1. Kaj je Pavel čutil do tistih, ki so marljivo služili Jehovu?

APOSTOL Pavel se je spominjal tistih, ki so si marljivo prizadevali širiti dobro novico. Napisal je: »Pred našim Bogom in Očetom [se] nenehno spominjamo vašega zvestega dela, ljubečega naprezanja in vaše zdržljivosti zaradi upanja, ki ga opirate na našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (1. Tes. 1:3) Prav res, Jehova se spominja ljubečega naprezanja vseh, ki mu zvesto služijo, pa naj jim njihove življenjske okoliščine dopuščajo narediti veliko ali malo. (Heb. 6:10)

2. O čem bomo razpravljali v tem članku?

² Mnogi naši soslužabniki – iz preteklosti in sedanjosti – so se zelo žrtvovali, da so Jehovu lahko začeli služiti polnočasno. Pogledali bomo, kako so nekateri služili v prvem stoletju. Pobliže pa bomo spoznali tudi nekatere oblike polnočasne službe v današnjem času in videli, kako se lahko spominjamo naših dragih bratov in sester, ki so se dali na razpolago za te posebne oblike služenja.

3., 4. a) Kako so nekateri služili v prvem stoletju? b) Kako je bilo poskrbljeno za njihove fizične potrebe?

³ Jezus je nedolgo po svojem krstu začel delo, ki naj bi zajelo ves svet. (Luk. 3:21–23; 4:14, 15, 43) Po njegovi smrti so glavno  vlogo pri širjenju oznanjevalske dejavnosti prevzeli njegovi apostoli. (Apd. 5:42; 6:7) Nekateri kristjani, kot je bil denimo Filip, so bili evangelizatorji in misijonarji v Palestini. (Apd. 8:5, 40; 21:8) Pavel in drugi pa so potovali še dlje. (Apd. 13:2–4; 14:26; 2. Kor. 1:19) Drugi, med katerimi so bili Marko, Luka in Silvan (ali Sila), so pisali biblijske knjige oziroma bili tajniki biblijskih piscev. (1. Pet. 5:12) S temi zvestimi brati so sodelovale tudi mnoge krščanske sestre. (Apd. 18:26; Rim. 16:1, 2) Zaradi vznemirljivih doživetij teh Božjih služabnikov so Krščanski grški spisi zanimivo čtivo in dokaz tega, da Jehova svoje služabnike vedno hrani v lepem spominu.

⁴ Kako so se ti zgodnji služabniki preživljali? Včasih so jim sokristjani izkazali gostoljubje oziroma so jim kako drugače pomagali, vendar takšne pomoči od njih niso zahtevali. (1. Kor. 9:11–15) Rade volje so jim pomagali posamezniki pa tudi cele občine. (Beri Apostolska dela 16:14, 15; Filipljanom 4:15–18.) Poleg tega so Pavel in njegovi popotni tovariši občasno delali, da bi lahko krili svoje stroške.

5. Kako sta dva zakonca izrazila svoje občutke glede njunega življenja v polnočasni službi?

⁵ Danes se ravno tako mnogi razdajajo v različnih oblikah polnočasne službe. (Glej okvir » Oblike polnočasne službe«.) Kaj menijo o življenjski poti, ki so si jo izbrali? To jih lahko vprašaš in verjetno ti ne bo žal. Razmisli denimo o tem, kaj je povedal neki brat, ki je služil kot redni pionir, posebni pionir in misijonar, zdaj pa je član betelske družine v tuji deželi. On pravi: »Mislim, da je bila polnočasna služba ena najboljših odločitev, kar sem jih sprejel. Pri 18 letih nisem imel lahke odločitve med tem, kar se mi je ponujalo: študij na univerzi, svetna služba s polnim delovnim časom ali pioniranje. Izkušnje so me naučile, da Jehova ne pozabi žrtev, ki jih narediš, da bi mu služil polnočasno. Vse darove oziroma sposobnosti, ki mi jih je dal Jehova, sem lahko unovčil tako, kakor jih nikoli ne bi mogel, če bi si izbral kariero v svetu.« Njegova žena pa pove: »Vsaka dodelitev je prispevala k moji rasti. Vedno znova sva občutila Jehovovo zaščito in vodstvo, in sicer tako, kot se to nikoli ne bi zgodilo, če se ne bi odrekla najinemu malemu komfortu. Jehovu se vsak dan zahvalim za najino življenje v polnočasni službi.« Ali bi tudi ti rad tako gledal na svoje življenje?

