»Še nikoli me nihče ni imel tako rad«
Pismo iz Dominikanske republike
»Še nikoli me nihče ni imel tako rad«
NIURKA je imela ta teden prvikrat predstavitev določene biblijske teme na našem shodu. Pripravila se je tako, da si je v Braillovi pisavi napisala, kaj bo povedala, in se potem to naučila na pamet. Na odru sem bila skupaj z njo v vlogi sogovornice, ki si želi spoznati resnico iz Biblije. Mikrofon je moj glas prenesel v njene slušalke. Ko sva končali, so navzoči iz občudovanja tako glasno ploskali, da jih je dejansko slišala. Iz nasmeha na njenem obrazu je bilo razbrati veliko veselje in zadovoljstvo. Tudi jaz sem bila srečna. Misijonarska služba mi prinaša toliko zadovoljstva!
Spominjam se dne, ko sva se z Niurko prvič srečali. Bilo je pred dvema letoma. Po polurni vožnji po prašnih podeželskih cestah sem jo prvikrat zagledala. Sedela je na verandi skromne podeželske hiške – zgrajene iz lesa in zidakov ter s streho iz zarjavele pločevine. Okoli hiše je bilo tako slišati kot vonjati koze, zajce in pse. Niurka je bila sključena, s pobešeno glavo – živa slika osamljenosti in potrtosti. Čeprav je imela komaj 34 let, je bila videti veliko starejša.
Ko sem jo potrepljala po ramenu, je dvignila glavo in v naju uprla svoje oči, ki so pred 11 leti izgubile vid. V uho sem ji zavpila, kdo sva. Kasneje sva izvedeli, da je Niurka žrtev Marfanovega sindroma, genetske bolezni, ki ji je zadala veliko trpljenja. Niurka ima tudi hudo obliko sladkorne bolezni, zaradi česar je treba skrbno spremljati izredno nepredvidljivo nihanje sladkorja v krvi.
Ko sem ji v roke položila Biblijo, je vedela, za katero knjigo gre, in rekla, da je rada brala Sveto pismo, ko je še videla. Toda kako naj to osamljeno, ponižno in krhko bitje poučim o poživljajočih resnicah iz Božje Besede? Ker je poznala abecedo, sem pričela tako, da sem ji v dlani polagala plastične črke. Kmalu je vedela, katera je katera. Nato se je s tem, da je otipala moje roke, medtem ko sem ji v ameriškem znakovnem jeziku kazala posamezno črko, naučila povezati vsako od plastičnih črk z ustrezno črko v znakovnem jeziku. Postopno se je naučila še drugih kretenj. Ker sem se tudi sama šele pričela učiti znakovnega jezika, sem vsakič potrebovala po več ur, da sem se pripravila za preučevanje z njo. Toda obe z Niurko sva bili zelo motivirani, tako da sva v tem hitro napredovali.
Velikanski korak v Niurkinem napredku je bil, ko ji je dobrodelna organizacija podarila
slušne pripomočke. Čeprav niso bili najnovejši, so ji nadvse pomagali. Ker je bila več kot desetletje slepa in skoraj popolnoma gluha, se je povlekla v svoj svet. Toda Jehovov duh je prebudil njen um in srce ter ju napolnil s spoznanjem, upanjem in ljubeznijo. Ni minilo dolgo, ko je Niurka s pomočjo palice že hodila po soseski in pripovedovala o biblijski resnici drugim.Niurka poučuje o Bibliji svojo teto, sestrično in bratrančevo ženo. Na to se dobro pripravi in se na pamet nauči vsako lekcijo. Njene učenke preberejo odstavek, Niurka pa prebere vprašanje iz svoje knjige, natisnjene v Braillovi pisavi. Njihove odgovore ji prijateljica, ki jo spremlja, posreduje, bodisi tako da ji govori v uho ali pa kreta v taktilnem znakovnem jeziku.
Niurki pomaga in jo spodbuja celotna občina. Nekaj njenih krščanskih bratov ji pomaga priti na shode in zbore. Drugi jo spremljajo pri oznanjevanju. Pred kratkim mi je rekla: »Še nikoli me nihče ni imel tako rad.« Niurka upa, da se bo na našem naslednjem območnem zborovanju krstila.
Ko zavijeva na pot, ki vodi do Niurkinega doma, jo vidiva na verandi, kako z dvignjeno glavo in nasmehom na obrazu sedi na soncu. Vprašam jo, zakaj se smehlja. Odvrne mi: »Razmišljala sem o prihodnosti, o času, ko bo zemlja raj. In predstavljala sem si, da sem že tam.«
[Slika na strani 25]
Niurka skupaj z nekaterimi člani naše občine pred kraljestveno dvorano
[Slika na strani 25]
Niurka o tem, kar se je naučila, pripoveduje drugim