TO JE bilo leta 1957 in me pravzaprav sploh ni motilo, da nas je bilo tako malo. Veste, že od nekdaj sem izredno sramežljiv. Kot otrok sem se ponavadi skril, kadar so k nam domov prišli kakšni gosti, tudi če sem jih poznal.

Toda verjetno boste presenečeni, da sem pri večini nalog v Jehovovi organizaciji moral imeti stik z najrazličnejšimi ljudmi, tako prijatelji kot neznanci. Vendar sta mi sramežljivost in pomanjkanje samozavesti vedno delala preglavice, zato si ne morem pripisati nobenih zaslug za kakršen koli uspeh pri teh nalogah. Na lastni koži sem občutil resničnost Jehovove obljube: »Okrepil te bom in ti pomagal. Podpiral te bom s svojo desnico pravičnosti.« (Iza. 41:10) Jehova mi je res pomagal, in to največkrat po sokristjanih. Naj vam povem o nekaterih od njih, najprej iz mojega otroštva.

Nekega sončnega nedeljskega dopoldneva v 1940 letih se je na naši kmetiji v jugozahodnem delu Ontaria oglasila Elsie Huntingford. Vrata je odprla moja mama, medtem ko je oče, ki je bil enako sramežljiv  kot jaz, sedel z menoj v hiši in poslušal. Ker je mislil, da sestra Huntingford nekaj prodaja in da bo mama kupila kaj, česar ne potrebujemo, je nazadnje odšel do vrat in rekel, da nas ne zanima. »A vas res ne zanima preučevanje Svetega pisma?« je vprašala sestra Huntingford. »O, to pa,« je odvrnil oče.

Sestra Huntingford se ne bi mogla oglasiti ob boljšem času! Starša sta bila zelo dejavna člana Združene cerkve Kanade, vendar sta se nedolgo tega odločila, da jo zapustita. Zakaj? Zato ker je duhovnik v cerkveni veži redno obešal seznam vseh, ki so prispevali denar, in sicer po vrstnem redu, od teh, ki so prispevali največ, do teh, ki so prispevali najmanj. Starša sta bila bolj revna, zato sta se ponavadi znašla na dnu seznama in cerkveni starešine so pritiskali nanju, naj prispevata več. Neki drug duhovnik je priznal, da v želji, da bi obdržal službo, ni učil tega, v kar je v resnici verjel. Zato smo zapustili cerkev, vendar smo še vedno hoteli potešiti svoje duhovne potrebe.

Takrat je bilo delo Jehovovih prič v Kanadi prepovedano, zato je sestra Huntingford z nami preučevala tako, da je uporabljala le Sveto pismo in beležke iz svoje črne knjižice. Ko ji je kasneje postalo jasno, da je ne bomo prijavili oblastem, nam je prinesla svetopisemsko literaturo. To smo po vsakem preučevanju skrbno skrili. *

Sestra Huntingford je kljub nasprotovanju in drugim oviram goreče oznanjevala dobro novico. S tem je name naredila močan vtis, tako da sem se trdno postavil na stran resnice. Leto dni po tem, ko sta se krstila moja starša in tako postala Jehovovi priči, sem svojo posvetitev Bogu simboliziral tudi jaz. Krstil sem se 27. februarja 1949 v kovinski kadi, ki so jo kmetje uporabljali za napajanje živine. Bilo mi je 17 let. Odločen sem bil, da bom začel polnočasno služiti Bogu.

Sprva sem bil glede tega, kdaj bi začel redno pionirati, kar malce neodločen. Nekaj časa sem delal na banki in na nekem uradu, ker sem bil prepričan, da moram nekaj zaslužiti, da bi lahko kasneje pioniral. Toda kot neizkušen fant sem  denar zapravil tako hitro, kot sem ga prislužil. Zato me je brat Ted Sargent spodbudil, naj bom pogumen in naj zaupam Jehovu. (1. krn. 28:10) Ta blagi nasvet je zadoščal, da sem novembra 1951 pričel pionirati. Imel sem samo 40 dolarjev, rabljeno kolo in novo torbo. Ampak Jehova je vedno poskrbel, da sem imel vse, kar sem potreboval. Neznansko sem hvaležen, da me je Ted takrat spodbudil, naj začnem pionirati! To je vodilo v nadaljnje blagoslove.

