Postava »je postala naša vzgojiteljica«

KOLIKO otrok ceni pravila in disciplino? Ne prav veliko. Otrokom so omejitve nadležne. Vendar se tisti, ki imajo odgovornost pomagati otrokom, zavedajo, da je ustrezen nadzor absolutno nujen. Poleg tega bo večina otrok čez leta verjetno pričela ceniti smernice, ki so jih dobili. Apostol Pavel je uporabil prispodobo o moškem, ki ščiti otroke, da bi ponazoril en vidik odnosa, ki ga je Bog Jehova imel s svojim ljudstvom.

 V prvem stoletju so nekateri kristjani v rimski provinci Galatiji vztrajno trdili, da je Bog naklonjen samo tistim, ki se ravnajo po Postavi, ki jo je dal Izraelcem po Mojzesu. Apostol Pavel je vedel, da je to iz trte izvito, saj je Bog dal svetega duha tudi nekaterim, ki sploh niso upoštevali judovske postave. (Apostolska dela 15:12) Njihovo napačno razmišljanje je popravil tako, da je uporabil ponazoritev. Kristjanom v Galatiji je v pismu napisal: »Postava [je] postala naša vzgojiteljica in nas je vodila h Kristusu.« (Galačanom 3:24) Po besedah nekega učenjaka ima vloga vzgojitelja »bogato in dolgo zgodovino«. Če poznamo to zgodovino, lažje razumemo, kaj je apostol Pavel hotel reči.

Vzgojitelj in njegove dolžnosti

V premožnih grških, rimskih in morda celo judovskih družinah so zelo pogosto imeli vzgojitelje, da so nadzorovali otroka vse od najzgodnejšega otroštva do pubertete. Vzgojitelj je bil navadno zanesljiv suženj, velikokrat že nekoliko v letih. Spremljal je otroka in tako skrbel za njegovo varnost kot tudi, da se je upoštevalo to, kar je za otroka želel oče. Vzgojitelj je bil ob otroku ves dan, kamor koli je ta šel, skrbel je za njegovo čistočo, ga peljal v šolo, pogosto nosil njegove knjige in drugo opremo ter bedel nad njim pri učenju.

Ponavadi vzgojitelj ni imel vloge šolskega učitelja. Njegova naloga ni bila dati otroku formalno izobrazbo, ampak zgolj izvajati očetova navodila kot otrokov skrbnik. Vendar pa je varovanca poučeval posredno, ko ga je nadzoroval in discipliniral. K temu je spadalo vcepljanje pravil lepega vedenja, karanje in celo fizično kaznovanje, če je bil otrok neposlušen. Seveda sta glavno besedo pri poučevanju imela otrokova starša. Toda ko je deček odraščal, ga je vzgojitelj učil, kako se mora držati, medtem ko hodi po ulici, ter da mora nositi ogrinjalo, lepo sedeti in jesti, da mora  vstati pred starejšimi, imeti rad svoje starše in tako naprej.

Grški filozof Platon (428–348 pr. n. št.) je bil povsem prepričan, da je otrokovo čustveno naravo treba brzdati. Napisal je: »Kakor ne smejo ovce in druga živina živeti brez pastirjev, tako ne smejo otroci ostati brez nadzornikov in sužnji brez gospodarjev.« To stališče se morda zdi skrajnostno, toda tako je na stvari gledal Platon.

Ker so bili vzgojitelji ob svojih varovancih na vsakem koraku, so otroci nanje gledali kot na zatiralske čuvaje in na stroge redarje, zanje so bili vir neštetih malenkostnih, nadležnih in neučinkovitih obtoževanj. Ne glede na to je vzgojitelj ščitil otroka, tako moralno kot fizično. Grški zgodovinar Apijan iz drugega stoletja n. št. pripoveduje o nekem vzgojitelju, ki se je svojega varovanca oklenil z rokami, da bi ga zaščitil, ko so ju na poti v šolo napadli ljudje, ki so želeli njegovega varovanca umoriti. Ker dečka ni hotel izpustiti iz rok, so ubili oba.

V helenističnem svetu se je bohotila nemorala. Otroke, zlasti dečke, je bilo treba zaščititi, da ne bi bili spolno zlorabljeni. Ker se mnogim šolskim učiteljem ni dalo zaupati, so bili vzgojitelji zraven otroka pri učnih urah. Grški govornik Libanij iz četrtega stoletja n. št. je celo dejal, da so vzgojitelji morali biti »varuhi brstečih mladostnikov«, tako da so »odganjali neželene ljubimce, jih odrivali in zadrževali proč od dečkov ter jim tako preprečevali druženje z njimi«. Številni vzgojitelji so si prislužili spoštovanje svojih varovancev. Nagrobni spomeniki pričajo o tem, da so se kot odrasli čutili hvaležne svojim nekdanjim, ljubljenim vzgojiteljem, ko so ti preminili.

Postava v vlogi vzgojitelja

Zakaj je apostol Pavel uporabil to ponazoritev? V katerem pogledu je še zlasti ustrezna?

Prvi vidik je, da je Postava delovala kot zaščita. Pavel je pojasnil, da je Jude »Postava [. . .] varovala«. Bilo je, kakor če bi bili v varnem vzgojiteljevem skrbništvu. (Galačanom 3:23) Postava je posegala v vsak vidik njihovega življenja. Krotila je njihove poželjive strasti in mesene želje. Usmerjala je njihovo vedenje in jih nenehno grajala za napake, tako da se je vsak Izraelec zavedal lastne nepopolnosti.

