RODIL sem se leta 1955 v avstralski zvezni državi Queensland. Kmalu zatem je moja mama Estelle začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Krstila se je naslednje leto, moj oče Ron pa 13 let kasneje. Jaz sem se krstil na podeželju Queenslanda leta 1968.

Že odkar pomnim, rad berem in se navdušujem nad jezikom. Ko smo se peljali na družinske izlete, sem sedel na zadnjem sedežu in bral knjigo, namesto da bi občudoval pokrajino, kar očetu in mami ni bilo prav nič všeč. Toda moja ljubezen do branja mi je prišla prav v šoli. V šoli, ki sem jo obiskoval v mestu Glenorchy v otoški zvezni državi Tasmaniji, sem bil večkrat nagrajen za svoje šolske uspehe.

Nato pa sem se znašel pred resno odločitvijo. Ali naj sprejmem štipendijo, ki bi mi omogočila študij na univerzi, ali ne? Resda sem rad bral knjige in se učil, vendar sem hvaležen mami, da mi je pomagala razviti ljubezen, ki je bila še močnejša od tega – ljubezen do Jehova. (1. Kor. 3:18, 19) Tako sem se s privolitvijo staršev nehal šolati takoj po končanem obveznem izobraževanju in januarja 1971 pri 15 letih začel pionirati.

 Naslednjih osem let sem pioniral na Tasmaniji. V tem času sem se poročil s čedno Tasmanko Jenny Alcock. Kot posebna pionirja sva štiri leta služila na oddaljenem področju v krajih Smithton in Queenstown.

Leta 1978 sva prvič odšla v tujino. Obiskala sva mednarodno zborovanje v Port Moresbyju v Papui Novi Gvineji. Še vedno se spominjam enega od govorov v jeziku hiri motu, ki ga je imel neki misijonar. Čeprav nisem razumel niti besedice, sem si zaradi tega govora zaželel postati misijonar, se učiti druge jezike in imeti govore v njih. Končno sem ugotovil, kako bi lahko svojo ljubezen do Jehova združil z ljubeznijo do jezika.

Zelo sva bila presenečena, ko so naju po vrnitvi v Avstralijo povabili, da bi bila misijonarja na otoku Funafuti v otočju Tuvalu (prej otočje Ellice). Tja sva prispela januarja 1979. Na Tuvaluju so bili takrat le trije krščeni oznanjevalci.

Učenje tuvalujščine ni bilo lahko. Edina knjiga, ki je bila na voljo v tem jeziku, je bila »Nova zaveza«. Nobenih slovarjev ali jezikovnih tečajev ni bilo, zato sva se odločila, da se bova vsak dan skušala naučiti od 10 do 20 novih besed. Toda kmalu sva ugotovila, da ne razumeva točnega pomena večine besed, ki sva se jih naučila. Namesto da bi ljudem rekla, da ni prav vedeževati, sva jim rekla, naj se ogibajo tehtnic in sprehajalnih palic! Toda ker sva z mnogimi pričela preučevati Sveto pismo, sva se hočeš nočeš morala naučiti jezika. Zato sva se še naprej trudila. Nekaj let kasneje nama je nekdanja biblijska učenka rekla: »Zelo smo veseli, da sedaj znata govoriti naš jezik. Prej nismo imeli pojma, kaj skušata povedati!«

Po drugi strani pa sva imela to, čemur nekateri pravijo idealne okoliščine za učenje novega jezika. Ker ni bilo nobene hiše, ki bi jo lahko najela, sva živela pri družini Prič v glavni vasi. Zaradi tega sva bila 24 ur na dan v stiku z jezikom in vaškim življenjem. Potem ko več let nisva imela priložnosti govoriti angleško, je najin glavni jezik postala tuvalujščina.

