Osvobojen mladostniškega obupa

Pripoveduje Eusebio Morcillo

Septembra 1993 sem obiskal strogo varovan zapor. Tja sem šel, da bi krstil eno od zapornic, svojo mlajšo sestro Mariví. Nekaj zapornic in zaposlenih je spoštljivo opazovalo ta obred. Preden pa vam pojasnim, kako je prišlo do tega, naj vam opišem najino mladost.

RODIL sem se v Španiji, 5. maja 1954. Bil sem prvi od osmih otrok, Mariví pa je bila tretji otrok. Stara mama nas je vse vzgajala v predane katoličane. Iz otroštva imam prijetne spomine na to, da sem se ob njej počutil vdanega Bogu. Toda vzdušje doma, pri mojih starših, še zdaleč ni bilo duhovno. Oče je stalno pretepal mamo in nas. Strah je bil del našega življenja, in ko sem videl, kako mama trpi, me je to zelo bolelo.

V šoli ni bilo nič boljše. Eden od učiteljev, duhovnik, nas je, če smo nepravilno odgovorili na vprašanje, prijel za glavo in z njo udaril ob zid. Drug duhovnik je spolno zlorabljal učence, medtem ko je z njimi pregledoval domače naloge. Pa tudi katoliški nauki, na primer tisti o peklenskem ognju, so me begali in plašili. Moja predanost Bogu je kmalu splahnela.

Ujet v življenje brez smisla

Ker nisem imel duhovnega vodstva, sem pričel zahajati v diskoteke in se tam družiti z nemoralnimi in nasilnimi ljudmi. Pogosto je prišlo do pretepov, v katerih se je obračunavalo z noži, verigami, kozarci in stoli. Čeprav nisem namerno sodeloval v pretepih, sem nekoč dobil takšen udarec, da sem se onesvestil.

Čez čas sem se naveličal takšnega okolja in pričel sem zahajati v mirnejše diskoteke. Tudi v takšnih so bile razširjene droge. Te so mi namesto zadovoljstva in notranjega miru prinesle privide in tesnobo.

Čeprav sem bil nezadovoljen, sem v takšno življenje zvabil tudi enega svojih mlajših  bratov, Joséja Luisa, in tesnega prijatelja, Miguela. Kakor mnogi drugi mladi v takratni Španiji smo bili tudi mi ujeti v pokvarjen svet. Pripravljen sem bil narediti skoraj vse, da bi prišel do denarja za droge. Povsem sem izgubil dostojanstvo.

Jehova mi priskoči na pomoč

Medtem sem se s prijatelji večkrat pogovarjal o obstoju Boga in smislu življenja. Pričel sem iskati Boga. Opazil sem, da je eden mojih sodelavcev, Francisco, drugačen od drugih ljudi. Videti je bil srečen, pošten in prijazen, zato sem se odločil, da mu odprem svoje srce. Francisco je bil Jehovova priča in dal mi je izdajo Stražnega stolpa, v kateri je bil članek o drogah.

Ko sem prebral ta članek, sem molil k Bogu za pomoč: »Gospod, vem, da obstajaš, rad bi te spoznal in izpolnjeval tvojo voljo. Prosim, pomagaj mi!« Francisco in druge Priče so me bodrili z biblijskimi stavki ter mi dali v branje publikacije, napisane na podlagi Biblije. Spoznal sem, da so mi vir pomoči, za katero sem prosil Boga. Kmalu sem pričel o tem, kar sem se učil, govoriti svojim prijateljem in Joséju Luisu.

Ko sem se enkrat s prijatelji vračal z rokovskega koncerta, sem stopil nekoliko stran od druščine in jo nepristransko opazoval. Takrat se mi je posvetilo, kako zelo odvratno smo se vedli zaradi vpliva drog. V tistem trenutku sem se odločil, da opustim takšno življenje in postanem Jehovova priča.

Francisca sem prosil za Biblijo in skupaj z njo mi je dal tudi knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. * Ko sem bral o Božji obljubi, da bo obrisal vse solze in odstranil tudi smrt, sem bil povsem prepričan, da sem našel resnico, ki lahko osvobodi človeštvo. (Janez 8:32; Razodetje 21:4) Kasneje sem obiskal shod v kraljestveni dvorani Jehovovih prič. Prijaznost in toplina, ki sta bili med temi ljudmi, sta name naredili velik vtis.