Poleg tega je Postava Izraelce ščitila pred tem, kar bi jim lahko škodovalo, denimo pred nizkotnimi moralnimi in verskimi običaji narodov, ki so jih obdajali. Takšen primer je Božja prepoved poročanja s pogani, ki je bila ključnega pomena za duhovno blaginjo naroda kot celote. (5. Mojzesova 7:3, 4) Tovrstni predpisi so ohranili Izraelce duhovno čiste in jih pripravili na to, da bodo lahko prepoznali Mesija. Zares ljubeče od Boga, da jim je to priskrbel! Mojzes je rojake spomnil: »GOSPOD, tvoj Bog, [te] vzgaja, kakor mož vzgaja svojega sina!« (5. Mojzesova 8:5, SSP)

Nadaljnji pomembni vidik Pavlove ponazoritve je, da je imel vzgojitelj oblast le začasno. Ko je otrok prestopil prag zrelosti, ni bil več pod nadzorom svojega vzgojitelja. Grški zgodovinar Ksenofont (431–352 pr. n. št.) je zapisal: »Ko iz dečka zraste fant, mu drugi omogočijo, da ni več pod nadzorom svojega [vzgojitelja] in svojega [učitelja]; od takrat jima ni več podrejen, ampak lahko gre svojo pot.«

Enako je bilo z oblastjo, ki jo je imela Mojzesova postava. Njena naloga je bila začasna – namreč »da bi se razodeli prestopki, dokler ne bi prišlo seme [Jezus Kristus]«. Apostol Pavel je pojasnil, da je bila za Jude Postava »vzgojiteljica«, ki jih »je vodila h Kristusu«. Če je kdo od Pavlovih judovskih sodobnikov hotel uživati Božjo naklonjenost, je moral priznati Jezusovo vlogo v Božjem namenu. Šele ko je to storil, je Postava izpolnila svojo nalogo vzgojitelja. (Galačanom 3:19, 24, 25)

Postava, ki jo je Bog dal Izraelcem, je bila popolna. Svoj namen – da bi ščitila Božje  ljudstvo in jih seznanila z njegovimi visokimi merili – je docela izpolnila. (Rimljanom 7:7–14) Bila je dobra vzgojiteljica. Toda nekaterim, ki so bili v njenem varstvu, so se njene zahteve morda zdele težke. Zato je Pavel lahko napisal, da nas je Kristus ob času, ki ga je za to določil Bog, »s tem, ko nas je kupil, osvobodil prekletstva Postave«. Postava je bila »prekletstvo« samo v tem smislu, da je nepopolne Jude podvrgla merilom, ki jih niso mogli do popolnosti izpolniti. Od njih je terjala, da natančno izvajajo obrede. Ko je posamezen Jud sprejel vzvišenejšo pripravo, ki jo je omogočila Jezusova odkupna žrtev, mu ni bilo več treba upoštevati omejitev Postave, svoje vzgojiteljice. (Galačanom 3:13; 4:9, 10)

Torej je Pavel, ko je primerjal Mojzesovo postavo z vzgojiteljem, želel poudariti, da je postava opravljala vlogo skrbnika in da je bila ta vloga začasna. Če želimo, da bi nam bil Jehova naklonjen, je potrebno, da priznamo Jezusa in verujemo vanj, ne pa da smo poslušni Postavi. (Galačanom 2:16; 3:11)

[Okvir/slika na strani 21]

»VARUHI IN OSKRBNIKI«

Apostol Pavel je poleg tega, da je o Postavi pisal kot o vzgojiteljici, za ponazoritev uporabil še »varuhe in oskrbnike«. V Pismu Galačanom 4:1, 2 beremo: »Dedič [se], dokler je še otrok, prav nič ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega, temveč je pod varuhi in oskrbniki do dne, ki ga je vnaprej določil njegov oče.« Čeprav so »varuhi in oskrbniki« opravljali delo, ki je bilo povsem drugačno od dela vzgojiteljev, je Pavel pravzaprav hotel poudariti isto stvar.

Po rimskem zakoniku je bil ‚varuh‘ zakonsko postavljen, da je varoval interese osirotelega otroka in urejal njegove denarne posle, dokler ni ta odrasel. Zato Pavel pravi, da takšen otrok, čeprav teoretično »gospodar« svoje dediščine, vse dokler ni odrasel, pravzaprav ni imel nič več pravic odločati o svoji dediščini, kot jih je imel suženj.

‚Oskrbnik‘ pa je bil človek, ki je vodil denarne posle posestva. Judovski zgodovinar Jožef Flavij pravi, da je mladenič po imenu Hirkan zaprosil svojega očeta za pismo, s katerim bi oskrbnika pooblastil, da mu priskrbi denar, da bi si kupil, kar koli potrebuje.

Torej je izraz pod ‚varuhom‘ ali pod ‚oskrbnikom‘ pomenil podobno kot izraz pod vzgojiteljem, nakazoval je namreč, da otrok ni bil svoboden, dokler ni postal polnoleten. Do dne, ki ga je določil oče, so otrokovo življenje urejali drugi.

[Slika na strani 19]

Slika na starogrški vazi prikazuje vzgojitelja s palico

[Vir slike]

National Archaeological Museum, Athens

[Slika na strani 19]

Na tej čaši iz petega stoletja n. št. je prikazan vzgojitelj (moški s palico), medtem ko spremlja svojega varovanca pri pouku iz poezije in glasbe

[Vir slike]

Bildarchiv Preussischer Kulturbesitz/Art Resource, NY