Ni minilo dolgo in že so se mnogi začeli zanimati za resnico. Toda s pomočjo katere publikacije bi lahko z njimi preučevala? Nobena naša publikacija namreč še ni bila prevedena v njihov jezik. Kako bi sploh lahko osebno preučevali? Katere pesmi bi peli, ko bi začeli prihajati  na shode, katere publikacije bi tam uporabljali in kako bi se na shode lahko pripravljali? Kako bi lahko napredovali do krsta? Ti ponižni ljudje so potrebovali duhovno hrano v svojem jeziku! (1. Kor. 14:9) Spraševala sva se: »Ali bomo sploh kdaj imeli publikacije v tuvalujščini, jeziku, ki ga govori manj kot 15.000 ljudi?« Jehova je na ta vprašanja odgovoril in naju prepričal o dvojem: 1. on želi, da se njegova Beseda razglasi »po daljnih otokih«, in 2. želi, da tisti, na katere ta svet gleda kot na ponižne in skromne, najdejo zatočišče v njegovem imenu. (Jer. 31:10; Zef. 3:12)

Leta 1980 naju je podružnični urad prosil, da bi delala kot prevajalca, za kar se nikakor nisva čutila usposobljena. (1. Kor. 1:28, 29) Od oblasti sva kupila star šapirograf in na njem tiskala gradivo za naše shode. V tuvalujščino sva celo prevedla knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja in jo natisnila na tem stroju. Še živo se spominjam močnega vonja črnila in precejšnjega truda, ki je bil potreben za to, da sva v hudi tropski vročini ročno tiskala vso to literaturo. Takrat niti elektrike nisva imela!

Prevajati v tuvalujščino ni bilo enostavno, saj sva imela na voljo zelo malo priročnikov, s katerimi sva si lahko pomagala. Toda včasih je prišla pomoč iz nepričakovanega vira. Neko dopoldne sem se pomotoma oglasil pri starejšem moškem, ki je bil nekoč učitelj in ni bil naklonjen resnici. Hitro me je spomnil, da ga ne bi smeli obiskovati. Nato pa je rekel: »Samo nekaj bi vam rad še povedal. V svojih prevodih preveč uporabljate trpnik. V tuvalujščini ga ne uporabljamo tako pogosto.« O tem sem povprašal druge in ugotovil, da ima moški prav. Zato sva pri nadaljnjem prevajanju upoštevala njegov nasvet. Bil sem presenečen, da nama je Jehova tako pomagal po človeku, ki ni bil naklonjen resnici, a je očitno bral našo literaturo!

Prva publikacija v tuvalujščini, ki smo jo razdeljevali drugim, je bila vabilo na spominsko  slovesnost. Naslednja je bila Kraljestvena vest št. 30, ki je izšla istočasno z angleško izdajo. Kako zelo smo bili veseli, ker smo ljudem lahko dali nekaj v njihovem jeziku! Čez čas je bilo v tuvalujščini na voljo tudi nekaj brošur in celo knjig. Leta 1983 je avstralska podružnica v tem jeziku začela tiskati Stražni stolp s 24 stranmi, ki je izhajal vsake tri mesece. Na preučevanju Stražnega stolpa smo vsak teden pregledali po približno sedem odstavkov. Kako so naše publikacije sprejeli domačini? Ker radi berejo, je naša literatura postala zelo priljubljena. Izid vsake nove publikacije so objavili pri poročilih na državni radijski postaji, včasih pa je bila to celo glavna novica dneva! *

Prevajanja sva se lotila s pisalom in papirjem. Nato sva rokopis večkrat pretipkala, odvisno od tega, koliko je bilo popravkov, in ga nazadnje poslala v avstralsko podružnico, v kateri je tiskarna. V podružnici sta dve sestri, ki sicer nista razumeli tuvalujsko, vsaka zase vnesli natipkano besedilo v računalnik. Ker se je besedilo vneslo dvakrat, nato pa so na računalniku primerjali njuno skladnost, je bilo napak zelo malo. Zatem so naredili prelom strani in nama gradivo poslali po letalski pošti. Ko sva ga preverila, sva ga poslala nazaj v podružnico, v kateri so publikacijo nato natisnili.

