V SVETEM pismu je opisanih kar nekaj primerov, ko so si posamezniki raztrgali oblačila. Takšno dejanje se današnjemu bralcu morda zdi nenavadno, med Judi pa je to veljalo za izraz močnih občutkov, do katerih je prišlo zaradi obupa, žalosti, ponižanja, jeze ali žalovanja.

Na primer: Ruben si je »raztrgal oblačila« ob spoznanju, da je njegov načrt, da reši svojega brata Jožefa, propadel, saj je bil ta že prodan v suženjstvo. Njun oče Jakob si je »raztrgal oblačila«, ko je sklenil, da je Jožefa požrla zver. (1. Mojz. 37:18–35) Job si je »raztrgal brezrokavno tuniko«, ko je izvedel, da so pomrli vsi njegovi otroci. (Job 1:18–20) Neki sel je »obleko [. . .] imel raztrgano«, ko je prišel do velikega duhovnika Elija z novico, da so Izraelci v bitki doživeli poraz, da sta bila njegova sinova ubita in da so Skrinjo zaveze zaplenili. (1. Sam. 4:12–17) Josija »si je raztrgal oblačila«, ko je slišal besede iz Postave, ki so mu jo brali, in se zavedel napak svojega ljudstva. (2. kra. 22:8–13)

Na sodnem procesu proti Jezusu si je veliki duhovnik Kajfa »raztrgal vrhnja oblačila«, ko je slišal nekaj, kar je zmotno ocenil za bogokletje. (Mat. 26:59–66) Rabinsko izročilo je določalo, da si je vsak, ko sliši sramotenje Božjega imena, dolžan raztrgati oblačila. Po nekem drugem rabinskem mnenju, ki se je pojavilo nekje po uničenju jeruzalemskega templja, pa »tistemu, ki dandanes sliši sramotenje Božjega imena, ni treba trgati svojih oblačil, saj bi drugače imel le še krpe«.

Seveda pa to, da si je posameznik raztrgal oblačila, v Božjih očeh ni imelo nobene vrednosti, če njegova žalost ni bila pristna. Zato je Jehova pripadnikom svojega ljudstva rekel, naj si raztrgajo srce, ne pa oblačil, in se vrnejo k njemu. (Joel 2:13)