PETER se je, potem ko je zanikal, da pozna Jezusa, bridko razjokal. Čeprav si je apostol moral prizadevati, da bi znova našel duhovno ravnovesje, ga je Jezus želel uporabiti, da bi pomagal drugim. Zato mu je malo pred tem rekel: »Ko se boš nekoč vrnil, utrjuj svoje brate.« (Luk. 22:32, 54–62) Peter je čez čas postal eden od stebrov krščanske občine v prvem stoletju. (Gal. 2:9) Podobno lahko brat, ki je nekoč služil kot starešina, spet sprejme to odgovornost in najde veselje v tem, da duhovno utrjuje sovernike.

Nekateri, ki so služili kot starešine, so kasneje izgubili to prednostno nalogo, zaradi česar jih morda preganja občutek, da pri svojem delu niso bili uspešni. Julio *, ki je v Južni Ameriki služil kot starešina več kot 20 let, je rekel: »Priprava govorov, obiskovanje bratov in sester ter pastirjevanje v občini je zavzemalo ogromen del mojega življenja! Nenadoma pa je bilo vsega konec in v mojem življenju je zazevala velika praznina. Gledano v celoti je bilo to zame zelo boleče obdobje.« Danes Julio znova služi kot starešina.

Učenec Jakob je napisal: »Moji bratje, kadar vas doletijo raznovrstne preizkušnje, si to štejte zgolj v veselje.« (Jak. 1:2) Jakob je imel v mislih preizkušnje, ki jih imamo zaradi preganjanja in naše nepopolnosti. Omenil je sebične želje, pristranskost in drugo. (Jak. 1:14; 2:1; 4:1, 2, 11) Kadar nas Jehova disciplinira, je to za nas lahko boleče. (Heb. 12:11) Vendar ni treba, da nas takšna preizkušnja oropa veselja.

Tudi če nam je bila odvzeta kakšna odgovorna naloga v občini, imamo še vedno priložnost preizkusiti, kako močna je naša vera, in dokazati ljubezen  do Jehova. Razmišljamo lahko tudi o tem, zakaj smo to nalogo opravljali. Ali zaradi lastnih koristi ali pa smo se zanjo potegovali iz ljubezni do Boga in trdne prepričanosti, da občina pripada njemu in si zasluži nežno skrb? (Apd. 20:28–30) Nekdanji starešine, ki še naprej z veseljem opravljajo sveto službo Bogu, dokazujejo vsem, tudi Satanu, da je njihova ljubezen do Jehova iskrena.

Ko je bil kralj David discipliniran zaradi resnih grehov, je to karanje sprejel, in bilo mu je odpuščeno. David je pel: »Srečen tisti, ki mu je prestopek oproščen, ki mu je greh pokrit. Srečen tisti človek, ki ga Jehova ne šteje za krivega in v čigar duhu ni prevare.« (Ps. 32:1, 2) Davida je discipliniranje prečistilo in nedvomno je bil potem še boljši pastir Božjega ljudstva.

Pogosto bratje, ki se vrnejo k starešinskim nalogam, postanejo boljši pastirji, kot so bili prej. »Zdaj bolje razumem, kako skrbeti za tiste, ki naredijo napako,« je dejal eden takšnih starešin. Neki drug starešina pa je rekel: »Zdaj še bolj cenim izvrstno priložnost, ki jo imam, da služim bratom in sestram.«

»Napak nam ne očita venomer,« je psalmist napisal glede Jehova. (Ps. 103:9) Zato ne bi smeli misliti, da Bog nikoli več ne bo zaupal posamezniku, ki je resno grešil. »Bil sem strašno razočaran zaradi svojega neuspeha,« pravi Ricardo, ki je bil po mnogih letih ob starešinstvo. »Občutki neprimernosti so mi dolgo preprečevali, da bi se vrnil in kot nadzornik služil bratom in sestram. Nisem bil prepričan vase, ali bom lahko ponovno dokazal, da sem vreden zaupanja. Ampak ker rad pomagam drugim, sem bil zmožen voditi svetopisemske tečaje, spodbujati brate in sestre v kraljestveni dvorani in z njimi oznanjevati. To mi je pomagalo, da sem spet postal prepričan vase in sedaj ponovno služim kot starešina.«

Brata lahko pri tem, da bi zopet služil kot starešina, ovira pestovanje zamere. Mnogo boljše je ravnati podobno kakor Jehovov služabnik David. Čeprav je moral bežati pred ljubosumnim  kraljem Savlom, se mu ni hotel maščevati, tudi ko je za to imel priložnosti. (1. Sam. 24:4–7; 26:8–12) Potem ko je Savel v neki bitki umrl, je David žaloval za njim ter njega in njegovega sina Jonatana opisal kot »ljubezniva in prijetna« človeka. (2. Sam. 1:21–23) David ni pestoval zamere.

Če imaš občutek, da si žrtev nesporazuma ali krivice, ne dovoli, da bi v svojih mislih stalno pretresal zamero. William iz Velike Britanije je na primer potem, ko je bil po kakih 30 letih razrešen svojih starešinskih odgovornosti, gojil zamero do nekaterih starešin. Kaj mu je pomagalo, da je znova našel ravnovesje? »V spodbudo mi je bilo branje Jobove knjige,« je povedal. »Če je Jehova Jobu pomagal, da se je spravil s svojimi tremi prijatelji, koliko bolj bo potem meni pomagal, da vzpostavim mirne odnose s krščanskimi starešinami!« (Job 42:7–9)

Če ne služiš več kot pastir Božje črede, ker si se za to odločil sam, bi bilo dobro, da razmisliš, zakaj si se tako odločil. Ali so te preveč obremenjevale osebne težave? Ali so v tvojem življenju postale pomembnejše druge stvari? Ali si izgubil voljo zaradi napak drugih? Naj je razlog takšen ali drugačen, ne pozabi, da si kot starešina imel več možnosti, da si pomagal drugim. S svojimi govori si jih krepil, z lastnim zgledom si jim bil v spodbudo in s pastirskimi obiski si jim pomagal vztrajati v preizkušnjah. Kot zvesti starešina si s svojim delom razveseljeval Jehova, pa tudi sebe. (Preg. 27:11)

Jehova bratom, ki niso več starešine, lahko pomaga, da najdejo veselje in da si spet želijo prevzeti nadzorniško vlogo v občini. Ne glede na to, ali si kot starešina nehal služiti na lastno željo ali pa si bil te naloge razrešen, se lahko spet poteguješ »za nadzorniško službo«. (1. Tim. 3:1) Pavel za kristjane v Kolosah ni nikoli nehal moliti, da bi bili napolnjeni s točnim spoznanjem Božje volje, »da bi tako živeli vredno Jehova in mu v vsem ugajali«. (Kol. 1:9, 10) Če imaš znova priložnost služiti kot starešina, se zanašaj na Jehova, da ti bo dal moč in veselje ter ti pomagal biti potrpežljiv. Božje ljudstvo v teh zadnjih dneh potrebuje duhovno podporo ljubečih pastirjev. Ali bi lahko utrjeval sokristjane in si to tudi voljan delati?