Nekega večera proti koncu avgusta 1952 sem prejel telefonski klic iz podružničnega urada Jehovovih prič v Torontu. Povabili so me, da bi začel septembra služiti v Betelu. Čeprav sem bil sramežljiv in nisem še nikoli obiskal podružnice, sem bil ves iz sebe, saj so mi drugi pionirji govorili same lepe stvari o Betelu. Tam sem se že od samega začetka počutil kot doma.

Dve leti zatem, ko sem prišel v Betel, sem namesto Billa Yacosa pričel služiti kot sluga skupščine (danes koordinator starešinstva) v enoti Shaw v Torontu. * Pri komaj 23 letih sem se počutil le kot naiven kmečki fant. Toda brat Yacos mi je ponižno in ljubeče pokazal, kako naj opravljam svojo nalogo. In Jehova mi je res pomagal.

Bill Yacos, čokat in vedno nasmejan brat, se je zanimal za ljudi. Zelo je imel rad brate in sestre, oni pa njega. Redno jih je obiskoval, in to ne le takrat, kadar so imeli težave. Spodbujal me je, naj počnem enako in naj z bratovščino sodelujem v oznanjevanju. »Ken,« mi je rekel, »bratom in sestram pokaži, da jih imaš rad. To bo pokrilo množico pomanjkljivosti.«

Jehova mi je januarja 1957 priskrbel prav posebno pomoč. Tistega meseca sem se poročil z Evelyn, diplomantko 14. razreda šole Gilead. Preden sva se poročila, je oznanjevala v francosko govoreči provinci Quebec, v kateri je imela velik vpliv Rimskokatoliška cerkev. Evelyn je imela torej zelo težko nalogo, vendar se ni vdala in se je zvestovdano oklepala Jehova.

Evelyn pa je bila tudi zvestovdana žena. (Efež. 5:31) Njena zvestovdanost je bila pravzaprav preizkušena že takoj po poroki! Načrtovala sva potovanje na Florido, toda dan po najini poroki so me poklicali iz podružnice in vprašali, ali bi se udeležil enotedenskega šolanja v Betelu v Kanadi. To šolanje bi nama seveda porušilo vse načrte, toda z Evelyn sva hotela izpolniti vsako nalogo, ki bi nama jo dal Jehova, zato sva se odpovedala poročnemu potovanju. Tisti teden je Evelyn oznanjevala v bližini podružnice. Čeprav se je področje zelo razlikovalo od področja v Quebecu, je svojo nalogo zvesto opravila.

Ko se je tisti teden iztekel, sem doživel presenečenje – postavljen sem bil za okrajnega nadzornika, služil pa naj bi v severnem delu Ontaria. Bil sem komaj poročen, star le 25 let in zelo neizkušen,  toda sprejela sva nalogo s trdnim zaupanjem v Jehova. Sredi najhujše kanadske zime sva stopila na nočni vlak, z nama pa so potovali številni izkušeni potujoči nadzorniki, ki so se vračali na svojo dodelitev. Ti so naju zelo okrepili! Eden od njih je imel rezervirano ležišče v spalnem vagonu, vendar je vztrajal, naj se greva tja naspat, da nama ne bi bilo treba vso noč presedeti v potniškem vagonu. Naslednje jutro, le 15 dni po najini poroki, sva obiskala skupinico v mestu Hornepayne, kot sem to opisal na začetku.

Z Evelyn pa so naju čakale še druge spremembe. Proti koncu 1960 let, ko sem služil kot območni nadzornik, sem bil povabljen v 36. razred šole Gilead, desetmesečno šolanje, ki naj bi se pričelo na začetku februarja 1961 v Brooklynu (New York). Seveda sem bil naravnost navdušen, toda moje veselje je imelo nekoliko grenak priokus, ker Evelyn ni bila povabljena. Kot druge žene, ki so se znašle v podobnih okoliščinah, je bila naprošena, naj sestavi pisno izjavo, da je pripravljena biti ločena od svojega moža najmanj deset mesecev. Evelyn je bilo zelo hudo, vendar sva se strinjala, da obiščem šolo, in veselila se je, da bom deležen dragocenega pouka na Gileadu.

