1., 2. V kakšnih razmerah sta živela Adam in Eva na začetku in katera vprašanja se postavljajo?

ADAM in Eva ob ustvaritvi nista imela nobenega sovražnika. Bila sta popolna in sta živela v raju. S svojim Stvarnikom sta kot njegova sin in hči imela tesen odnos. (1. Mojz. 2:7–9; Luk. 3:23, 38) Kakšno bo njuno življenje, je nakazovala že sama naloga, ki jima jo je dal Bog. (Beri 1. Mojzesova 1:28.) Kako dolgo bi morala živeti, da bi to nalogo izpolnila? Da bi izpolnila en del te naloge, namreč »napolnita zemljo in si jo podredita«, jima ne bi bilo treba živeti večno, za izpolnjevanje drugega dela naloge, »gospodujta [...] vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji«, pa bi morala živeti večno. V tem bi torej lahko uživala vso večnost.

² Zakaj so potem razmere danes tako zelo drugačne? Kako je prišlo do tega, da človekovo srečo ogroža toliko sovražnikov, od katerih je največji sovražnik smrt? Kako bo Bog te sovražnike uničil? Odgovore na ta in podobna vprašanja nam ponuja Biblija. Poglobimo se v nekaj  svetopisemskih odlomkov, ki zadenejo bistvo.

3., 4. a) Kaj je Bog zapovedal Adamu in Evi? b) Kako pomembno je bilo ubogati to zapoved?

³ Adamu in Evi se je sicer obetalo večno življenje, vendar nista bila neumrljiva. Da bi lahko živela, sta morala dihati, piti, spati in jesti. In kar je še pomembnejše, njuno življenje je bilo odvisno od odnosa s Tistim, ki jima je življenje dal. (5. Mojz. 8:3) Za to, da bi lahko še naprej živela, je bilo zanju zelo pomembno sprejemati Božje vodstvo. Jehova je to dal vedeti Adamu, še preden je ustvaril Evo. Kako? »Bog Jehova pa je človeku tudi zapovedal: ‚Od vsakega drevesa v vrtu lahko ješ do sitega. Toda z drevesa spoznanja dobrega in slabega ne smeš jesti, kajti tistega dne, ko bi jedel z njega, boš zagotovo umrl.‘« (1. Mojz. 2:16, 17)

⁴ »Drevo spoznanja dobrega in slabega« je predstavljalo izključno pravico Boga, da določa, kaj je dobro in kaj slabo. Adam je seveda že imel čut za to, kaj je dobro in kaj slabo; ustvarjen je bil po Božji podobi in imel je vest. Adama in Evo je to drevo spominjalo, da vedno potrebujeta Jehovovo vodstvo. Jesti z njega bi zanju pomenilo vzeti si pravico, da se neodvisno odločata o tem, kaj je dobro in kaj slabo. In s tem bi povzročila velikansko škodo sebi in svojim morebitnim potomcem. Božja zapoved je skupaj z zagroženo kaznijo sporočala vso težo resnosti takšnega ravnanja.

5. Kako sta Adam in Eva postala neposlušna?

⁵ Adam je Evo, potem ko je bila ustvarjena, seznanil z Božjo zapovedjo. Dobro jo je poznala in znala jo je skoraj dobesedno ponoviti. (1. Mojz. 3:1–3) To je storila nekomu, ki se je predstavil kot kača. Tisti, ki je stal za kačo, je bil Satan Hudič, Božji duhovni sin, ki je dopustil, da je v njem začela rasti želja po neodvisnosti in oblasti. (Primerjaj Jakob 1:14, 15.) Da bi dosegel svoj zlobni namen, je Boga obtožil laži. Evi je zagotovil, da ne bo umrla, če si bo prizadevala za neodvisnost, ampak da bo postala kakor Bog. (1. Mojz. 3:4, 5) Eva mu je verjela, jedla je sad drevesa in tako pokazala, da želi biti neodvisna, ter nato še Adama prepričala, da je storil enako. (1. Mojz. 3:6, 17) Hudič se je Evi zlagal. (Beri 1. Timoteju 2:14.) Vseeno pa je Adam »poslušal ženin glas«. Kača je bila na videz prijateljska, vendar je bil Satan Hudič v resnici neusmiljen sovražnik, ki je vedel, kako usodne bodo posledice, če bo Eva udejanjila njegov predlog.