Kar sem doživel v kraljestveni dvorani, sem želel deliti z drugimi, zato sem se takoj dobil s Joséjem Luisom in svojimi prijatelji ter jim povedal, kako je bilo. Nekaj dni kasneje smo šli na shod vsi skupaj. Neko dekle, ki je sedelo v vrsti pred nami, nas je ošvrknilo s pogledom. Očitno se je prestrašila skupine dolgolasih hipijev, zato se je trudila, da se ni več ozrla nazaj. Gotovo je bila naslednji teden presenečena, ko smo znova prišli v kraljestveno dvorano, saj smo bili v obleki in kravati.

Nedolgo zatem sva z Miguelom obiskala tudi okrajni zbor Jehovovih prič. Še nikoli nisva doživela česa takega – pravo bratsko vez med ljudmi vseh starosti. Začuda je bil zbor ravno v tisti dvorani, v kateri smo pred tem bili na rokovskem koncertu. Toda ob tej priložnosti sta vzdušje in glasba, ki sva jo slišala, poživila najinega duha.

Vsi v naši druščini smo pričeli preučevati Biblijo. Približno osem mesecev kasneje,  26. julija 1974, sva se midva z Miguelom krstila. Oba sva imela 20 let. Štirje drugi iz naše druščine so se krstili nekaj mesecev pozneje. Spoznanje, ki sem si ga pridobil iz Biblije, me je navedlo, da sem pričel pomagati svoji potrpežljivi mami pri gospodinjskih opravilih in ji pripovedovati o svoji novonajdeni veri. Zbližala sva se. Prav tako sem veliko časa namenil temu, da sem pomagal mlajšim bratom in sestram.

Čez čas so moja mama, moji bratje, razen enega, in vse sestre spoznali biblijsko resnico in se krstili kot Jehovove priče. Leta 1977 sem se poročil s Soledad. Ona je bila tista mladenka, ki je osupnila, ko nas je videla prvič priti v kraljestveno dvorano. Čez nekaj mesecev sva oba postala pionirja, kakor Jehovove priče imenujejo polnočasne oznanjevalce dobre novice.

Ljubljena sestra rešena

Moja mlajša sestra Mariví je bila kot otrok spolno zlorabljena in ta grozna izkušnja jo je močno zaznamovala. V najstniških letih je pričela živeti nemoralno ter se tako med drugim ukvarjala z drogami, tatvinami in prostitucijo. Ko je bila stara 23 let, so jo poslali v zapor in tam je še naprej živela samovoljno.

Takrat sem že služil kot okrajni nadzornik, kakor se pri Jehovovih pričah imenuje starešina, ki obiskuje občine. Leta 1989 sva bila s Soledad dodeljena na področje, ki je obsegalo tudi zapor, v katerem je bila Mariví. Oblasti so ji malo pred tem odvzele sina, tako da je bila vsa iz sebe in brez volje do življenja. Nekega dne sem jo obiskal in ji predlagal, da bi skupaj preučevala Biblijo. Sprejela je moj predlog. Po enem mesecu preučevanja je že opustila droge in tobak. Zelo sem bil vesel, ko sem videl, da ji je Jehova vlil moči, da je naredila te spremembe v svojem življenju. (Hebrejcem 4:12)

Mariví je kmalu po tem, ko je pričela preučevati, začela govoriti o biblijskih resnicah sozapornicam in zaposlenim v zaporu. Čeprav so jo premeščali iz enega zapora v drugega, je še naprej oznanjevala. V enem zaporu je celo oznanjevala od celice do celice. Tako je z leti pričela biblijske pouke z mnogimi sozapornicami v različnih kazenskih zavodih.

Nekega dne mi je Mariví povedala, da bi rada posvetila svoje življenje Jehovu in se krstila. Toda niso ji dovolili, da odide iz zapora, niti niso dovolili, da bi kdo prišel tja in jo krstil. V izprijeni družbi tistega zapora je zdržala še štiri leta. Kaj ji je pomagalo ohraniti vero? Točno ob istem času, ko je tamkajšnja občina imela shod, je v svoji celici preučevala isto gradivo. Poleg tega je redno osebno preučevala Biblijo in molila.