Evelyn je medtem služila v kanadski podružnici. Imela je posebno prednost, da si je delila sobo z drago maziljeno sestro Margaret Lovell. Seveda sva zelo pogrešala drug drugega, toda z Jehovovo pomočjo sva se uspešno posvetila vsak svoji začasni dodelitvi. Zelo se me je dotaknila njena pripravljenost, da se odpove najinemu skupnemu preživljanju časa, tako da bi lahko bila oba še bolj koristna za Jehova in njegovo organizacijo.

Po kakšnih treh mesecih šolanja na Gileadu me je brat Nathan Knorr, ki je takrat nadzoroval svetovno oznanjevanje, presenetil z nenavadnim povabilom. Vprašal me je, ali bi bil pripravljen pustiti šolo Gilead in se vrniti v Kanado, da bi v tamkajšnji podružnici začasno služil kot učitelj Kraljestvene strežbene šole. Brat Knorr je še dodal, da mi ni treba sprejeti tega povabila, ampak lahko, če želim, končam šolanje na Gileadu in nato morda dobim kakšno misijonarsko dodelitev. Poleg tega je rekel, da se v primeru, če se odločim vrniti v Kanado, lahko zgodi, da ne bom več povabljen v Gilead in da bom čez čas verjetno ponovno poslan na oznanjevalsko področje v Kanadi. Pustil mi je, da se po pogovoru z ženo odločim, kaj bom naredil.

Ker mi je Evelyn že prej povedala, kako gleda na teokratične dodelitve, sem bratu Knorru brez pomišljanja dejal: »Z veseljem sprejmeva katero koli nalogo, ki nama jo da Jehovova organizacija.« Že od nekdaj sva menila, da bi morala ne glede na najine osebne želje iti tja, kamor naju pošlje Jehovova organizacija.

Tako sem aprila 1961 zapustil Brooklyn in se vrnil v Kanado, da bi poučeval v Kraljestveni  strežbeni šoli. Kasneje sva pričela služiti kot člana betelske družine. Nato pa sem bil na moje presenečenje povabljen, da se leta 1965 udeležim 40. razreda šole Gilead. Evelyn je morala ponovno napisati pisno izjavo, da se strinja, da bo ločena od mene. Vendar je bila nekaj tednov kasneje na najino veliko veselje tudi sama povabljena v šolo skupaj z menoj.

Po prihodu v šolo Gilead je brat Knorr rekel, da bomo učenci, ki smo se med šolanjem učili francoščino, dodeljeni v Afriko. Toda na podelitvi diplom sva izvedela, da sva znova dodeljena v Kanado! Postavljen sem bil za nadzornika podružnice (danes koordinator podružničnega odbora). Star sem bil šele 34 let, zato sem brata Knorra spomnil: »Sem še dokaj mlad.« Vendar je pomiril moje strahove. Že od samega začetka sem se pred sprejemanjem pomembnih odločitev skušal posvetovati s starejšimi in bolj izkušenimi brati v Betelu.

V Betelu so se mi odprle čudovite priložnosti, da se učim od drugih. Spoštujem in zelo cenim druge člane podružničnega odbora. Poleg tega je name pozitivno vplival zgled številnih izjemnih sokristjanov in sokristjank, mlajših in starejših, ki sva jih spoznala bodisi tukaj v podružnici ali pa v občinah, v katerih sva služila.

V Betelu sem dobil tudi priložnost, da druge učim in jim krepim vero. Apostol Pavel je Timoteju rekel: »Ostani pri tem, o čemer si bil poučen.« Rekel mu je tudi: »To, kar si slišal od mene in so potrdile mnoge priče, zaupaj zvestim ljudem, ki bodo potem ustrezno usposobljeni, da bodo poučevali druge.« (2. Tim. 2:2; 3:14) Včasih me kak sokristjan vpraša, česa vse sem se naučil v 57 letih betelske službe. Enostavno mu odgovorim: »Z veseljem in brez obotavljanja naredi to, kar Jehovova organizacija želi od tebe, in se pri tem zanašaj na Jehovovo pomoč.«

Zdi se mi, kakor da sem šele včeraj prišel v Betel kot sramežljiv in neizkušen fant. Toda vsa ta leta me je Jehova držal »za desnico«. Še zlasti po dobroti sovernikov in njihovi pomoči, ki sem je deležen ob pravem času, mi neprenehoma zagotavlja: »Ne boj se. Jaz ti bom pomagal.« (Iza. 41:13)