6., 7. Kako je Jehova sodil prestopnikoma?

⁶ Adam in Eva sta se iz sebičnih razlogov uprla Tistemu, ki jima je dal življenje in vse drugo, kar sta imela. Jehova se je seveda zavedal vsega, kar se je zgodilo. (1. krn. 28:9; beri Pregovori 15:3.) Dopustil je, da so ti trije posamezniki pokazali, kaj čutijo do njega. Kot oče se je nedvomno čutil zelo prizadetega. (Primerjaj 1. Mojzesova 6:6.) Nato je moral nastopiti v vlogi sodnika, da bi podprl in izpolnil svoje lastne besede o posledicah.

⁷ Bog je Adamu rekel: »Tistega dne, ko bi jedel z njega [z drevesa spoznanja dobrega in slabega], boš zagotovo umrl.« Adam je verjetno razumel, da gre za »dan«, dolg 24 ur. Potem ko je prekršil Božjo zapoved, je lahko pričakoval, da bo Jehova ukrepal, preden bo  zašlo sonce. »Ob dnevnem vetriču« je Jehova spregovoril z Adamom in Evo. (1. Mojz. 3:8) Tako rekoč ju je poklical k sodnemu zaslišanju, da bi na podlagi njunih odgovorov prišla na dan dejstva. (1. Mojz. 3:9–13) Zatem je prestopnikoma izrekel kazen. (1. Mojz. 3:14–19) Če bi kazen izvršil takoj in tam, bi se njegov namen z Adamom in Evo ter njunimi potomci izjalovil. (Iza. 55:11) Čeprav je potrdil smrtno kazen in so učinki greha začeli delovati nemudoma, je Adamu in Evi dovolil imeti otroke in ti bi lahko imeli korist od drugih njegovih rešitev, ki bi jih pripravil. Torej sta Adam in Eva z Božjega gledišča umrla še isti dan, ko sta grešila, dobesedno pa sta umrla v času enega »dne«, dolgega 1000 let. (2. Pet. 3:8)

8., 9. Kako so potomci Adama čutili posledice njegovega greha? (Glej sliko pri naslovu.)

⁸ Ali so otroci Adama in Eve čutili posledice tega, kar sta storila njihova starša? Da. V Rimljanom 5:12 je pojasnjeno: »Po enem človeku je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« Prvi človek, ki je umrl, je bil zvesti Abel. (1. Mojz. 4:8) Nato so se Adamovi drugi potomci postarali in prav tako umrli. Ali so poleg smrti podedovali tudi greh? Apostol Pavel takole odgovarja: »Po neposlušnosti enega človeka [so] mnogi postali grešni.« (Rim. 5:19) Greh in smrt, podedovana po Adamu, sta tako človeštvu postala neizprosna sovražnika, ki jima nepopolni ljudje ne moremo uiti. Ne moremo sicer do potankosti opisati, kako je klavrna dediščina prvega človeškega para prešla na Adamove bližnje in daljne potomce, vemo pa, da se je to zgodilo.

⁹ Biblija ustrezno temu opiše, da sta podedovana greh in smrt kakor »zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode«. (Iza. 25:7) V to zadušljivo pokrivalo oziroma zagrinjalo, v to gosto spleteno mrežo obsodbe so ujeti vsi ljudje. Dejstvo je torej, da »v Adamu vsi umirajo«. (1. Kor. 15:22) Povsem razumljivo je, da se ob vsem tem zastavlja vprašanje, ki ga je Pavel izrazil takole: »Kdo me bo rešil iz telesa, podvrženega tej smrti?« Ali bi ga sploh lahko kdo rešil? * (Rim. 7:24)

10. a) Omeni nekaj svetopisemskih vrstic, ki nakazujejo, da bo Jehova po Adamu podedovano smrt uničil. b) Kaj te vrstice odkrivajo o Jehovu in njegovem Sinu?

