnost v tej obliki vsaj nekoliko podpirati brate in sestre po vsem svetu. Vedno znova sva navdušena, ko vidiva, da se toliko mladih bratov in sester odloči za polnočasno službo, in to s takšnim stališčem, kakršno je imel Izaija, ki je rekel: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iza. 6:8) Ta množica mladih pritrjuje besedam okrajnega nadzornika, ki je meni pred mnogimi leti rekel: »Kar takoj pojdi v polnočasno službo. Nikoli ne veš, kam vse te bo morda vodila.«