Čez čas so Mariví premestili v strogo varovan zapor, v katerem so imeli plavalni bazen. Pomislila je, da se bo v teh novih okoliščinah mogoče lahko krstila. In res, Mariví so končno dovolili, da se krsti. Tako je prišlo do tega, da sem imel govor za njen krst. V tistem najpomembnejšem trenutku njenega življenja sem bil z njo.

Mariví je zaradi prejšnjega načina življenja dobila aids. Vendar si je s svojim lepim vedenjem prislužila predčasni odpust iz zapora. To je bilo marca 1994. Potem je živela doma skupaj z mamo ter bila vse do svoje smrti, dve leti pozneje, dejavna v krščanski službi.

Premagovanje negativnih čustev

Tudi sam nisem povsem ubežal posledicam prejšnjega življenja. Očetovo zlorabljanje in  način življenja v najstniških letih sta zaznamovala mojo osebnost. Zdaj ko sem odrasel, me pogosto mučijo občutki krivde in manjvrednosti. Včasih se zgodi, da sem čisto na tleh. Toda v boju s takšnimi mučnimi čustvi mi je Božja Beseda neprecenljiva zaveznica. Ravno poglobljeno premišljevanje o biblijskih stavkih, kot sta Izaija 1:18 in Psalm 103:8–13, mi je v minulih letih vedno znova pomagalo, da so se ti ponavljajoči občutki krivde polegli.

Še eno duhovno orožje, s katerim se bojujem proti občutkom ničvrednosti, je molitev. Pogosto se dogaja, da molim k Jehovu s solzami v očeh. Toda krepčajo me besede iz Prvega Janezovega pisma 3:19, 20. Tam piše: »Po tem bomo vedeli, da izviramo od resnice, in bomo pred njim prepričali svoje srce glede vsega, zaradi česar bi nas srce morda obsojalo, ker je Bog večji od našega srca in ve vse.«

K Bogu pristopam iskreno, »potrtega in pobitega« srca, zato vem, da nisem tako slab, kot sem nekoč mislil. Vsem, ki iščejo Jehova, Biblija zagotavlja, da on ne zaničuje tistih, ki iskreno obžalujejo, kar so počeli v preteklosti, in se posvečajo izpolnjevanju njegove volje. (Psalm 51:17)

Kadar koli postanem negotov vase, skušam svoj um napolniti s pozitivnimi mislimi, s takšnimi duhovnimi rečmi, kakršne so omenjene v Pismu Filipljanom 4:8. Na pamet sem se naučil 23. psalm in govor na gori. Ko se mi pojavijo negativne misli, sam pri sebi ponovim te svetopisemske odlomke. Takšno pospravljanje v glavi mi še posebej pomaga, kadar ne morem spati.

Še en vir pomoči so pohvale, ki jih dobim od žene in drugih zrelih kristjanov. Na začetku sem stežka sprejel njihove bodrilne besede, toda Biblija mi je pomagala dojeti, da ljubezen »vse veruje«. (1. Korinčanom 13:7) In seveda sem se sčasoma naučil ponižno sprejeti svoje slabosti in omejitve.

Bojevanje z negativnimi čustvi ima tudi dobro plat, saj se zaradi tega lažje vživim v čustva drugih, ko kot okrajni nadzornik obiskujem krščanske občine. Z ženo že skoraj 30 let polnočasno oznanjujeva dobro novico. Veselje, s katerim me navdaja služenje drugim, pripomore k temu, da negativni občutki in spomini na mučne izkušnje vse bolj in bolj bledijo.

Ko se danes ozrem v preteklost in razmišljam o vseh blagoslovih, ki mi jih je Jehova podelil, se čutim spodbujenega, da rečem kakor psalmist: »Slavi [. . .] GOSPODA [. . .], ki ti odpušča vse krivice tvoje, ki ozdravlja vse bolezni tvoje, ki otimlje iz jame življenje tvoje, ki te venča z milostjo in usmiljenjem.« (Psalm 103:1–4)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

Pogosto me mučijo občutki krivde in manjvrednosti. Toda v boju s takšnimi mučnimi čustvi mi je Božja Beseda neprecenljiva zaveznica.

[Sliki na strani 27]

Moj brat José Luis in prijatelj Miguel sta posnemala tako moj slab kot dober zgled

[Slika na strani 28]

Družina Morcillo leta 1973

[Slika na strani 29]

Mariví, ko je bila v zaporu

[Slika na strani 30]

Skupaj z ženo Soledad