¹⁰ Vsekakor je Pavla lahko rešil Jehova. Izaija je takoj zatem, ko je omenil »zagrinjalo«, napisal: »Smrt bo požrl za vedno in Vrhovni gospod Jehova bo obrisal solze z vseh obrazov.« (Iza. 25:8) Jehova se kakor oče, ki odstrani vzrok za trpljenje svojih otrok in jim obriše objokane oči, zelo veseli tega, da bo uničil po Adamu podedovano smrt. Pri tem ima tudi sodelavca. V 1. Korinčanom 15:22 piše: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.« Prav tako je Pavel na svoje vprašanje »Kdo me bo rešil?« odgovoril: »Bogu naj gre hvala po Jezusu Kristusu, našem Gospodu!« (Rim. 7:25) Očitno se ljubezen, ki je Jehova spodbudila, da je ustvaril človeka, z uporom Adama in Eve ni ohladila. Pa tudi  tistemu, ki je z Jehovom sodeloval pri nastanku prvega para, so njuni potomci ostali posebej pri srcu. (Preg. 8:30, 31) Ampak kako bo ta rešitev izpeljana?

11. Kaj je Jehova storil, da bi pomagal človeštvu?

¹¹ Nepopolnost in smrt ljudi imata svoje korenine tako v Adamovem grehu kot tudi v Jehovovi pravični obsodbi. (Rim. 5:12, 16) O tem beremo: »Vsakršni ljudje [so bili] zaradi enega prestopka obsojeni.« (Rim. 5:18) Kaj bi Jehova lahko storil, da bi odpravil svojo obsodbo, ne da bi pri tem kršil lastna merila? Jezus je na to vprašanje odgovoril, ko je zase rekel, da je »prišel, da [...] dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge«. (Mat. 20:28) Ta Jehovov prvi duhovni sin je jasno povedal, da bo kot popoln človek, rojen na zemlji, priskrbel odkupnino. Kako bo s to odkupnino zadoščeno pravici? (1. Tim. 2:5, 6)

12. Kaj je bila ustrezna odkupnina, s katero se je zadostilo pravici?

¹² Jezus je kot popoln človek imel pred seboj podobne obete, kot jih je imel Adam, preden je grešil. Jehovov namen je bil, da se zemlja napolni s popolnimi Adamovimi potomci. Zato se je Jezus iz velike ljubezni do Očeta in do Adamovih potomcev odrekel svojemu človeškemu življenju in ga zanje žrtvoval. Tako je, Jezus se je odrekel popolnemu človeškemu življenju, ki je ustrezalo temu, kar je Adam izgubil. Kasneje je Jehova temu svojemu Sinu povrnil duhovno življenje. (1. Pet. 3:18) Jehova je upravičeno lahko sprejel žrtev popolnega človeka, Jezusa, kot odkupnino oziroma kupno ceno za odkup Adamove družine in za to, da ji da upanje na življenje, kakršno je Adam zapravil. Jezus je bil v nekem smislu zamenjava za Adama. Pavel pojasnjuje: »Tako tudi piše: ‚Prvi človek, Adam, je postal živa duša.‘ Zadnji Adam pa je postal duh, ki oživlja.« (1. Kor. 15:45)

13. Kako bo »zadnji Adam« deloval, da bi pomagal mrtvim?

¹³ Končno bo prišel čas, ko bo »zadnji Adam« v dobro človeštva na splošno deloval kot »duh, ki oživlja«. Večina Adamovih potomcev bo obujena v življenje. Zakaj? Ker so nekoč že živeli in tudi umrli. Potrebovali bodo vstajenje, vrnitev v življenje na zemlji. (Jan. 5:28, 29)

