1., 2. Zakaj se je Pavel lahko vživel v občutke šibkih?

VSI se včasih počutimo šibke. Napad gripe ali alergije nas lahko tako oslabi, da nam že vsakodnevna opravila utegnejo predstavljati veliko breme. Zdaj pa si zamisli, da se počutiš slabotnega ne le teden ali dva, ampak več mesecev. Ali ne bi bil v takih okoliščinah hvaležen, če bi bili drugi do tebe sočutni?

² Apostol Pavel je vedel, kako je, kadar posameznika obremenjujejo oziroma mu celo jemljejo moči pritiski zunaj in znotraj občine. Več kot enkrat je imel občutek, da ne more več naprej. (2. Kor. 1:8; 7:5) Ko je razmišljal o svojem življenju in mnogih težavah, ki jih je preživel kot zvesti kristjan, je napisal: »Kdo je šibek, da ne bi bil tudi jaz šibek?« (2. Kor. 11:29) In glede delov človeškega telesa, s katerimi je primerjal različne člane krščanske občine, je rekel, da so tisti, »ki se zdijo šibkejši, potrebni«. (1. Kor. 12:22) Kaj je s tem mislil? Zakaj moramo na tiste, ki se zdijo šibkejši, gledati tako, kakor nanje gleda Jehova? In kako nam koristi, če tako ravnamo?

3. Kaj lahko vpliva na naš pogled na tiste v občini, ki potrebujejo pomoč?

³ Živimo v tekmovalnem svetu, v katerem se pogosto poveličujeta moč in mladost. Mnogi hočejo za vsako ceno doseči svoje in pri tem pogosto poteptajo občutke šibkejših. Takšnega ravnanja vsekakor ne odobravamo, toda lahko bi se zgodilo, da bi nehote začeli negativno gledati na tiste, ki stalno potrebujejo pomoč, celo na brate in sestre v občini. Vendar si v tej zadevi lahko pridobimo bolj uravnovešen pogled, takšnega, kakršnega ima Bog.

4., 5. a) Kako nam ponazoritev iz 1. Korinčanom 12:21–23 pomaga razumeti Jehovov pogled na človeške šibkosti? b) Kako nam lahko koristi to, da pomagamo šibkim?

⁴ Uvid v to, kako na človeške šibkosti gleda Jehova, lahko dobimo iz ponazoritve, ki je zapisana v Pavlovem prvem pismu Korinčanom. Pavel nas v 12. poglavju spominja, da ima celo najmanj privlačen del človeškega telesa oziroma najšibkejši del svojo funkcijo. (Beri 1. Korinčanom 12:12, 18, 21–23.) Posameznim vidikom takšnega pogleda na človeško telo nekateri evolucionisti ugovarjajo. Vendar so odkritja pri preučevanju človeškega telesa pokazala, da telesni deli, ki so jih včasih šteli za nekoristne, opravljajo zelo pomembne funkcije. * Nekateri so se denimo spraševali, ali je mezinec na nogi sploh za kaj koristen; zdaj pa je znano, da vpliva na ravnotežje celega telesa.

⁵ Pavlova ponazoritev poudarja, da so vsi člani krščanske občine koristni. Satan ljudem jemlje dostojanstvo, Jehova pa na svoje služabnike gleda drugače – zanj so »potrebni« vsi, tudi tisti, ki se zdijo šibkejši. (Job 4:18, 19) To dejstvo bi moralo vsakemu od nas pomagati, da bi se dobro počutil tako v vlogi, ki jo ima v domači občini, kakor tudi kot del svetovne občine Božjega ljudstva. Pomisli na primer, kako je, kadar primeš pod roko koga od starejših, ki potrebuje pomoč. Morda moraš prilagoditi hitrost hoje. Toda ali ni res, da se ob dajanju pomoči, kar je koristno, zraven še dobro počutimo? Res je, če se odzivamo na potrebe drugih, občutimo veselje, ki iz tega izvira, in postajamo bolj potrpežljivi, bolj ljubeči in zrelejši. (Efež. 4:15, 16) Naš ljubeči Oče ve, da občina, v kateri so cenjeni vsi člani, in to ne glede na omejitve, ki jih imajo, odseva uravnovešenost in ljubezen.