Kako zelo so se stvari spremenile! Sedaj prevajalski timi vnašajo besedilo in popravke neposredno v računalnik. V večini primerov prelom strani naredijo v domači podružnici, nato pa gradivo po internetu pošljejo v podružnico, ki ima tiskarno. Nikomur več ni treba zadnjo minuto hiteti na pošto, da bi poslal prevedeno besedilo.

V naslednjih letih so naju z Jenny poslali na različne konce Tihega oceana. S Tuvaluja sva leta 1985 odšla v podružnico na Samoi. Tukaj sva pomagala pri prevajanju v samoanščino, tonganščino in tokelauščino, obenem pa sva še naprej prevajala v tuvalujščino. * Nato so naju leta 1996 poslali v podružnico na Fidžiju, kjer sva opravljala podobno delo – pomagala sva pri prevajanju v fidžijščino, kiribatščino, naurujščino, rotumanščino in tuvalujske jezike.

Vedno znova me osuplja gorečnost, ki jo pri svojem delu kažejo naši prevajalci. Prevajanje utegne biti monotono in utrudljivo. Vendar si ti zvesti bratje in sestre podobno kakor Jehova želijo, da bi se dobra novica oznanila »vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu«. (Raz. 14:6) Ko se je denimo organiziralo prevajanje prve številke Stražnega stolpa v tonganščino, sem se sestal z vsemi starešinami v Tongi in jih vprašal, koga bi lahko usposobili za prevajalca. Eden od njih, ki je bil mehanik in je imel dobro službo, je rekel, da lahko že naslednji dan da odpoved in začne prevajati. To me je še posebej ganilo, saj je imel družino in ni imel pojma, kako se bodo potem  preživljali. Toda Jehova je poskrbel zanj in za njegovo družino, zato je lahko kot prevajalec delal več let.

Takšni požrtvovalni prevajalci razmišljajo enako kakor člani Vodstvenega organa, ki posvečajo veliko pozornost duhovnim potrebam tudi manjših jezikovnih skupin. Nekoč se je denimo pojavilo vprašanje, ali se sploh splača prevajati v tuvalujščino. Zelo me je spodbudil odgovor članov Vodstvenega organa, ki so napisali: »Ne vidimo prav nobenega razloga, da bi nehali prevajati v tuvalujščino. Čeprav je tuvalujsko jezikovno področje morda majhno v primerjavi z drugimi jezikovnimi področji, pa je treba tudi tem ljudem oznaniti dobro novico v njihovem jeziku.«

Leta 2003 so naju z Jenny premestili iz prevajalskega oddelka v podružnici na Fidžiju v oddelek za pomoč prevajalcem v Pattersonu v zvezni državi New York. Bilo je, kot da so se nama izpolnile sanje! Postala sva del tima, ki pomaga pri tem, da se naša literatura prevaja v nove in nove jezike in da je v teh jezikih na voljo tudi vedno več publikacij. V naslednjih dveh letih sva obiskovala različne dežele in usposabljala tamkajšnje prevajalske time.

Naj se sedaj vrnem k pomembnemu sestanku, ki sem ga omenil na začetku. Vodstveni organ je leta 2000 prišel do sklepa, da prevajalski timi po svetu potrebujejo izpopolnjevanje. Do takrat večina prevajalcev še ni imela nobenega posebnega usposabljanja. Po naši predstavitvi pred člani spisnega odbora pa je Vodstveni organ odobril izobraževalni program za vse prevajalce po svetu. K temu programu spadajo pomoč pri razumevanju angleščine, spoznavanje prevajalskih tehnik in učenje timskega pristopa k delu.