14. Kako bo Jehova poskrbel za izničenje nepopolnosti, ki jo je Adam prenesel na svoje potomce?

¹⁴ Kako bo človeštvo rešeno svojega boja s podedovano nepopolnostjo? Jehova je pripravil vlado Kraljestva, ki jo sestavljajo »zadnji Adam« in njegovi sodelavci, izbrani izmed ljudi. (Beri Razodetje 5:9, 10.) Ti, ki bodo z Jezusom sodelovali v nebesih, imajo izkušnje z nepopolnostjo. S skupnim vladanjem bodo celih tisoč let ljudem na zemlji pomagali, da bodo premagali nepopolnost, saj ti tega ne bodo zmogli sami. (Raz. 20:6)

15., 16. a) Kaj predstavlja »zadnji sovražnik, [...] smrt« in kdaj bo ta uničen? b) Kaj bo Jezus čez čas naredil glede na to, kar piše v 1. Korinčanom 15:28?

¹⁵ Ob koncu tisočletne kraljestvene vlade bo poslušno človeštvo osvobojeno vseh sovražnikov, ki so se pojavili z Adamovo neposlušnostjo. V Bibliji piše: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. Toda vsak po svojem redu: prvina Kristus, potem, med njegovo navzočnostjo, pa še tisti, ki mu pripadajo [njegovi sovladarji]. Nato pa bo, na koncu, potem ko bo uničil vse vladavine in vso oblast in moč, kraljestvo izročil  svojemu Bogu in Očetu. On namreč mora kraljevati, dokler Bog ne bo vseh sovražnikov položil pod njegove noge. Zadnji sovražnik, ki bo uničen, pa bo smrt.« (1. Kor. 15:22–26) Tako bo smrt, podedovana po Adamu, končno odpravljena. »Zagrinjalo«, ki zagrinja vso človeško družino, bo za večno odstranjeno. (Iza. 25:7, 8)

¹⁶ Apostol Pavel svoje navdihnjeno poročilo konča z naslednjimi besedami: »Ko pa mu bo vse podrejeno, takrat se bo tudi Sin sam podredil tistemu, ki mu je vse podredil, da bi bil Bog vsakemu vse.« (1. Kor. 15:28) Namen Sinovega vladanja bo dosežen. Sin bo nato z velikim zadovoljstvom vrnil svojo oblast Jehovu in mu predstavil popolno človeško družino.

17. Kaj se bo nazadnje zgodilo s Satanom?

¹⁷ Kaj pa Satan, glavni krivec za vso bedo, ki jo človeštvo doživlja skozi zgodovino? Odgovor je zapisan v Razodetju 20:7–15. Satanu bo v zadnji preizkušnji dovoljeno, da vse popolne ljudi poizkusi zapeljati na napačno pot. Hudič in tisti, ki se mu bodo pustili voditi, bodo za večno uničeni, kar predstavlja »drugo smrt«. (Raz. 21:8) Ta smrt nikoli ne bo uničena, saj bodo tisti, ki bodo v njenem objemu, tam ostali za vedno, nikdar več ne bodo obstajali. Seveda pa »druga smrt« v nobenem pogledu ni sovražnik tistih, ki ljubijo svojega Stvarnika in mu služijo.

18. Kako bo naloga, ki jo je Bog dal Adamu, izpolnjena?

¹⁸ Popolno človeštvo bo takrat pred Jehovom povsem upravičeno do večnega življenja in ne bo imelo nobenih sovražnikov več. Naloga, ki jo je dobil Adam, bo izpolnjena brez njega. Zemlja bo polna njegovih potomcev, ki bodo uživali v skrbi zanjo in za številne oblike življenja na njej. Bodimo vselej hvaležni Jehovu, da je v svoji ljubezni poskrbel, da bo zadnji sovražnik, smrt, uničen!