»Bog je ljubezen«

APOSTOL Janez je zapisal: »Bog je ljubezen.« (1. Janezovo 4:8) Bog je sama poosebitev ljubezni. Ta lastnost pri njem prevladuje. Obratna trditev, da je ljubezen (kot abstraktna lastnost) Bog, ne drži. V Bibliji se je Bog razodel kot oseba in govori o sebi, kakor da ima »oči«, »roke«, »srce«, »dušo« in tako naprej. Poleg ljubezni ima Bog še druge lastnosti, med drugim pravico, moč in modrost. (5. Mojzesova 32:4; Job 36:22; Razodetje 7:12) Zmožen je tudi sovražiti, kar je čisto nasprotje ljubezni. Tako njegova ljubezen do pravičnosti terja od njega, da sovraži hudobnost. (5. Mojzesova 12:31; Pregovori 6:16) K ljubezni spadata čutenje in izražanje tople osebne naklonjenosti, kar lahko občuti le oseba oziroma je to mogoče izkazati le osebi. Božji Sin, Jezus Kristus, ki vsekakor ni neka abstraktna lastnost, je pripovedoval, da je bil s svojim Očetom, da je delal z njim, da je Očetu ugajal in mu prisluhnil, govoril je tudi o angelih, ki gledajo obličje njegovega Očeta – to vse bi bilo nemogoče, če bi šlo zgolj za abstraktno lastnost. (Matej 18:10; Janez 5:17; 8:28, 29, 40)

Dokazi njegove ljubezni

Ne manjka dokazov za to, da je Jehova, ki je Stvarnik in Bog vesolja, ljubezen. To se lahko vidi iz samega fizičnega stvarstva. Kako neverjetno skrbno je narejeno, da bi človek lahko živel zdravo, prijetno in lepo! Človek ni bil ustvarjen zgolj za to, da bi obstajal, ampak tudi za to, da bi čutil ugodje ob hrani, da bi užival ob opazovanju barv in lepote stvarstva, da bi se razveseljeval v družbi živali in še posebej v družbi drugih ljudi ter da bi našel zadovoljstvo v nešteto drugih stvareh, zaradi katerih je življenje prijetno. (Psalm 139:14, 17, 18) Vendar je Jehova še večjo ljubezen do človeka pokazal s tem, da ga je naredil po svoji podobi in sličnega sebi, namreč z zmožnostjo ljubiti in zavedati se svojih duhovnih potreb, ter s tem, da se je človeku razodel po svoji Besedi in svojem svetem duhu. (1. Mojzesova 1:26, 27; 1. Korinčanom 2:12, 13)

Jehovova ljubezen do človeštva je kot ljubezen, ki jo čuti oče do svojih otrok. (Matej 5:45) Ne odteguje jim ničesar, kar bi bilo zanje dobro, pa naj ga to še toliko stane; njegova ljubezen prekaša vse, kar smo mi sposobni čutiti ali izraziti. (Efežanom 2:4–7; Izaija 55:8; Rimljanom 11:33) S tem da je za človeštvo dal življenje svojega zvestega, edinorojenega Sina, je storil najbolj ljubeče dejanje, kar ga roditelj lahko naredi. (Janez 3:16) Apostol Janez je o tem napisal: »Mi pa ljubimo, ker nas je prvi ljubil on.« (1. Janezovo 4:19) Bog je torej vir ljubezni. Janezov soapostol, Pavel, je napisal: »Težko bi namreč kdo umrl za pravičnega; morda bi se opogumil in umrl za dobrega človeka. Toda Bog nam svojo ljubezen izkazuje s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rimljanom 5:7, 8)

Božja vrhovna oblast temelji na ljubezni

Jehova je vesel, ker njegovo izvajanje vrhovne oblasti temelji predvsem na ljubezni in da se njegova stvarjenja tej oblasti podrejajo v glavnem iz ljubezni. Za svoje služabnike želi samo tiste, ki njegovo vrhovno oblast ljubijo zaradi njegovih izrednih lastnosti in zaradi njene pravičnosti, torej tiste, ki imajo njegovo oblast raje od vsakršne druge. (1. Korinčanom 2:9) Takšni se, namesto da bi skušali biti neodvisni, odločijo, da bodo služili pod njegovo vrhovno oblastjo – to storijo zato, ker poznajo njega, njegovo ljubezen, pravico in modrost, za katero se zavedajo, da daleč presega njihovo. (Psalm 84:10, 11) V tem je Hudiču spodletelo, saj si je iz samoljubja izbral neodvisnost,  kar sta za njim naredila tudi Adam in Eva. Hudič je pravzaprav oporekal Božjemu vladanju, češ da Bog vlada neljubeče in nepravično ter da mu njegova stvarjenja ne služijo iz ljubezni, ampak iz sebičnosti. (1. Mojzesova 3:1–5; Job 1:8–12; 2:3–5)

Bog Jehova je pustil Hudiču živeti in preizkusiti njegove služabnike, celo njegovega edinorojenega Sina, in to vse do smrti. Bog je napovedal, da bo Jezus Kristus ostal zvest. Zaradi česa pa je lahko s svojo besedo jamčil zanj? Zaradi ljubezni. Jehova je poznal svojega Sina in je vedel, kako zelo ta ljubi njega in pravičnost. (Hebrejcem 1:9) Svojega sina je poznal v dno srca, do najmanjših potankosti. (Matej 11:27) Niti malo ni podvomil, da mu Sin ne bi ostal zvest. Povrhu vsega je »ljubezen [. . .] popolna vez«. (Kološanom 3:14) Ta najmočnejša vez v vesolju – popolna ljubezen – Sina in Očeta neločljivo povezuje. Iz podobnih razlogov je lahko Bog zaupal organizaciji svojih služabnikov, saj je vedel, da bo ljubezen večino njih obdržala neločljivo povezane z njim v preizkušnjah in da se organizacija njegovih stvarjenj kot celota ne bo nikoli ločila od njega.