6. Kako je Pavel uporabil besedi »šibko« in »močni«?

⁶ Zanimivo je, da je Pavel v svojem pismu Korinčanom uporabil besedi »šibko« in »šibkost«, ko je govoril o tem, kakšni so se kristjani v prvem stoletju zdeli ljudem, ki so pripadali drugi veri, in ko je govoril o tem, kakšnega se je videl sam. (1. Kor. 1:26, 27; 2:3) Ko je Pavel govoril o tistih, ki so bili »močni«, s tem ni hotel reči, da so nekateri kristjani nekaj več od drugih. (Rim. 15:1) Hotel je povedati, da bi kristjani, ki imajo več izkušenj, morali biti potrpežljivi s tistimi, ki še niso trdno ukoreninjeni v resnici.

7. Kaj bi nas lahko zadrževalo, da ne bi pomagali tistim, ki so v potrebi?

⁷ Kadar pomagamo »ubogemu«, s tem ne le posnemamo Jehova, ampak si tudi pridobimo Njegovo naklonjenost. (Ps. 41:1; Efež. 5:1) Toda priznati moramo,  da nas negativen pogled na takšne, ki so v potrebi, včasih morda zadržuje, da bi jim pomagali. Ali pa smo mogoče v zadregi, ker ne vemo, kaj bi rekli tistim, ki preživljajo težavne čase, in se od njih oddaljimo. Cynthia *, sestra, ki jo je zapustil mož, pravi: »Če se te bratje in sestre izogibajo ali če ne ravnajo tako, kakor bi pričakoval od dobrih prijateljev, lahko to boli. Kadar prenašaš preizkušnje, ob sebi potrebuješ ljudi.« Kralj David je vedel, kako se človek počuti, če se ga drugi izogibajo. (Ps. 31:12)

8. Kaj nam bo pomagalo, da bomo sočutnejši?

⁸ Verjetno bomo sočutnejši, če se bomo spomnili, da so nekateri naši dragi bratje in sestre oslabeli zaradi težavnih okoliščin – ker so slabega zdravja, ker živijo v razdeljenem domu ali ker se bojujejo z depresijo. Tudi sami se lahko nekega dne znajdemo v podobnih okoliščinah. Izraelci, ki so bili v Egiptu revni in šibki, so bili pred vstopom v Obljubljeno deželo spomnjeni, da ne smejo zakrkniti srca pred svojimi trpečimi brati. Jehova je od njih pričakoval, da bodo na revne gledali kot na takšne, ki si zaslužijo pomoč. (5. Mojz. 15:7, 11; 3. Mojz. 25:35–38)

9. Kaj bi morali imeti predvsem v mislih glede tistih, ki so v stiski in potrebujejo pomoč? Ponazori.

⁹ Takšnih, ki so v neprijetnih okoliščinah, ne obsojajmo niti nanje ne glejmo sumničavo, ampak jim raje bodimo v duhovno tolažbo. (Job 33:6, 7; Mat. 7:1) Naj ponazorimo: Denimo, da se motorist poškoduje v prometni nesreči in pride na urgenco. Ali skuša medicinsko osebje izvedeti, ali je nesrečo povzročil on? Ne, takoj mu nudijo ustrezno medicinsko pomoč. Podobno bi tudi mi morali imeti v mislih predvsem to, da sovernikom, ki oslabijo zaradi osebnih težav, duhovno pomagamo. (Beri 1. Tesaloničanom 5:14.)

