Evharistija – izvor in ozadje tega obreda

PO VSEM svetu ljudje redno obhajajo ta obred – nekateri večkrat letno, drugi vsak teden ali celo vsak dan. Vendar je zanj rečeno, da je skrivnost vere, in mnogi, ki sodelujejo pri njem, pravijo, da ga ne razumejo. Ta obred velja za nekaj svetega in domneva se celo, da mora biti čudežen.

Obred, o katerem teče beseda, je evharistija – to je tisti del katoliške maše, ko duhovnik blagoslovi kruh in vino ter povabi vernike, naj v svetem obhajilu prejmejo Kristusa. * Papež Benedikt XVI. je z besedami »povzetek in strnitev naše vere« opisal, kaj ta obred pomeni katoličanom. Ne dolgo tega je Cerkev obhajala »leto evharistije«, kar je bilo del prizadevanj, da bi cerkvene ustanove »v vernikih prebudile in podpirale evharistično češčenje«.

Ta obred veliko pomeni celo tistim katoličanom, ki imajo pomisleke glede svoje vere. Na primer, nedavno tega je neka ženska, opisana kot mlada, napredna katoličanka, v sestavku za revijo Time napisala: »Ne glede na naša morebitna nestrinjanja z dogmami Katoliške cerkve se še vedno oklepamo tega, kar nas povezuje v katoliški veri, in to je naša predanost obhajanju evharistije.«

Toda kaj je evharistija? Ali se od Kristusovih sledilcev pričakuje, da jo obhajajo? Najprej preglejmo, kako je prišlo do obhajanja evharistije. Nato pa se lahko osredotočimo na pomembnejše vprašanje, namreč: Ali evharistija dejansko odseva obred, ki ga je pred skoraj 2000 leti vpeljal Jezus Kristus?

Evharistija in krščanstvo

Ni težko razumeti, zakaj evharistija velja za čudežno. Ključni trenutek tega obreda nastopi med evharistično molitvijo. Takrat, kot pravi Katekizem katoliške cerkve, »moč Kristusovih besed in njegovega dejanja ter moč  Svetega duha« storita, da Jezusovo telo in kri postaneta »zakramentalno navzoča«. Duhovnik najprej sam zaužije kruh in vino, nato pa povabi zveste, da prejmejo obhajilo, kar navadno storijo tako, da pojedo samo kruh oziroma hostijo.

Katoliška cerkev uči, da se kruh in vino čudežno spremenita v dobesedno Kristusovo telo in kri – ta dogma je poimenovana spremenjenje bistva ali transsubstanciacija. Ta beseda je bila prvič definirana in uradno uporabljena v 13. stoletju. Sam nauk pa se je uveljavljal postopno. Med protestantsko reformacijo so bili nekateri vidiki katoliške evharistije postavljeni pod vprašaj. Luter je zavrnil dogmo o transsubstanciaciji in zagovarjal konsubstanciacijo. Med njima je le manjša razlika. Luter je učil, da kruh in vino obstajata sočasno s Kristusovim mesom in krvjo, ne pa da se spremenita v to dvoje.

Čez čas so se med krščanskimi veroizpovedmi pojavile še druge razlike glede pomena evharistije kakor tudi glede načina in pogostosti njenega obhajanja. Ne glede na to je v takšni ali drugačni obliki ohranila v krščanstvu osrednjo vlogo. Kako pa je obred potekal takrat, ko ga je vpeljal Jezus?

Vpeljava »Gospodove večerje«

Sam Jezus je vpeljal »Gospodovo večerjo« oziroma slovesnost v spomin na svojo smrt. (1. Korinčanom 11:20, 24) Toda ali to pomeni, da je vpeljal skrivnostni obred, pri katerem bi njegovi sledilci dejansko jedli njegovo telo in pili njegovo kri?

Malo pred tem je Jezus praznoval judovsko pasho in odslovil Juda Iškarijota, apostola, ki se je namenil izdati svojega učitelja. Matej, ki je bil eden od 11 navzočih apostolov, je poročal: »Ko so jedli, je Jezus vzel kruh in izrekel blagoslov. Potem je kruh prelomil, ga dal učencem in rekel: ‚Vzemite, jejte. To predstavlja moje telo.‘ Vzel je tudi kelih, se zahvalil [grško eukharistésas], jim ga dal in rekel: ‚Pijte iz njega vsi, kajti to predstavlja mojo »kri zaveze«, ki se bo prelila za mnoge v odpuščanje grehov.‘« (Matej 26:26–28)

Za Jezusa kakor tudi za vse druge Božje služabnike je bilo prositi Boga, da blagoslovi hrano, nekaj povem običajnega. (5. Mojzesova 8:10; Matej 6:11; 14:19; 15:36; Marko 6:41; 8:6; Janez 6:11, 23; Apostolska dela 27:35; Rimljanom 14:6) Ali lahko upravičeno verjamemo, da je Jezus, ko se je zahvalil Bogu, obenem tudi storil čudež, tako da so njegovi sledilci dobesedno zaužili njegovo meso in njegovo kri?

»To predstavlja« ali »To je«

Resda se v nekaterih biblijskih prevodih Jezusove besede glasijo »Vzemite, jejte, to je moje telo« in »To je namreč moja kri«. (Matej 26:26–28, SSP in Ekumenska izdaja, poudarili mi.) Res je tudi, da grška beseda estín, ki je oblika grškega glagola »biti«, predvsem pomeni »je«. Toda taisti glagol lahko pomeni tudi »predstavljati«. Zanimivo je, da je v mnogih biblijskih različicah ta glagol pogosto preveden s »pomeni«. * O tem, kateri prevod te besede je najbolj ustrezen, odloča sobesedilo. Na primer, v Matejevem evangeliju 12:7 je beseda estin v mnogih biblijskih prevodih prevedena s »pomeni«: »Če bi vedeli, kaj pomeni [grško estin]: Usmiljenja  hočem in ne žrtve, ne bi obsodili teh nedolžnih.« (SSP, EI)

V tem pogledu se mnogi spoštovani biblicisti strinjajo, da beseda »je« ni točen prevod za to, kar je Jezus tukaj hotel povedati. Tako je katoliški teolog Jacques Dupont preučil kulturo in družbo, v kateri je živel Jezus, ter sklenil, da bi bilo to vrstico »najnaravneje« prevesti »To pomeni moje telo« ali »To predstavlja moje telo«.

