V Bibliji so zapisane pripovedi o tem, da so truplo ali pa kosti umrlih ljudi sežgali. (Joz. 7:25; 2. krn. 34:4, 5) To bi lahko nakazovalo, da si ti ljudje niso zaslužili dostojnega pokopa. Toda upepelitev ni imela vedno takega pomena.

To lahko vidimo iz pripovedi o smrti kralja Savla in njegovih treh sinov. Vsi štirje so umrli v boju s Filistejci. Eden od sinov je bil Jonatan, ki je bil Davidov dobri prijatelj in zvesti privrženec. Ko so hrabri Izraelci, ki so živeli v Jabeš Gileadu, izvedeli, kaj se je zgodilo, so šli po ta štiri trupla, jih sežgali, kosti pa zatem pokopali. David je pozneje te Izraelce pohvalil za to, kar so storili. (1. Sam. 31:2, 8–13; 2. Sam. 2:4–6)

Svetopisemsko upanje za mrtve je vstajenje – dejanje, s katerim Bog človeka povrne v življenje. Naj je bil umrli upepeljen ali ne, to nič ne vpliva na Jehovovo sposobnost, da človeka povrne v življenje in mu da novo telo. Trem zvestim Hebrejcem, ki naj bi po odredbi kralja Nebukadnezarja umrli v ognjeni peči, se ni bilo treba bati, da jih Bog, če bi na tak način umrli, ne bi mogel obuditi. (Dan. 3:16–18) Isto velja za zveste Jehovove služabnike, ki jih je v nacističnih koncentracijskih taboriščih čakala smrt in zatem tudi upepelitev. Mnogi zvesti Božji služabniki so umrli v takšnih okoliščinah, da za njimi ni bilo posmrtnih ostankov, na primer v eksplozijah. Pa vendar jim je vstajenje zagotovljeno. (Raz. 20:13)

Da bi Jehova človeka obudil, mu ni treba ponovno sestaviti skupaj njegovega prejšnjega telesa. To je razvidno iz tega, kako Bog obudi maziljene kristjane v nebeško življenje. Maziljeni kristjani so, kakor je bil Jezus, ki je bil »oživljen [. . .] v duhu«, obujeni kot ista oseba, toda v duhovnem telesu. V nebesa ne gredo z nobenim delom svojega nekdanjega fizičnega telesa. (1. Pet. 3:18; 1. Kor. 15:42–53; 1. Jan. 3:2)

Naše upanje v vstajenje ni odvisno od tega, kaj se morda dogaja z našim telesom, potem ko umremo, ampak od vere v to, da je Bog zmožen in voljan izpolniti svoje obljube. (Apd. 24:15) Res je, da morda ne moremo povsem razumeti, kako je Bog v preteklosti povzročil čudeže vstajenja ali kako bo to storil v prihodnosti. Vseeno pa Jehovu zaupamo, saj nam je s tem, da je obudil Jezusa, »to tudi zajamčil«. (Apd. 17:31; Luk. 24:2, 3)

Dobro je, da kristjani glede tega, kaj storiti s truplom, upoštevajo družbena merila, občutke ljudi in pravna določila. (2. Kor. 6:3, 4) Konec koncev je to, ali se kdo odloči za upepelitev ali ne, osebna odločitev oziroma odločitev družine.