10. Zakaj lahko rečemo, da so nekateri, ki so videti šibkejši, v resnici »bogati v veri«?

¹⁰ Če bomo malo razmislili o okoliščinah našega sovernika, bomo njegovo dozdevno šibkost mogoče videli v drugačni luči. Pomislimo na sestre, ki že vrsto let prenašajo nasprotovanje družine. Nekatere so morda povsem neopazne in videti krhke, toda odsevajo izjemno vero in notranjo moč. In ko vidiš mamo samohranilko, ki s svojim otrokom ali otroki redno obiskuje shode, te prav gotovo prevzameta njena vera in odločenost. Med nami so tudi najstniki, ki se kljub slabim vplivom v šoli oklepajo resnice. Z vso skromnostjo priznavamo, da so takšni, ki so videti šibkejši, morda ravno tako »bogati v veri« kakor tisti, ki živijo v ugodnejših okoliščinah. (Jak. 2:5)

11., 12. a) Kako lahko svoj pogled na človeške šibkosti uskladimo z Jehovovim pogledom? b) Kaj se naučimo iz tega, kako je Jehova ravnal z Aronom?

¹¹ Svoj pogled na človeške šibkosti lahko uskladimo z Božjim tako, da razmišljamo o tem, kako je Jehova ravnal v zadevah, povezanih z nekaterimi njegovimi služabniki. (Beri Psalm 130:3.) Zamisli si na primer, da skupaj z Mojzesom poslušaš Arona in njegove šepave izgovore o tem, zakaj je naredil zlato tele. Kaj bi si mislil o njem? (2. Mojz. 32:21–24) Ali kako bi gledal na Arona takrat, ko se je pod vplivom svoje sestre Mirjam pritoževal čez Mojzesa, ker se je poročil s tujko? (4. Mojz. 12:1, 2) Kako bi se odzval na ravnanje Arona in Mojzesa takrat pri Meribi, ko nista oslavila Jehova za to,  da je čudežno priskrbel vodo? (4. Mojz. 20:10–13)

¹² Jehova bi lahko Arona v vsaki od teh okoliščin takoj kaznoval. Toda videl je, da Aron ni slab človek in da njegova krivda ni tako huda. Kot je videti, je Aron zaradi okoliščin oziroma vpliva drugih skrenil s prave poti. Vendar je bil svoje napake pripravljen priznati takoj, ko je bil nanje opozorjen, in se je podrejal Jehovovim sodnim odločitvam. (2. Mojz. 32:26; 4. Mojz. 12:11; 20:23–27) Jehova se je odločil, da se bo osredinil na njegovo vero in na njegovo pripravljenost pokesati se. Še stoletja pozneje so se Arona in njegovih potomcev spominjali kot tistih, ki so se bali Jehova. (Ps. 115:10–12; 135:19, 20)

13. Kako lahko preiščemo svoj pogled na šibkosti drugih?

¹³ Da bi svoje mišljenje uskladili z Jehovovim, bi morali preiskati, kakšen je naš pogled na tiste, ki se zdijo šibki. (1. Sam. 16:7) Kako se na primer odzovemo, kadar pri kakem najstniku opazimo, da ni preveč razsoden pri izbiri zabave, ali pa kadar ravna nepremišljeno? Lahko bi se zgodilo, da bi bili do njega preveč kritični – toda zakaj ne bi raje razmišljali o tem, kaj lahko storimo, da bi mu pomagali dozoreti? Torej lahko prevzamemo pobudo ter pomagamo komu, ki potrebuje pomoč. Tako bomo postali še bolj razumevajoči in ljubeči.

14., 15. a) Kako je Jehova gledal na to, da je Eliju začasno upadel pogum? b) Kaj se lahko naučimo iz Elijeve izkušnje?

