KO SVA bila z Gwen stara pet let, sva se pričela učiti plesa. Takrat se še nisva poznala. Med odraščanjem si je vsak od naju za življenjsko pot izbral balet. Ko pa sva bila že skoraj na vrhuncu kariere, sva odnehala. Kaj naju je pripeljalo do te odločitve?

David: Rodil sem se leta 1945 v angleški grofiji Shropshire. Moj oče je imel kmetijo na mirnem podeželju. Ko sem prišel iz šole, sem z veseljem nahranil kokoši in pobral jajca, poskrbel pa sem tudi za govedo in ovce. Med šolskimi počitnicami sem pomagal pri žetvi in včasih vozil naše traktorje.

Vendar sem se začel zanimati še za nekaj, čemur sem se potem vedno bolj posvečal. Že ko sem bil majhen fantek, je oče opazil, da rad plešem, kadar koli slišim glasbo. Zato je moji mami, ko mi je bilo pet let, predlagal, naj me vpiše v bližnjo plesno šolo, da bi se naučil plesati step. Moj učitelj je menil, da bi bil dober baletni plesalec, zato me je učil tudi baleta. Pri 15 letih sem dobil štipendijo na prestižni Kraljevi baletni šoli v Londonu. Tam sem spoznal Gwen in postala sva plesni par.

Gwen: Rodila sem se leta 1944 v živahnem Londonu. Ko sem bila še deklica, sem trdno verjela v Boga. Poskušala sem brati Biblijo, vendar sem jo težko razumela. Pri petih letih sem pričela obiskovati plesne ure. Šest let kasneje sem zmagala na državnem plesnem tekmovanju. Za nagrado so me sprejeli v Kraljevo baletno šolo (nižji razredi). Svoje prostore ima v prelepem gregorijanskem dvorcu White Lodge v parku Richmond na obrobju Londona. Tam sem imela poleg obveznih šolskih predmetov še učne ure baleta pod vodstvom zelo priznanih učiteljev. Pri 16 letih sem začela hoditi v Kraljevo baletno šolo (višji razredi) v središču Londona in tam sem spoznala Davida. Že po nekaj mesecih sva skupaj nastopala v baletnih vložkih opernih predstav v Kraljevi operni hiši Covent Garden v Londonu.

David: Kot je povedala že Gwen, naju je umetniška kariera vodila do tega, da sva plesala v slavni Kraljevi operni hiši in nastopala z Londonskim festivalnim baletom (danes Angleški narodni balet). Eden od koreografov skupine Kraljevi balet je v Wuppertalu v Nemčiji ustanovil mednarodno skupino in k sodelovanju povabil tudi naju. V svoji karieri sva plesala v gledališčih po vsem svetu in nastopala z zvezdniki, kot sta bila dama Margot Fonteyn in Rudolf Nurejev. Človek, ki se tako žene za uspeh, se zdi sam sebi pomemben in midva sva se čisto predala svojemu poklicu.

Gwen: Plesu sva bila predana z dušo in telesom. Z Davidom sva hotela priti med najboljše.  Uživala sem, ko sem dajala avtograme, sprejemala rože in poslušala navdušene aplavze občinstva. V gledališkem svetu sem bila obkrožena z ljudmi, ki so živeli precej nemoralno, so kadili in se vdajali alkoholu. In podobno kot drugi v tem poklicu sem se zanašala na svoje amulete.

David: Po več letih poklicnega plesa sem se naveličal nenehnih potovanj. Ker sem odraščal na kmetiji, sem zahrepenel po preprostejšem življenju na podeželju. Zato sem leta 1967 opustil balet in pričel delati na veliki kmetiji blizu domačije mojih staršev. Kmet, pri katerem sem delal, mi je dal v najem majhno kočo. Nato sem telefoniral Gwen v gledališče in jo vprašal, ali bi se poročila z menoj. Napredovala je v solo plesalko, poleg tega se je vzpenjala njena kariera, zato pred seboj ni imela lahke odločitve. Toda vseeno je sprejela mojo ponudbo in se mi pridružila pri kmečkem življenju, o katerem je vedela bore malo.