6. O čem bi moral biti vsak od nas prepričan, kar se tiče Jehovovih občutkov?

⁶ Seveda so nekateri v okoliščinah, ki jim zaenkrat ne dopuščajo, da bi polnočasno služili. Vendar smo lahko prepričani, da Jehova ceni njihovo prizadevanje iz vse duše. V Filemonu 1–3 je denimo Pavel poslal pozdrave vsem bratom in sestram v občini v Kolosah in nekatere od njih tudi poimensko omenil. (Beri.) Pavel jih je cenil in Jehova prav tako. Naš nebeški Oče enako ceni to, kar v njegovi službi narediš ti. Kaj pa tisti, ki so v polnočasni službi; kako jih lahko podpiraš?

7., 8. Kaj zahteva pionirska služba in kako lahko drugi v občini pomagajo pionirjem?

⁷ Goreči pionirji so podobno kakor evangelizatorji v prvem stoletju velik vir spodbude v občinah. Mnogi se trudijo oznanjevanju posvetiti po 70 ur mesečno. Kako jim lahko pomagaš?

⁸ Pionirka po imenu Shari opaža: »Pionirji so videti močni, saj gredo na teren vsak dan. Ampak vseeno potrebujejo spodbudo.« (Rim. 1:11, 12) Sestra, ki je  nekaj let lahko pionirala, se je takole izrazila o pionirjih v svoji občini: »Pridno in neumorno delajo. Hvaležni so, kadar jim drugi ponudijo prevoz na oznanjevanju, jih povabijo na kakšen obrok, jim prispevajo nekaj za gorivo ali jim kako drugače denarno pomagajo. Tako jim pokažeš, da se res zanimaš zanje.«

9., 10. Kaj vse nekateri naredijo, da bi pomagali pionirjem v svoji občini?

⁹ Ali želiš pomagati pionirjem pri oznanjevanju? Pionirka po imenu Bobbi ima prošnjo: »Več pomoči bi potrebovali med tednom.« Neka druga pionirka iz iste občine je dodala: »Najti partnerja za oznanjevanje popoldan je pravi izziv.« Sestra, ki zdaj dela v brooklynskem Betelu, ima na nekaj iz svoje pionirske službe še posebej drag spomin. Takole pove: »Neka sestra, ki je imela avto, mi je rekla: ‚Kadar koli boš ostala brez partnerja, me lahko pokličeš, in bom jaz šla s tabo na oznanjevanje.‘ Dobesedno rešila je mojo pionirsko.« Shari je opazila naslednje: »Samski pionirji po koncu oznanjevanja pogosto ostanejo povsem sami. Tu pa tam lahko samske brate ali sestre povabimo k svojemu družinskemu čaščenju. Če jih povabimo k sodelovanju tudi pri drugih dejavnostih, jim ravno tako pomagamo, da ostanejo močni.«

¹⁰ Neka sestra, ki je v polnočasni službi že skoraj 50 let, se takole ozira nazaj na pioniranje z drugimi samskimi sestrami: »Naši starešine so obiskali pionirje vsakih nekaj mesecev. Povprašali so nas glede zdravja in svetne službe ter se pozanimali o tem, ali imamo kakšne težave. In mislili so resno. Obiskali so nas na domu, da bi videli, ali potrebujemo pomoč.« Morda se ob tem spomnimo, kako hvaležen je bil Pavel nekemu moškemu iz Efeza za vse, kar je naredil zanj, kljub temu, da je imel družinske odgovornosti. (2. Tim. 1:18)

11. Kaj se zahteva od posebnih pionirjev?

¹¹ Nekatere občine so blagoslovljene s tem, da v njih služijo posebni pionirji. Mnogi od teh bratov in sester se trudijo oznanjevanju posvetiti po 130 ur mesečno. Zaradi vsega tega časa, ki ga porabijo za terensko službo in za druge dejavnosti, s katerimi pomagajo drugim, jim ostane  malo ali pa sploh nič časa za svetno delo. Iz podružničnega urada dobivajo skromno mesečno žepnino, tako da se lahko posvetijo oznanjevanju.

