FERNANDO * je bil ves na trnih. Dva starešina sta ga prosila, da bi z njim govorila na samem. Po zadnjih nekaj obiskih okrajnega nadzornika so mu starešine vsakič povedali, kaj mora narediti, da bi ustrezal pogojem za dodatne odgovornosti v občini. Čas je mineval in Fernando se je začel spraševati, ali bo sploh kdaj postavljen za starešina. In pred kratkim je okrajni nadzornik spet obiskal občino. Kaj bosta starešina povedala tokrat?

Fernando je prisluhnil, ko je eden od njiju govoril z njim. Brat je usmeril pozornost na besede iz 1. Timoteju 3:1, nato pa rekel, da so starešine v občini dobili obvestilo, da je postavljen za starešina. Fernando je ves presenečen vprašal: »Kaj si rekel?« Brat je svoje besede ponovil in na Fernandovem obrazu se je narisal nasmeh. Ko je bila zatem njegova postavitev objavljena pred občino, je bil nasmeh na obrazih vseh navzočih.

Ali je narobe želeti si večje odgovornosti v občini? Sploh ne. V 1. Timoteju 3:1 namreč piše: »Če se kdo poteguje za nadzorniško službo, si želi lepega dela.« Mnogi krščanski moški si to spodbudo vzamejo k srcu in duhovno napredujejo, da bi izpolnili pogoje za večje odgovornosti v občini. Tako je Božje ljudstvo blagoslovljeno z več sto tisoč usposobljenih starešin in strežnih služabnikov. Toda zaradi porasta v občinah se potrebuje še več bratov, ki bi se potegovali za dodatne odgovornosti. Kakšen je pravilen pristop k temu? In ali naj bi si tisti, ki si želijo postati nadzorniki, s tem delali skrbi, kakor si jih je Fernando?

V Bibliji se z besedno zvezo »potegovati se« prevaja grški glagol, ki pomeni iskreno si želeti kaj, iztegovati se proti čemu. To te morda spomni na človeka, ki se izteguje, da bi dosegel mamljiv sadež, ki se pozibava na drevesu. Toda potegovati  se »za nadzorniško službo« ne pomeni pohlepno stremeti po njej. Zakaj ne? Ker bi moral biti cilj teh, ki se iskreno zanimajo za starešinsko službo, opravljanje »lepega dela«, ne pa pridobitev položaja.

Mnoge od zahtev, povezanih s tem lepim delom, so naštete v 1. Timoteju 3:2–7 in Titu 1:5–9. Glede teh visokih meril dolgoletni starešina Raymond pravi naslednje: »Meni je najpomembnejše to, kakšni smo. Sposobnosti govorjenja in poučevanja sta pomembni, nista pa pomembnejši od tega, da je treba biti brez graje, zmernih navad, razsoden, živeti urejeno ter biti gostoljuben in razumen.«

Brat, ki se iskreno poteguje za »lepo delo«, se ogiba vsakršnega nepoštenega in nečistega ravnanja in se tako izkazuje takšnega, ki je brez graje. Je zmernih navad, razsoden, živi urejeno in je razumen, zato mu sočastilci zaupajo, da bo skrbel za občino in jim pomagal reševati probleme. Ker je gostoljuben, je vir spodbude za mlade in nove v resnici. Ljubi to, kar je dobro, zato tolaži bolne in starejše ter jim pomaga. V teh lastnostih se izboljšuje, pa ne zato, da bi si povečal možnosti za postavitev, ampak zato, da bi pomagal drugim. *

Posamezniku, ki se poteguje za »lepo delo«, starešine radi svetujejo in ga spodbujajo. Toda za to, da bi izpolnil svetopisemske zahteve zanj, si mora prizadevati predvsem sam. Henry, izkušen nadzornik, glede potegovanja za »lepo delo« pravi: »Če se za to poteguješ, si zelo prizadevaj dokazati, da ustrezaš pogojem.« Nato citira in pojasni vrstico iz Pridigarja 9:10: »‚Vse delo, ki ti pride pod roko, opravi z vso svojo močjo.‘ Pri vsaki nalogi, ki ti jo zaupajo starešine, daj vse od sebe. Imej rad vsako delo, ki ga dobiš v občini, tudi pometanje tal. Tvoje delo in trud bosta sčasoma poplačana.« Če želiš nekega dne služiti kot starešina, bodi prizadeven in zaupanja vreden v vseh vidikih svete službe. V svojem življenju bi moral odsevati ponižnost, ne pa stremuštva. (Mat. 23:8–12)

Nekateri, ki želijo imeti odgovorne naloge v občini, so morda v skušnjavi, da bi kako namigovali nase ali skušali vplivati na starešinstvo. Drugi pokažejo nezadovoljstvo, kadar jim starešine svetujejo. Takšni bi se morali vprašati: Ali mi gre za lastne koristi ali pa želim ponižno skrbeti za Jehovove ovce?

Tisti, ki bi radi bili starešine, ne bi smeli pozabiti še na eno zahtevo za to službo, in ta je: »Postanite čredi za zgled.« (1. Pet. 5:1–3) Kdor je občini za zgled, se ogiba zvijačnega razmišljanja in ravnanja. Prizadeva se izboljševati v potrpežljivosti in zdržljivosti, pa naj je postavljen ali ne. Ko posameznik postane starešina, to ne pomeni, da njegove človeške slabosti kar po čudežu izginejo. (4. Mojz. 12:3; Ps. 106:32, 33) Poleg tega brat mogoče zase meni, da si nima »kaj očitati«, drugi pa morda iz takšnega ali drugačnega razloga o njem nimajo ravno dobrega mnenja. (1. Kor. 4:4) Če ti torej starešine iskreno svetopisemsko svetujejo, jim prisluhni brez negodovanja. Nato pa si prizadevaj te njihove nasvete udejanjiti.