Gwen: Res se je bilo težko privaditi na kmečko življenje. Molsti krave ter hraniti prašiče in kokoši v vsakem vremenu se je povsem razlikovalo od življenja, kakršnega sem bila navajena. David je začel obiskovati devetmesečni tečaj na kmetijski šoli, da bi bil na tekočem z najnovejšimi metodami živinoreje. Domov se je vračal pozno zvečer, zato sem bila osamljena. Takrat sva že imela prvo hči Gilly. Na Davidov predlog sem opravila vozniški izpit. Nekega dne sem se odpeljala v bližnji kraj in tam srečala Gael. Že od prej sem jo poznala iz ene od tamkajšnjih trgovin, v kateri je delala.

Gael me je prijazno povabila k sebi na čaj. Pokazali sva si poročni sliki in na njeni je bila zgradba, ki se je imenovala kraljestvena dvorana, pred njo pa skupina ljudi. Vprašala sem jo, čigava cerkev je to. Ko mi je povedala, da sta z možem Jehovovi priči, sem bila navdušena. Spomnila sem se, da je bila Priča tudi ena od mojih tet. Vedela pa sem tudi, da je moj oče čutil takšno jezo in odpor do nje, da je njeno literaturo metal v smeti. Spraševala sem se, zakaj se je oče, ki je bil običajno z ljudmi zelo prijateljski, tako jezil na to prijazno žensko.

Končno sem imela priložnost spoznati razliko med tem, kar je verovala teta, in tem, kar uči Cerkev. Gael mi je pojasnila, kaj Biblija v resnici uči. Presenečena sem spoznala, da mnogi nauki, denimo nauk o Trojici in neumrljivosti duše, nimajo  nič skupnega s Svetim pismom. (Prid. 9:5, 10; Jan. 14:28; 17:3) Prav tako sem v Svetem pismu prvič videla zapisano Božje ime Jehova. (2. Mojz. 6:3)

David: Gwen mi je povedala vse, kar se je naučila. Spomnil sem se, da mi je oče, ko sem bil otrok, rekel, naj berem Biblijo. Zato sva se z Gwen strinjala, da bi Gael in njen mož Derrick z nama vodila svetopisemski tečaj. Čez pol leta smo se preselili v Oswestry – ravno tako v grofiji Shropshire – ker se nam je odprla priložnost najeti majhno kmetijo. Tam je z nama Sveto pismo potrpežljivo preučevala Deirdre, Priča iz tistih krajev. Sprva sva napredovala počasi, saj nama je skrb za živino vzela veliko časa, polagoma pa je resnica le pognala korenine v najinem srcu.

Gwen: Velika ovira, ki sem jo morala premagati, je bilo vraževerje. Iz Izaija 65:11 sem spoznala, kako Jehova gleda na tiste, ki pripravljajo »mizo bogu sreče«. Sčasoma in po mnogih molitvah sem se končno znebila vseh svojih amuletov. Besede »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« so mi pomagale uvideti, kakšne ljudi Jehova išče. (Mat. 23:12) Želela sem služiti Bogu, ki nas ima tako zelo rad, da nas je odkupil s krvjo svojega ljubljenega Sina. Takrat sva imela že dve hčerki in presrečni smo bili, ko smo izvedeli, da bo naša družina lahko večno živela v raju na zemlji.

David: Ko sem razumel, kako presenetljivo se izpolnjujejo svetopisemske prerokbe, denimo tiste iz 24. poglavja Matejevega evangelija in iz Danielove knjige, sem postal prepričan, da sem našel resnico. Spoznal sem, da se nič v tej stvarnosti ne more primerjati s tem, da imaš dober odnos z Jehovom. Zato sem si prizadeval, da ne bi bil več tako ambiciozen, kar mi je sčasoma uspelo. Doumel sem, da so žena in hčerki enako pomembne kakor jaz. To, kar piše v Filipljanom 2:4, me je prepričalo, da se ne bi smel osredinjati nase in na svojo željo, da bi imel večjo kmetijo, ampak na to, da bi mi služenje Jehovu moralo biti najpomembnejše v življenju. Nehal sem tudi kaditi. Preglavice pa sem imel s tem, kako poskrbeti, da bomo ob sobotah zvečer lahko šli na shod kakšnih 10 kilometrov stran, kljub temu da je bilo takrat treba pomolsti krave. Toda ker mi je Gwen pomagala, nismo nikoli izpustili shoda niti se ni nikoli zgodilo, da ne bi šla v nedeljo zjutraj, potem ko smo pomolzli krave, z dekletoma na oznanjevanje.

