»Vodi me po pravičnosti stezah«

Pripoveduje Olga Campbell

»Dober zgled je kakor zvonec, ki poziva druge,« je dejala moja sestra Emily. »Ti si pozvonila in jaz sem se odzvala.« To mi je napisala, da bi mi čestitala za to, da že 60 let kot prostovoljka polnočasno opravljam službo Bogu. Naj vam povem, kakšno je bilo moje otroštvo in kako sem pričela to delo, ki ga opravljam že vse življenje.

RODILA sem se 19. januarja 1927 v ukrajinski družini, ki je živela na kmetiji blizu Wakawa v kanadski provinci Saskatchewan, ki leži v srednjezahodnem delu države. Z Billom, bratom dvojčkom, sva bila šesti in sedmi otrok od osmih. Otroci smo marljivemu očetu pomagali pri delu na poljih. Mama pa je v naši majhni hiši skrbela za nas kljub revmatoidnemu artritisu, ki ji je povzročal bolečine in zaradi katerega je nazadnje tudi umrla. Ko je umrla, je bila stara komaj 37 let, jaz pa sem bila takrat stara samo štiri leta.

Šest mesecev po mamini smrti se je oče ponovno poročil. V naš dom se je kmalu naselila napetost, saj se je družina sčasoma povečala še za pet novih polsester! Trudila sem se spoštovati našo krušno mater, toda moj starejši brat John je imel s tem bolj kot ne težave.

Napetosti, ki je vladala doma, sva z Billom povečini lahko ubežala, ko sva proti koncu 1930-ih obiskovala višje razrede osnovne šole. Ko se je na obzorju pričela risati druga svetovna vojna, se je ozračje napolnilo z domoljubjem. Najina nova učiteljica je uvedla pozdravljanje zastave, kar pa ena od sošolk ni hotela storiti. Učenci so jo zasuli z žaljivkami. Toda jaz sem občudovala njen pogum in jo vprašala, zakaj ni pozdravila zastave. Pojasnila mi je, da je Preučevalka Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče, in da je vdana samo Bogu. (2. Mojzesova 20:2, 3; Apostolska dela 5:29)

Grem na svoje

Leta 1943 sem dobila delo v mestu Prince Albert, natovarjala sem tovornjake in dostavljala zaboje z gazirano pijačo. Hrepenela sem po duhovnem vodstvu, zato sem si kupila Biblijo, toda ko sem ugotovila, da jo je preveč težko razumeti, sem se zjokala. Molitev očenaš je bila približno vse, kar sem vedela iz Biblije. (Matej 6:9–13)

Neke nedelje je moja stanodajalka, ki je redno hodila v cerkev, ponosno pripovedovala, da je »biblijsko damo« porinila čez prag. Spraševala sem se, kako je lahko bila tako neprijazna. Nekaj tednov pozneje se je zgodilo, da v nedeljo nisem šla v cerkev, ker se nisem počutila dobro, temveč sem ostala doma. Tisti dan je »biblijska dama« ponovno prišla.

»Ali molite?« me je vprašala.

 »Da, očenaš,« sem ji odgovorila.

Vneto sem poslušala, ko mi je razlagala pomen Jezusovih besed. Obljubila mi je, da se bo vrnila prihodnjo sredo.

Ko se je stanodajalka vrnila domov, sem ji navdušeno povedala za »biblijsko damo«, ki je bila ena od Jehovovih prič. Na mojo žalost mi je zagrozila: »Če se v sredo vrne, vaju bom obe vrgla iz hiše!«

Prečesala sem sosesko, da bi našla Pričo, za katero sem izvedela, da ji je ime gospa Rampel. Ko sem jo našla, sem ji pojasnila, v kakšnem kočljivem položaju sem se znašla, in jo prosila, naj mi o Bibliji pove čim več. Bilo je, kot da bi pregledali celo Biblijo, od Prve Mojzesove knjige do Razodetja! Sedanji čas je primerjala z Noetovimi dnevi, s časom, ko je Bog pokončal hudobni svet, rešil pa Noeta in njegovo družino in jim omogočil življenje na očiščeni zemlji. (Matej 24:37–39; 2. Petrovo 2:5; 3:5–7, 12)

»Vidim, da ste te biblijske nauke sprejeli za resnico,« je dejala gospa Rampel po najinem dolgem razgovoru. »Čez dva tedna bo zbor Jehovovih prič in bilo bi prav, da se krstite.« Tisto noč nisem zatisnila očesa, saj sem premišljevala o vsem, kar sem se naučila. Krst se mi je zdel kar resen korak. Toda hotela sem služiti Bogu! Čeprav je bilo moje poznavanje Biblije pičlo, sem se 15. oktobra 1943 pri šestnajstih letih krstila.

