SKUPINA mladih kristjanov se je odločila, da si bo ogledala film. Slišali so, da so v njem zelo uživali mnogi njihovi vrstniki v šoli. Ko so prišli v kino, so zagledali plakate, na katerih je bilo uničujoče orožje in pomanjkljivo oblečene ženske. Kaj bodo storili? Ali si bodo film vseeno ogledali?

Iz tega dogodka vidimo, da se ljudje velikokrat znajdemo pred odločitvami, ki lahko vplivajo bodisi dobro bodisi slabo na našo duhovnost in odnos z Jehovom. Včasih se že nekaj odločiš, toda ko zadevo ponovno pretehtaš, si premisliš. Ali si samo neodločen ali pa si ravnal prav?

Jehovu smo posvetili svoje življenje in se krstili, zato ker ga imamo radi. Naša srčna želja je, da bi mu ostali zvesti. Toda naš sovražnik Satan Hudič hoče zlomiti našo značajnost. (Raz. 12:17) V življenju smo sprejeli odločitev, da bomo služili Jehovu in upoštevali njegove zapovedi. Res bi bilo žalostno, če bi si glede tega premislili! To bi nas lahko stalo življenja.

Pred več kot 2600 leti je babilonski kralj Nebukadnezar postavil ogromno podobo iz zlata in ukazal, da morajo vsi pasti pred njo in jo počastiti. Vsak, ki tega ne bi storil, bi bil vržen v ognjeno peč. Trije mladi moški, Šadrah, Mešah in Abednego, ki so se bali Jehova, kraljeve zapovedi niso ubogali. Ker se niso hoteli pokloniti podobi, so jih vrgli v ognjeno peč. Jehova jih je resda čudežno rešil, ampak tudi če se to ne bi zgodilo, so bili raje pripravljeni tvegati svoje življenje, kakor pa da bi poteptali svojo odločitev, da bodo služili Bogu. (Dan. 3:1–27)

Nekoč kasneje prerok Daniel ni nehal moliti k Bogu kljub grožnji, da ga bodo  vrgli v levnjak. Še naprej je kot običajno molil k Jehovu trikrat na dan. Svoje odločitve, da bo častil pravega Boga, ni spremenil. Zato ga je Bog rešil »levjih šap«. (Dan. 6:1–27)

Tudi današnji Božji služabniki živijo tako, kakor so se odločili ob svoji posvetitvi. Na neki šoli v Afriki skupina učencev, ki so Jehovove priče, na proslavi ni hotela počastiti državnega simbola. Zagrozili so jim, da jih bodo izključili iz šole, če ne bodo tega storili tako kakor drugi učenci. Kmalu zatem je mesto obiskal minister za šolstvo in se pogovoril z nekaterimi učenci, ki so Priče. Ti so mu prijazno in brez strahu pojasnili svoje stališče. Od takrat naprej nimajo več težav. Sedaj obiskujejo šolo, ne da bi kdor koli pritiskal nanje, naj poteptajo svoj odnos z Jehovom.

Poglejmo si še, kaj je doživel Joseph. Njegova žena je zbolela za rakom in nato na hitro umrla. Josephovi sorodniki so razumeli in spoštovali njegove želje glede pogrebnih običajev. Sorodniki njegove žene pa niso v resnici, zato so želeli upoštevati nekatere pogrebne običaje, tudi takšne, ki ne ugajajo Bogu. Joseph se spominja: »Ker njihovih želja nisem hotel upoštevati, so skušali vplivati na moje otroke, toda vsi so ostali neomajni. Poleg tega so pri meni doma skušali organizirati bedenje pri umrlem, kot je to pri nas v navadi, toda rekel sem jim, da to lahko počnejo kje drugje, ne pa pri meni doma. Vedeli so, da ta običaj ni v skladu z mojim verovanjem oziroma z verovanjem, ki ga je imela moja žena. Po dolgem pregovarjanju so se odločili, da ga bodo organizirali drugje.

Med tem težkim obdobjem žalovanja sem rotil Jehova, naj naši družini pomaga, da ne bomo prekršili njegovih zakonov. Jehova je uslišal moje molitve in nam pomagal, da smo kljub pritisku ostali neomajni.« Za Josepha in njegove otroke to, da bi spremenili svojo odločitev, da bodo ubogali Jehova, sploh ni prišlo v poštev.