12. Kako lahko posebnim pionirjem pomagajo starešine in drugi?

¹² Kako lahko pomagamo posebnim pionirjem? Neki starešina iz podružničnega urada, ki je v stiku z mnogimi od njih, pojasnjuje: »Starešine se morajo z njimi pogovarjati in ugotoviti, kakšne so njihove okoliščine, ter se nato odločiti, kako jim lahko pomagajo. Nekateri Priče sklepajo, da je za posebne pionirje v celoti poskrbljeno, saj dobivajo žepnino, toda bratje in sestre iz njihove občine jim lahko v marsičem pomagajo.« Tako kakor redni pionirji tudi posebni pionirji cenijo, da imajo koga, s katerim lahko gredo na oznanjevanje. Ali si jim lahko pri tem v pomoč?

13., 14. a) Česa bi se morali spominjati glede okrajnih nadzornikov? b) Kaj bi po tvojem lahko ti naredil, da bi pomagal tistim, ki so v potujoči službi?

¹³ Na okrajne nadzornike in njihove žene se velikokrat gleda kot na duhovno močne in trdožive ljudi. Sicer je res, da so takšni, vendar tudi oni potrebujejo spodbudo, oznanjevalske partnerje in to, da se jih kdaj povabi k sprostitvi. Kaj pa, če zbolijo in gredo v bolnišnico, ker mogoče potrebujejo operacijo ali kako zdravstveno terapijo? Kako osvežilno je zanje, kadar jim krajevni bratje in sestre pomagajo in pokažejo osebno zanimanje. Kar mislimo si lahko, kolikšno skrb je »ljubljeni zdravnik« Luka, pisec knjige Apostolska dela, pokazal do Pavla in drugih popotnih tovarišev. (Kol. 4:14; Apd. 20:5–21:18)

¹⁴ Potujoči nadzorniki in njihove žene potrebujejo in tudi cenijo tesne prijatelje. Neki okrajni nadzornik je napisal: »Videti je, da moji prijatelji vedo, kdaj potrebujem spodbudo. Z dobro premišljenimi vprašanji mi pomagajo, da lažje spregovorim o tem, kar me skrbi. Že samo to, da so dobri poslušalci, je velika pomoč.« Okrajni nadzorniki in njihove žene so izjemno hvaležni, da se bratje in sestre osebno zanimajo zanje.

15., 16. Kakšna pomoč so tisti, ki služijo v Betelu in zborskih dvoranah, in kako jih lahko podpremo?

¹⁵ Po vsem svetu so tisti, ki služijo v Betelu in zborskih dvoranah, zelo pomembna podpora kraljestvenemu delu v deželah, ki so pod nadzorom njihovega podružničnega urada. Kako lahko pokažeš, da se spominjaš betelčanov, če so v tvojem okraju ali občini?

¹⁶ Na začetku svoje betelske službe utegnejo imeti tudi malce domotožja, saj niso več skupaj s svojo družino in dragimi prijatelji. In če jih sobetelčani in člani njihove nove občine sprejmejo za prijatelje, so za to resnično hvaležni! (Mar. 10:29, 30) Betelčanom njihov običajni delovnik dovoljuje obiskovati občinske shode in oznanjevati vsak teden. Toda občasno imajo še dodatne dolžnosti. Če občine to razumejo in kažejo hvaležnost za betelčane in delo, ki ga ti opravljajo, imajo od tega vsi korist. (Beri 1. Tesaloničanom 2:9.)

17., 18. Katere oblike službe zajema dodelitev v tujini?