Selitev na drug konec države

Novembra me je moj brat Fred prosil, da bi delala kot gospodinja v dvonadstropni hiši, v kateri je živel v Torontu na vzhodu Kanade. Privolila sem v upanju, da bom tam imela več svobode pri čaščenju Jehova. Preden sem odšla, sem obiskala svojo sestro Ann, ki je še vedno živela nedaleč stran v Saskatchewanu. Zame je imela presenečenje – skupaj s še eno od mojih sester, Doris, sta preučevali Biblijo z Jehovovimi pričami in prigovarjala mi je, naj to storim tudi jaz. Nato sem jima razkrila svojo skrivnost – jaz sem že krščena Priča!

Z mlajšo sestro Emily sva se odpravili na dolgo potovanje z vlakom do Toronta. Na železniški postaji naju je pričakal Bill in naju odpeljal do hiše, v kateri je živel s Fredom in z Johnom. Freda sem vprašala, ali še kdo živi v tej hiši. »Ne boš mi verjela,« je dejal. »Se spomniš Alexa Reeda iz našega domačega kraja? On živi zgoraj in ta brihta se zanima za Preučevalce Biblije!« Srce mi je poskočilo od veselja.

Po prstih sem se odplazila k Alexu gor v sobo in dogovorila sva se, da grem še isti večer z njim na shod. Takoj sem hotela pričeti obiskovati shode, da me moji bratje ne bi utegnili odvrniti od resnice. Kmalu za tem sem, čeprav ni z mano nikoli nihče sistematično preučeval Biblijo, prvič odšla na oznanjevanje. Uživala sem, ko sem se s številnimi Ukrajinci pogovarjala v jeziku, ki sem se ga naučila v otroštvu.

Bill je rad bral Stražni stolp, ki sem mu ga pogosto pustila v njegovi sobi. Ko se je kasneje preselil v Britansko Kolumbijo, v provinco na zahodu Kanade, sem mu podarila naročnino na Stražni stolp. Čeprav je bil običajno  redkobeseden, mi je napisal deset strani dolgo pismo, da bi se mi zahvalil. Čez čas je posvetil svoje življenje Jehovu in postal goreč krščanski starešina. Na moje veliko veselje je vsega skupaj pet od mojih bratov in sester postalo posvečenih Jehovovih častilcev! To so Bill, Ann, Fred, Doris in Emily.

Kanadska vlada je 22. maja 1945 preklicala odlok, ki je prepovedoval delovanje Jehovovih prič. * Jaz pravzaprav sploh nisem vedela, da smo pod prepovedjo, dokler nisem slišala tega obvestila. S prijateljico Judy Lukus sva se odločili, da bova pričeli pionirati in tako večino svojega časa namenili oznanjevanju, zato sva se nameravali preseliti še bolj na vzhod, v francosko govoreči Quebec. Ko sta za to slišali moji sestri Doris in Emily, sta se odločili, da bosta onidve pionirali v Vancouvru v Britanski Kolumbiji, na drugi strani celine.

Verska nestrpnost v Quebecu

Selitev v Quebec ni pomenila zgolj spremembe okolja. Jehovovim pričam so v tej provinci silovito nasprotovali pri oznanjevanju. * Veseli sva bili, da sva lahko sodelovali pri razdeljevanju traktata z naslovom Quebec’s Burning Hate for God and Christ and Freedom Is the Shame of All Canada (Quebeška goreča mržnja do Boga in Kristusa in svobode je sramota za vso Kanado). To ostro sporočilo je razgalilo versko nestrpnost do Prič.

Šestnajst dni zaporedoma smo od dveh zjutraj razdeljevali traktate, tako da smo jih neslišno potisnili pod vrata. Ko smo bili pri neki stanovanjski zgradbi, smo izvedeli, da policija prihaja po nas. Da nas ne bi odkrili, smo se skrili v neko ozko uličico. Naslednji dan smo se vrnili na ulice in ljudem ponujali reviji Stražni stolp in Prebudite se!. V naslednjih mesecih nas je policija tolikokrat priprla, da smo nehali šteti. Da bi bila pripravljena na pridržanje v zaporu, sem s seboj vedno nosila zobno ščetko in črtalo za obrvi.