Katere so koristi tega izobraževalnega programa? Izboljšala se je kvaliteta prevajanja. Poleg tega se je zelo povečalo število jezikov, v katere zdaj prevajamo. Ko sva leta 1979 prišla na najino prvo misijonarsko dodelitev, je bila revija Stražni stolp na voljo v samo 82 jezikih. V večini jezikov je posamezna številka izšla več mesecev za angleško. Toda zdaj se Stražni stolp razdeljuje v več kot 240 jezikih in v večini od njih izhaja istočasno z angleško izdajo. Duhovna hrana v takšni ali drugačni obliki je trenutno na voljo v več kot 700 jezikih. Še pred nekaj leti smo o tem lahko le sanjali.

Leta 2004 je Vodstveni organ sprejel še eno prelomno odločitev – Sveto pismo naj bi prevedli v čim več jezikov. Nekaj mesecev zatem je prevajanje Svetega pisma postalo običajna praksa, zaradi česar je Prevod novi svet izšel v mnogih novih jezikih. Leta 2014 je bil ta prevod v celoti ali deloma natisnjen v 128 jezikih – in  številne od teh govorijo na otočjih v južnem Tihem oceanu.

Eden od pomembnih dogodkov v mojem življenju je bil obisk zborovanja v Tuvaluju leta 2011. Deželo je več mesecev pestila izjemna suša, zato je že kazalo, da bo zborovanje odpadlo. Toda tistega popoldneva, ko sem prispel, se je usul tropski naliv, tako da smo navsezadnje le imeli zborovanje! Pripadla mi je neprecenljiva čast, da sem lahko objavil izid Krščanskih grških spisov – prevod novi svet v tuvalujščini, najmanjši jezikovni skupini, ki je kdaj prejela to čudovito darilo. Na koncu zborovanja smo imeli še en naliv. Tako je do konca programa vsak prejel obilico duhovne in dobesedne vode!

Jenny, ki me je zvesto spremljala več kot 35 let, na žalost ni dočakala tega nepozabnega dogodka. Leta 2009 je izgubila desetletno bitko z rakom na dojki. Ko bo obujena in bo izvedela, da je v tuvalujščini izšlo Sveto pismo, bo prav gotovo nadvse vesela.

Jehova me je kasneje blagoslovil z drugo čudovito sopotnico, Loraini Sikivou. Loraini in Jenny sta skupaj delali v Betelu na Fidžiju. Tudi Loraini je bila v prevajalskem oddelku – prevajala je v fidžijščino. Tako imam spet ženo, s katero zvesto služiva Jehovu, veže pa naju tudi ljubezen do jezika.

Ko premišljujem o preteklosti, sem zelo spodbujen, saj sem videl, kako je naš ljubeči nebeški Oče Jehova nenehno skrbel za potrebe jezikovnih skupin, tako majhnih kot velikih. (Ps. 49:1–3) Opazil sem, kako zelo veseli so ljudje, ko našo literaturo prvič dobijo v svojem jeziku ali pojejo hvalnice Jehovu v jeziku svojega srca. To me spomni na to, kako zelo nas ima Jehova rad. (Apd. 2:8, 11) Še vedno mi odzvanjajo v ušesih besede starejšega tuvalujskega brata Saula Teasija. Potem ko je prvič zapel kraljestveno pesem v svojem jeziku, mi je rekel: »Povej Vodstvenemu organu, da te pesmi zvenijo boljše v tuvalujščini kakor v angleščini.«

Septembra 2005 me je doletela nepričakovana čast – postal sem član Vodstvenega organa Jehovovih prič. Resda ne morem več prevajati, vendar lahko podpiram prevajalsko delo po svetu, za kar sem Jehovu hvaležen. Zelo sem vesel, da Jehova skrbi za duhovne potrebe vseh svojih služabnikov, tudi tistih, ki živijo na oddaljenih otokih sredi Tihega oceana! Tako je, kot je rekel psalmist: »Jehova je zakraljeval! Naj radost preveva zemljo! Naj se veselijo številni otoki!« (Ps. 97:1)