¹⁷ Tisti, ki sprejmejo dodelitev v drugi deželi, se morda srečajo s precej drugačnimi jedmi, jeziki, običaji in razmerami, kakor so jih bili vajeni. Zakaj se odločijo sprejeti izziv, ki ga prinesejo takšne spremembe?

 ¹⁸ Nekateri od njih so misijonarji in večino časa porabijo za oznanjevanje. So izkušeni oznanjevalci in učitelji ter z drugimi v občini delijo znanje, ki so si ga pridobili. Podružnični urad jim priskrbi skromno bivališče in žepnino za kritje osnovnih potreb. Drugi, ki služijo v tujini, so dodeljeni v podružnični urad ali pa dobijo nalogo pomagati pri gradnji podružničnih prostorov, dislociranih prevajalskih pisarn, zborskih dvoran ali kraljestvenih dvoran. Poskrbljeno je, da imajo hrano, preprosto nastanitev in drugo, kar potrebujejo. Enako kakor člani betelske družine tudi oni redno obiskujejo shode in oznanjujejo s krajevnimi brati in sestrami, zato so blagoslov za druge v številnih pogledih.

19. Kaj bi morali imeti v mislih glede tistih, ki služijo v tujini?

¹⁹ Kako se lahko spominjaš takšnih polnočasnih služabnikov? Imej v mislih, da morda – še posebej na začetku – niso vajeni kakih krajevnih jedi. To lahko upoštevaš, ko jih povabiš na obrok. Lahko jih najprej vprašaš, katera hrana bi jim prijala oziroma katero jed bi radi poizkusili. Bodi potrpežljiv z njimi, ko se učijo jezika in običajev tvoje dežele. Mogoče bodo potrebovali nekaj časa, da bodo razumeli vse, kar jim poveš, vseeno pa jim lahko prijazno pomagaš pri izgovarjavi. Oni se želijo učiti!

20. S čim lahko odlično pokažemo, da se spominjamo polnočasnih služabnikov in njihovih staršev?

²⁰ Polnočasni služabniki se starajo in ravno tako njihovi starši. Če so ti Priče, si verjetno srčno želijo, da bi njihovi otroci ostali na svoji dodelitvi. (3. Jan. 4) Seveda bodo polnočasni služabniki, če bodo starši potrebovali njihovo pomoč, storili vse, kar lahko, in jim prišli pomagat, kadar koli bo to mogoče. Polnočasnim služabnikom pa lahko pomagajo tudi soverniki, ki živijo v bližini njihovih staršev. Ponudijo se lahko, da bodo za starše poskrbeli, če bodo ti potrebovali pomoč. Ne pozabi, da imajo polnočasni služabniki velike odgovornosti pri najpomembnejšem delu v vsej zgodovini. (Mat. 28:19, 20) Ali bi lahko ti oziroma tvoja občina priskočila na pomoč, če bi starši polnočasnih služabnikov to potrebovali?

21. Kako tisti, ki služijo polnočasno, gledajo na pomoč in spodbudo, ki ju dobijo od drugih?

²¹ Tisti, ki stopijo v polnočasno službo, tega ne storijo zaradi finančnih koristi, ampak zato, da bi se razdajali – za Jehova in za druge. Več kot hvaležni so za vsako tvojo pomoč. Občutki mnogih se zrcalijo v besedah neke sestre, ki služi v tujini: »Četudi prejmeš zgolj kratko sporočilo, v katerem je izražena hvaležnost, veš, da drugi mislijo nate in so zadovoljni s tem, kar delaš.«

22. Kako gledaš na polnočasno službo?

²² Služiti Jehovu polnočasno je vsekakor življenjska pot, ki prinaša največ blagoslovov. Je polna izzivov, poučna in človeku izpolni življenje. Poleg tega je dobra priprava na radostno služenje, ki bo trajno in ki v Božjem kraljestvu čaka vse zveste Jehovove služabnike. Zato se vsi nenehno spominjajmo »zvestega dela« in »ljubečega naprezanja« bratov in sester, ki so v polnočasni službi. (1. Tes. 1:3)