Marsikateremu bratu se zdi, da se njegovo čakanje na postavitev vleče že dolgo. Ali si, če se »za nadzorniško službo« poteguješ že več let, včasih kar malo nestrpen? Če si, razmisli o naslednjih navdihnjenih besedah: »Od predolgega pričakovanja srce zboli, uresničena želja pa je drevo življenja.« (Preg. 13:12)

Človek lahko postane nesrečen, kadar se mu cilj, ki si ga zelo želi, zdi nedosegljiv. Tako se je počutil Abraham. Jehova mu je obljubil sina, toda minevala so leta, Abraham in Sara pa sta bila še vedno brez otrok. (1. Mojz. 12:1–3, 7) Abraham je bil že precej v letih, ko je vzkliknil: »Vrhovni gospod Jehova, kaj mi boš dal, ko pa sem brez otrok [...], nisi mi dal semena.« Jehova mu je zagotovil, da bo svojo obljubo glede sina izpolnil. Toda do takrat, ko je Bog svojo besedo uresničil, je preteklo še najmanj 14 let. (1. Mojz. 15:2–4; 16:16; 21:5)

Ali je Abraham, medtem ko je čakal, izgubil veselje v služenju Jehovu? Ne, ni. Nikoli ni podvomil o Božji obljubi. S pozitivnimi očmi je gledal naprej. Apostol Pavel je napisal: »Tako je Abraham, potem ko je potrpežljivo čakal, prejel to obljubo.« (Heb. 6:15) Vsemogočni Bog je tega zvestega moža na koncu blagoslovil daleč nad njegovimi pričakovanji. Kaj se lahko naučiš od Abrahama?

Če bi rad bil postavljen za starešina, pa kljub minevanju let do tega še ni prišlo, ne nehaj zaupati v Jehova. Ne izgubi veselja v njegovi službi. Zakaj ne, pojasnjuje Warren, ki je že mnogim bratom pomagal duhovno napredovati: »Brat mora napredovati, da sčasoma ustreza pogojem za postavitev. Postopoma in čez čas se iz tega, kako se brat vede in izpolnjuje svoje naloge, vidijo  njegove zmožnosti in stališče. Nekateri menijo, da bi bil zanje uspeh samo to, da bi dobili kako posebno nalogo ali da bi bili postavljeni. Takšno mišljenje je zgrešeno in se lahko sprevrže v obsesijo. Če zvesto služiš Jehovu, kjer koli si in kar koli delaš, si uspešen.«

Neki brat je na postavitev za starešina čakal več kot deset let. Sam omeni dobro znani odlomek iz 1. poglavja Ezekielove knjige in pove, kaj se je iz njega naučil: »Jehova pelje svojo kočijo, svojo organizacijo, s takšno hitrostjo, kot se sam odloči. Pomemben je Jehovov čas, ne pa naš. Pri želji po starešinski službi nisem pomemben jaz – to, kaj jaz hočem ali kaj jaz želim biti. To, kar želim jaz, morda ni tisto, kar Jehova ve, da potrebujem.«

Če upaš, da boš nekega dne opravljal lepo delo krščanskega nadzornika, se za to delo poteguj tako, da prispevaš k sreči občine. Če se ti zdi, da čas teče počasi, se upiraj temu, da bi postal nestrpen in nepotrpežljiv. Raymond, ki smo ga že omenili, pravi: »Stremuštvo je sovražnik zadovoljstva. Tisti, ki so nestrpni, zamujajo veliko veselje, ki ga prinaša služenje Jehovu.« Še bolj razvijaj lastnosti sadu Božjega duha, še zlasti potrpežljivost. S preučevanjem Svetega pisma si prizadevaj izboljšati svojo duhovnost. Več sodeluj v oznanjevanju dobre novice in preučevanju Biblije s tistimi, ki jih to zanima. Vodi svojo družino pri duhovnih dejavnostih in družinskem čaščenju. Uživaj v vsaki priložnosti, ki jo imaš, da si skupaj s svojimi brati in sestrami. Tako boš na poti proti svojemu cilju tudi užival.

Možnost prizadevati si za izpolnjevanje pogojev za odgovorne naloge v občini je blagoslov od Jehova. Niti Jehova niti njegova organizacija ne želita, da bi tisti, ki se potegujejo za takšne naloge, postali zagrenjeni in nesrečni v Božji službi. Bog podpira in blagoslavlja vse, ki mu služijo iz čistih motivov. In kot velja za vse njegove blagoslove, tudi temu blagoslovu »ne dodaja nobene bolečine«. (Preg. 10:22)

Tudi če se za »lepo delo« poteguješ že kar nekaj časa, lahko še bolj duhovno napreduješ. Ko si prizadevaš razvijati potrebne lastnosti in marljivo delaš v občini, obenem pa ne zanemarjaš svoje družine, delaš nekaj, česar Jehova ne bo pozabil. Naj ti bo služenje Jehovu, ne glede na to, katere naloge dobiš, vedno v veselje.