Naši sorodniki s spremembo, ki sva jo naredila, niso bili zadovoljni. Gwenin oče z Gwen ni spregovoril pol leta. Moja starša pa sta naju skušala prepričati, naj se nehava družiti s Pričami.

Gwen: Jehova nam je v teh preizkušnjah stal ob strani. Poleg tega so nas v teh neprijetnih okoliščinah ljubeče podpirali bratje in sestre iz občine  Oswestry, zato so nam sčasoma postali kakor nova družina. (Luk. 18:29, 30) Svoje življenje sva posvetila Jehovu in se krstila leta 1972. Ker sem močno želela čim več ljudem pomagati spoznati resnico, sem pričela pionirati.

David: Kljub temu da so bila leta, ko sva delala na kmetiji, fizično naporna, sva svojim hčeram skušala dati dober zgled, kar se tiče duhovnosti. Čez čas sva zaradi zmanjšanja državne subvencije morala zapustiti kmetijo. Najina tretja hči je bila stara komaj eno leto, ko sva ostala brez doma in zaposlitve. Jehova sva prosila za pomoč in vodstvo. Da bi lahko preživljala družino, sva se odločila, da bova izkoristila svoj dar in odprla plesni studio. Odločena sva bila, da bova duhovne stvari dala na prvo mesto, in to se nama je obrestovalo. Na najino veliko veselje so vse tri hčere po končani šoli začele pionirati. Tudi Gwen je bila pionirka, zato jim je vsak dan lahko bila v oporo.

Ko sta se najstarejši hčeri Gilly in Denise poročili, sva zaprla plesni studio. Pisala sva v podružnični urad, da bi izvedela, kje bi lahko pomagali. Predlagali so nama, da bi šli na jugovzhod Anglije. Pri nama je živela samo še najmlajša hči Debbie, zato sem lahko še sam stopil v pionirske vrste. Po petih letih so nas prosili, da bi pomagali občinam bolj proti severu. Potem ko se je Debbie poročila, sva imela to čast, da sva lahko deset let sodelovala pri mednarodnih gradbenih projektih v Zimbabveju, Moldaviji, na Madžarskem in v Slonokoščeni obali. Nato sva se vrnila v Anglijo in pomagala pri gradnji londonskega Betela. Zaradi mojih izkušenj pri delu na kmetiji so me prosili, da bi pomagal na betelski farmi, ki je takrat delovala. Trenutno pionirava na severozahodu Anglije.

Gwen: Najprej sva se povsem posvetila baletu, kar naju je sicer osrečevalo, vendar ne za dolgo. Nato pa sva se posvetila Jehovu in boljšega ne bi mogla storiti, saj naju to zelo osrečuje in tej sreči ne bo nikoli konca. Še vedno sva par, samo da se zdaj najine noge ubrano gibljejo v pionirski službi. Mnogim sva že pomagala spoznati dragoceno resnico, ki rešuje življenja. Nič naju ne bi moglo bolj osrečiti. Ti ljudje so najina »priporočilna pisma«, ki so boljša od vsake slave v svetu. (2. Kor. 3:1, 2) Če ne bi našla resnice, bi sedaj imela le spomine, stare slike in gledališke sporede z najine prejšnje življenjske poti.

David: To, da sva si za življenjsko pot izbrala služiti Jehovu, je najino življenje zelo spremenilo. Vem, da sem zaradi tega postal boljši mož in oče. V Bibliji lahko beremo, da so Mirjam, kralj David in drugi svojo srečo izrazili s plesom. Midva pa skupaj z mnogimi drugimi hrepeniva po času, ko bova od veselja plesala v Jehovovem novem svetu. (2. Mojz. 15:20; 2. Sam. 6:14)