Nedolgo po pashi leta 32 n. št. je na področju Sidona neka Sirofeničanka pristopila k Jezusu Kristusu. Večkrat ga je prosila, naj iz njene hčerke izžene demona. Sprva ji Jezus ni odgovoril niti z besedo. Svojim učencem je rekel: »Poslan sem bil samo k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Ker je ženska vztrajala, ji je dejal: »Ni prav jemati kruha otrokom in ga metati psičkom.« Iz njenega odgovora je bilo videti, da ima veliko vere. Rekla mu je: »Res je, Gospod, vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Jezus je ugodil njeni prošnji in njeno hčerko ozdravil. (Mat. 15:21–28)

S tem dejanjem je Jezus posnemal Jehova, ki si je takrat, ko okoliščine to dopuščajo, pripravljen premisliti. Ko so si denimo Izraelci naredili zlato tele, jih je Bog nameraval pokončati, vendar je prisluhnil Mojzesovemu rotenju, naj ponovno razmisli o svoji odločitvi. (2. Mojz. 32:7–14)

Apostol Pavel je posnemal Jehova in Jezusa. Nekaj časa je menil, da Janeza z vzdevkom Marko ne bi bilo primerno vzeti na misijonarska potovanja, ker je njega in Barnaba zapustil na njunem prvem misijonarskem potovanju. Kasneje pa je očitno ugotovil, da je Marko postal zrelejši in da bi mu bil dragocena pomoč. Zato je Timoteju dejal: »Vzemi Marka in ga pripelji s seboj, saj mi bo koristen za službo.« (2. Tim. 4:11)

Kaj pa mi? Če posnemamo našega usmiljenega, potrpežljivega in ljubečega nebeškega Očeta, potem včasih glede česa ugotovimo, da bi si bilo dobro premisliti. Morda spremenimo svoje mnenje o  drugih. V nasprotju z Jehovom in Jezusom smo ljudje nepopolni. Če sta si bila onadva v nekaterih okoliščinah pripravljena premisliti oziroma sta spremenila svoje mnenje, ali ne bi potem tudi mi upoštevali olajševalne okoliščine drugih in nato o njih morda spremenili mnenje?

To, da si premislimo, morda pride v poštev, ko razmišljamo o teokratičnih ciljih. Nekateri, ki preučujejo Sveto pismo in že nekaj časa obiskujejo občinske shode, morda odlašajo s krstom. Nekateri bratje in sestre se morda obotavljajo začeti pionirati, pa čeprav jih pri tem, da bi več oznanjevali, nič ne ovira. Spet drugi bratje se morda ne želijo potegovati za odgovornosti v občini. (1. Tim. 3:1) Ali kaj od tega opaziš pri sebi? Jehova te ljubeče vabi, da okusiš te prednostne naloge. Zakaj si torej ne bi premislil in tako okušal veselje, ki izhaja iz tega, da se razdajaš za Boga in za druge?

Ella je glede svojega služenja v podružničnem uradu Jehovovih prič v Afriki povedala: »Ko sem prišla v Betel, nisem vedela, ali bom dolgo ostala. Jehovu sem želela služiti iz vse duše, a sem bila obenem zelo navezana na svoje domače. Na začetku sem jih tako zelo pogrešala! Toda sostanovalka me je opogumila, zato sem se odločila ostati. Po desetih letih v Betelu lahko rečem, da želim kar najdlje ostati tukaj in tako služiti bratom in sestram.«

Ali se spomniš, kaj se je zgodilo, ko je Kajn postal ljubosumen na svojega brata in ga je popadla silna jeza? Bog je temu  kujavemu moškemu rekel, da mu bo znova naklonjen, če bo spet začel delati dobro. Svetoval mu je, naj obvlada greh, ki »preži pred vrati«. Kajn bi si lahko premislil oziroma začel drugače razmišljati, vendar se je odločil, da ne bo upošteval Božjega nasveta. Na žalost je ubil svojega brata in tako postal prvi človek, ki je umoril sočloveka. (1. Mojz. 4:2–8)

Poglejmo si še primer kralja Uzija. Na začetku je delal to, kar je prav v Jehovovih očeh, in je vztrajno iskal Boga. Žal pa se je prevzel in si tako umazal dobro ime. Čeprav ni bil duhovnik, je šel v tempelj, da bi daroval kadilo. Ali si je premislil, ko so ga duhovniki opozorili, naj ne stori te predrznosti? Ne. Razsrdil se je in ni upošteval njihovega opozorila. Zato ga je Jehova kaznoval z gobavostjo. (2. krn. 26:3–5, 16–20)

Res je, včasih enostavno moramo spremeniti svoje mišljenje oziroma si premisliti. Poglejmo si zgled iz današnjih dni. Joachim se je krstil leta 1955, toda leta 1978 je bil izobčen. Čez več kot 20 let se je pokesal in bil ponovno sprejet med Jehovove priče. Nedavno ga je neki starešina vprašal, zakaj je tako dolgo odlašal, preden je prosil za to, da bi bil ponovno sprejet. Joachim je dejal: »Bil sem jezen in prevzeten. To, da sem tako dolgo čakal, res obžalujem. Medtem ko sem bil izobčen, sem vedel, da Jehovove priče učijo resnico.« Joachim je moral spremeniti svoje mišljenje in se pokesati.

Morda se znajdemo v okoliščinah, ki od nas zahtevajo, da si premislimo oziroma spremenimo svoje mišljenje in ravnanje. Bodimo pripravljeni to storiti, saj bomo tako ugajali Jehovu. (Ps. 34:8)