Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

 IZ NAŠEGA ARHIVA

»Drama hevreka« je mnogim pomagala najti svetopisemsko resnico

»Drama hevreka« je mnogim pomagala najti svetopisemsko resnico

»HEVREKA!« Ta beseda pomeni »Našel sem!«. Takšen vzklik je bilo v obdobju zlate mrzlice v Kaliforniji v 19. stoletju mogoče slišati, kadar je rudar naletel na zlato. Charles Taze Russell in drugi Preučevalci Biblije pa so našli nekaj mnogo dragocenejšega – svetopisemsko resnico. In o njej so zavzeto govorili drugim.

Do poletja 1914 si je že milijone ljudi v večjih mestih ogledalo »Fotodramo stvarjenja«, osemurno epsko predstavo, ki je nastala pod okriljem Mednarodnega združenja Preučevalcev Biblije (IBSA). Ta svetopisemska predstava je z osupljivo lepimi gibljivimi slikami, živobarvnimi diapozitivi, izjemnim glasom pripovedovalca in izbrano klasično glasbo gledalce popeljala od začetka človeške zgodovine do konca tisočletne vladavine Jezusa Kristusa. (Raz. 20:4) *

Kaj pa tisti, ki so živeli v manjših mestih in na podeželju? Da ne bi bil nihče, ki je lačen resnice, prikrajšan, je IBSA avgusta 1914 izdala »Dramo hevreka« – prenosno različico »Fotodrame«, v kateri ni bilo filmskih vložkov. Na izbiro so bile tri različice in vsaka od teh je bila na voljo v številnih jezikih. Komplet »Hevreka X« je vseboval posnete govore in glasbo. Komplet »Hevreka Y« je vseboval vse posnetke in še čudovite barvne diapozitive. »Družinska drama hevreka«, ki je bila namenjena za domačo rabo, pa je vsebovala izbrane posnetke govorov in glasbe. Poleg tega je bilo mogoče poceni kupiti gramofone in projekcijsko opremo.

Projektor za prikazovanje barvnih diapozitivov

Preučevalci Biblije so te komplete lahko brezplačno predvajali tudi na podeželju, saj za predvajanje niso potrebovali filmskega projektorja ali velikega filmskega platna. Tako je kraljestveno sporočilo doseglo nova področja. »Hevreka X«, ki je imela samo zvočne posnetke, se je lahko predvajala podnevi ali ponoči. Projektor za predvajanje »Hevreke Y« pa je lahko deloval tudi brez elektrike, in sicer s karbidno svetilko. »Te sličice lahko prikazujemo skoraj povsod,« je pisalo v poročilu, ki je izšlo v finskem Stražnem stolpu. In res je bilo tako!

Iznajdljivi Preučevalci Biblije niso najemali velikih gledališč, ampak so pogosto poiskali prostore, v katerih so komplete lahko predvajali brezplačno, na primer v šolskih učilnicah, sodnih dvoranah, na železniških postajah in celo v sprejemnicah velikih hiš. Mnogokrat pa je bilo predvajanje organizirano kar na prostem, pri čemer so za platno uporabili  veliko belo rjuho in jo obesili na skedenj. Anthony Hambuch je napisal: »Kmetje so v svojih sadovnjakih uredili sedišča – razporedili so hlode, na katere so se ljudje potem usedli in uživali v programu.« Ekipa, ki je tam predvajala »Hevreko«, je za prevoz opreme, prtljage in vsega potrebnega za taborjenje in kuhanje uporabljala tako imenovani »Drama avtomobil«.

Na predvajanjih drame »Hevreka« je občinstvo lahko štelo le nekaj ljudi ali pa tudi po več sto. V Združenih državah si je v kraju, v katerem je bilo le 150 prebivalcev, predstave v neki šoli ogledalo skupaj 400 ljudi. Nekje drugje pa so ljudje, da bi videli »Dramo hevreka«, v vsako smer prehodili po 8 kilometrov. Na Švedskem so se v majhni hiši Charlotte Ahlberg zbrali njeni sosedje in bili ob poslušanju posnetkov »resnično ganjeni«. V Avstraliji je bilo na eni sami predstavi v nekem oddaljenem rudarskem mestu okoli 1500 navzočih. Stražni stolp je poročal, da so »slike in naši čudoviti gramofonski posnetki povsem očarali profesorje ter dijake in študente« na srednjih in visokih šolah. »Drama hevreka« je bila priljubljena celo v krajih s kinematografi.

VZGAJATI SEMENA RESNICE

»Drama hevreka« je postala koristen pripomoček pri »ustanavljanju novih razredov«, dejavnosti, ki je razrede Preučevalcev Biblije spodbujala, naj pošiljajo govornike naokoli, da bi ustanavljali nove razrede. Težko je reči, koliko ljudi si je ogledalo »Dramo hevreka«. Čeprav so bili mnogi kompleti nenehno v uporabi, je leta 1915 samo 14 od 86 ekip, ki so predvajale »Dramo«, redno poročalo o svojem delu. V poročilu ob koncu leta je bilo sicer izraženo obžalovanje zaradi takšnega pomanjkanja podatkov, vendar je bilo v njem spodbudno prebrati, da je »Dramo« videlo več kot milijon ljudi. Kakih 30.000 posameznikov je zaprosilo za svetopisemsko literaturo.

Resda je »Drama hevreka« morda pustila le tanko sled v zgodovini, toda očitno je, da je to edinstveno predstavo videlo milijone ljudi od Avstralije do Argentine ter od Južne Afrike do Britanskega otočja, Indije in Karibov. Mnogi od njih so našli svetopisemsko resnico, nekaj dragocenejšega od zlata, in lahko so vzkliknili: »Hevreka!«

^ odst. 4 Glej članek »Iz našega arhiva – stoletnica epskega filma o veri« v Stražnem stolpu, 15. februar 2014, strani 30–32.