¹⁴ Da ne bi na druge gledali preveč ozko, si lahko pomagamo tudi tako, da svoje mišljenje primerjamo s tem, kako je Jehova gledal na nekatere svoje služabnike, ko so bili čustveno na tleh. Eden takšnih je bil prerok Elija. Neustrašno se je soočil s 450 Baalovimi preroki,  toda ko je izvedel, da ga hoče kraljica Jezabela ubiti, je zbežal. Pobegnil je kakih 150 kilometrov stran v Beeršebo in nato še daleč v pustinjo. Ves izčrpan od hoje po žgočem soncu se je usedel pod drevo in »začel prositi, da bi umrl«. (1. kra. 18:19; 19:1–4)

¹⁵ Kakšni občutki so prevzemali Jehova, ko je gledal dol iz nebes in videl svojega zvestega preroka vsega obupanega? Ali je svojega služabnika zaradi tega, ker je bil začasno potrt in mu je upadel pogum, kar zavrgel? Nikakor! Jehova je upošteval njegove omejitve in k njemu poslal angela. Angel je Elija dvakrat spodbudil, naj jé, da pot, ki je bila pred njim, zanj ne bi bila prenaporna. (Beri 1. kraljev 19:5–8.) Tako je, Jehova je svojemu preroku, preden mu je dal kakršno koli navodilo, prisluhnil in mu praktično pomagal, da se je okrepčal.

16., 17. Kako lahko posnemamo Jehova v tem, kako je skrbel za Elija?

¹⁶ Kako lahko posnemamo našega skrbnega Boga? Ne hitimo z dajanjem nasvetov. (Preg. 18:13) Boljše je, da si najprej vzamemo čas in takšnim, ki morda zase menijo, da so zaradi svojih okoliščin »manj častni«, pokažemo sočutje. (1. Kor. 12:23) Šele za tem bomo lahko ustrezno ravnali in storili to, kar bo res treba.

¹⁷ Razmislimo na primer o prej omenjeni Cynthii, ki jo je mož zapustil. Ostala je sama z dvema hčerkama. Kako so se odzvali nekateri soverniki? Cynthia takole pove: »Ko smo jim po telefonu sporočile, kaj se je zgodilo, so bili v 45 minutah pri nas. Bili so objokani. Prva dva ali tri dni so bili ves čas z nami. Ker se nismo ustrezno prehranjevale in smo bile zelo pretresene, so nas za nekaj časa vzeli pod svojo streho.« Verjetno te to spomni na Jakobove besede: »Če brat ali sestra nimata kaj obleči in nimata dovolj hrane za tisti dan, pa jima kdo od vas reče ‚Pojdita v miru, ogrejta se in najejta‘, ne daste pa jima tega, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi vera, če nima del, mrtva.« (Jak. 2:15–17) Zaradi takšne ustrezne podpore bratov in sester iz domače občine so se Cynthia in njeni hčerki toliko okrepile, da so že šest mesecev po tej mučni izkušnji služile kot pomožne pionirke. (2. Kor. 12:10)

18., 19. a) Kako lahko pomagamo tistim, ki so začasno šibki? b) Komu vse koristi, če pomagamo tistim, ki se počutijo šibke?

¹⁸ Morda iz lastnih izkušenj veš, da lahko traja kar nekaj časa, da se povsem opomoreš od izčrpavajoče fizične bolezni. Podobno tudi kristjan, ki zaradi osebnih težav ali zelo stresnih okoliščin oslabi, morda potrebuje čas, da se duhovno okrepi. Seveda si mora takšen naš sovernik sam utrjevati vero z osebnim preučevanjem, molitvijo in drugimi krščanskimi dejavnostmi. Toda ali bomo z njim potrpežljivi, dokler znova ne pride na zeleno vejo? In ali mu bomo med okrevanjem ves čas izkazovali ljubezen? Ali si bomo prizadevali pomagati tistim, ki so začasno šibki, da bodo občutili, da so cenjeni in da do njih čutimo krščansko ljubezen? (2. Kor. 8:8)

¹⁹ Nikoli ne pozabimo: če podpiramo svoje brate, okusimo takšno veselje, kakršno lahko izvira samo iz dajanja. Poleg tega se tako učimo izkazovati sočutje in biti potrpežljivi. Ampak to ni vse. Občino kot celoto še bolj prevevata toplina in ljubezen. Predvsem pa posnemamo Jehova, kateremu je vsak posameznik dragocen. Vsekakor imamo vsi dobre razloge, da se odzovemo na spodbudo, da je treba »pomagati šibkim«. (Apd. 20:35)