Vsekakor ni možno, da bi Jezus hotel reči, da morajo njegovi sledilci dobesedno jesti njegovo meso in piti njegovo kri. Zakaj ne? Po potopu v Noetovih dneh je Bog dovolil ljudem jesti meso živali, neposredno pa jim je prepovedal uživati kri. (1. Mojzesova 9:3, 4) Ta zapoved je bila ponovljena v Postavi, ki je bila dana Izraelcem in ki jo je Jezus v celoti upošteval. (5. Mojzesova 12:23; 1. Petrovo 2:22) Kasneje je sveti duh navdihnil apostole, da so ponovili prepoved uživanja krvi, s čimer je ta zakon postal obvezujoč za vse kristjane. (Apostolska dela 15:20, 29) Ali bi Jezus vpeljal obred, ki bi od njegovih sledilcev zahteval, da kršijo sveti odlok Vsemogočnega Boga? To je povsem nemogoče!

Očitno je torej Jezus uporabil kruh in vino kot simbola. Nekvašen kruh je pomenil oziroma predstavljal njegovo brezgrešno telo, ki ga je potem žrtvoval. Rdeče vino je ponazarjalo njegovo kri, ki jo je ob smrti prelil »za mnoge v odpuščanje grehov«. (Matej 26:28)

 Namen Gospodove večerje

Jezus je prvo obhajanje Gospodove večerje sklenil z besedami: »To delajte meni v spomin.« (Luka 22:19) Ta obred nam zares pomaga, da se spomnimo Jezusa in čudovitih stvari, ki nam jih omogoča njegova smrt. Spomni nas, da je Jezus podprl vrhovno oblast svojega Očeta, Jehova. Poleg tega nas spomni, da je Jezus s tem, da je umrl kot popoln, brezgrešen človek, dal »svojo dušo kot odkupnino za mnoge«. Odkupnina omogoča vsem, ki verujejo v njegovo žrtev, da se osvobodijo greha in si pridobijo večno življenje. (Matej 20:28)

Toda Gospodova večerja je predvsem občestveni obed. Pri njem prisostvujejo: 1. Bog Jehova, ki je poskrbel za odkupnino, 2. Jezus Kristus, »Božje Jagnje«, ki je dal odkupnino, in 3. Jezusovi duhovni bratje. Ko slednji zaužijejo kruh in vino, s tem pokažejo, da so povsem zedinjeni s Kristusom. (Janez 1:29; 1. Korinčanom 10:16, 17) Prav tako pokažejo, da so kot Jezusovi, z duhom maziljeni učenci v »novi zavezi«. Oni so tisti, ki bodo kot kralji in duhovniki vladali s Kristusom v nebesih. (Luka 22:20; Janez 14:2, 3; Razodetje 5:9, 10)

Kdaj naj bi obhajali Gospodovo večerjo? Odgovor je jasen, če se spomnimo, da je Jezus za vpeljavo izbral poseben dan – pasho. Več kot 1500 let se je Božje ljudstvo enkrat letno na ta dan, po njihovem koledarju 14. nisana, spominjalo, kako je Jehova osupljivo rešil svoje ljudstvo. Očitno je Jezus svojim sledilcem zapovedal, naj se na ta isti dan spominjajo veliko večje rešitve, za katero bo Bog poskrbel z njegovo smrtjo. Zato se Jezusovi pravi sledilci udeležijo Gospodove večerje vsako leto na dan, ki po hebrejskem koledarju ustreza 14. nisanu.

Ali to storijo zgolj zato, ker imajo radi obrede? Iskreno rečeno, to je tisto, kar mnoge pritegne k obhajanju evharistije. Avtorica prej omenjenega sestavka v reviji Time je dejala: »Sodelovanje v staroveških obredih, ki se jih udeležuje toliko ljudi, prinaša neko globoko pomirjenost.« Tudi ona ima podobno kot mnogi drugi sodobni katoličani raje, da se obred tako kot nekdaj opravlja v latinščini. Zakaj? Napisala je: »Rada bi slišala, da se maša poje v jeziku, ki ga ne razumem, saj se vse prepogosto zgodi, da mi ni všeč to, kar se poje v angleščini.«

Jehovove priče skupaj z milijoni zainteresiranih z veseljem obhajajo Gospodovo večerjo v svojem jeziku ne glede na to, kje živijo. Z veseljem jih navdaja to, da vse bolj razumejo pomen in vrednost Kristusove smrti. O takšnih resnicah je vredno premišljevati in razpravljati vse leto. Jehovove priče menijo, da je obhajanje spominske slovesnosti najboljši način, da se spominjamo, kako močno nas Bog Jehova in njegov Sin, Jezus Kristus, ljubita. To jim pomaga, da še naprej oznanjajo »smrt Gospoda, dokler ta ne pride«. (1. Korinčanom 11:26)

[Podčrtni opombi]

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Kako je obred potekal takrat, ko ga je vpeljal Jezus?

[Slika na strani 28]

Jezus je vpeljal slovesnost v spomin na svojo smrt

[Slika na strani 29]

Slovesnost v spomin na smrt Jezusa Kristusa