Novembra 1946 je iz Brooklyna v New Yorku prišel na obisk Nathan Knorr, ki je vodil svetovno delo Prič. Nas štiriinšestdeset pionirjev iz Quebeca je povabil, da se udeležimo devetega razreda Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, ki je potekala v South Lansingu (New York). To je bil intenzivni petmesečni biblijski tečaj. Po diplomi, avgusta 1947, smo bili dodeljeni v mesta povsod po provinci Quebec, da bi tam ustanovili nove občine.

Radosti oznanjevanja

Mene in še tri mlade ženske so poslali v mesto Sherbrooke. Marljivo smo se učile francoščino ter po poti na oznanjevalsko področje in nazaj kar naprej spregale glagole. Včasih nismo imele denarja za kosilo, pa smo odšle domov in se učile. Moja sodelavka Kay Lindhorst je bila prava slovničarka. Najprej me je naučila angleško slovnico, da sem potem lahko razumela francosko slovnico.

Vrhunec mojega pioniranja je bilo oznanjevanje v mestu Victoriaville, ki je imelo takrat 15.000 prebivalcev. Tam je malokdo govoril angleško, zato je bilo to odlično mesto za učenje francoščine. Prvi teden je bil razburljiv. Kamor koli smo šle, so ljudje vzeli našo literaturo. Ko smo se vrnile, so bila vsa vrata zaprta, okna pa zastrta. Kaj se je zgodilo?

Tamkajšnji duhovnik je posvaril ljudi, naj nas ne poslušajo. Zaradi tega so nas, ko smo hodile od vrat do vrat, z razdalje spremljali otroci in za nami metali kamenje in snežne kepe. Vendar je veliko meščanov hrepenelo po biblijskem sporočilu. Sprva smo jih  lahko obiskovale samo, ko se je znočilo. Ko pa so si pridobili nekaj biblijskega znanja, niso več skrivali, da preučujejo Biblijo, in to kljub negodovanju sosedov.

V 1950-ih sem s sestrami obiskala svoj domači kraj v Wakawu. Na občinskem shodu smo pripovedovale o doživljajih z oznanjevanja. Pozneje nam je starešina v tej občini dejal: »Vaša mama bo zelo vesela, ko bo obujena in bo videla, da so njeni otroci postali Jehovove priče!« Pojasnil je, da je mama, preden je umrla, preučevala Biblijo z neko Pričo. Ko smo izvedele, da se je zanimala za biblijske resnice in da bi te prav gotovo delila z nami, če se ne bi njeno življenje prehitro izteklo, so nam v oči stopile solze.

Poroka in skupno služenje Bogu

Leta 1956 sem spoznala Mertona Campbella. Kot Jehovova priča je bil med drugo svetovno vojno zaradi krščanske nevtralnosti 27 mesecev v zaporu. Na sedežu Jehovovih prič v Brooklynu je tedaj služil že skoraj deset let. Imel je veliko lepih duhovnih lastnosti in videla sem, da bi bil dober mož. Nekaj mesecev sva si dopisovala, medtem pa sta spoštovanje in naklonjenost, ki sva ju čutila drug do drugega, prerasla v ljubezen.

Z Mertonom sva se poročila 24. septembra 1960. Kakšen blagoslov je, da sem minulih 47 let preživela s tako čudovitim in duhovnim človekom! Merton že 58 let dela v službenem oddelku, v katerem skrbijo, da občine Jehovovih prič povsod po Združenih državah dobijo pomoč in smernice. Jaz sem več kot 30 let v Brooklynu opremljala sobe za goste in pozneje velike zborske dvorane na področju New Yorka. Nato sva bila leta 1995 z Mertonom premeščena v Watchtowerjevo izobraževalno središče v Pattersonu, približno 110 kilometrov severno od New Yorka.

Ko sem pri 12 letih odšla od doma, si nisem niti najmanj predstavljala, da me bo nekega dne obdajala ogromna duhovna družina, v kateri bodo tudi moji telesni bratje in sestre. Hrepenim po Božjem novem svetu, ko bomo lahko obkrožili našo mamo in ji pripovedovali, kaj se je zgodilo med tem, ko je spala – še posebej, kako je Bog Jehova ljubeče skrbel za duhovne potrebe njenih otrok. Kako veseli smo, da nas Jehova vodi »po pravičnosti stezah«! (Psalm 23:3)

[Podčrtni opombi]

[Sliki na strani 27]

Moja starša in hiša, v kateri sem živela skupaj z njima in s še sedmimi brati in sestrami

[Slika na strani 29]

S sodelavkami na oznanjevanju v Ottawi leta 1952

[Slika na strani 29]

Skupaj s svojimi brati in sestrami (od leve proti desni: Ann, Mary, Fred, Doris, John, jaz, Bill in Emily)

[Slika na strani 29]

Z Mertonom danes