Ali je pomembno, kako častimo Boga?

»VERA je globoko ukoreninjena v človeški naravi.« Tako je dejal profesor Alister Hardy v knjigi The Spiritual Nature of Man (Duhovna narava človeka). Zdi se, da izsledki nedavne ankete podpirajo njegov sklep. Ugotovljeno je bilo, da okoli 86 odstotkov svetovnega prebivalstva izjavlja, da pripada eni od religij.

Iz ankete je tudi razvidno, da te vernike lahko razvrstimo v 19 velikih verstev in da se verniki iz presenetljivih 37.000 različnih veroizpovedi izrekajo za kristjane. Ali vas to ne navede, da se vprašate, ali so vse te različne oblike čaščenja enako sprejemljive Bogu? Skratka, ali je pomembno, kako častimo Boga?

Kar zadeva to vprašanje, je očitno, da se ne moremo odločati zgolj na temelju lastnih občutkov ali svojega mišljenja. Logično je, da moramo dognati, kako sam Bog gleda na to zadevo. Da bi to dognali, se moramo obrniti na Božjo Besedo, Biblijo. Zakaj? Zato ker je sam Jezus Kristus v molitvi Bogu rekel: »Tvoja beseda je resnica.« (Janez 17:17) Zvesti apostol Pavel pa je pritrdil: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, opominjanje, popravljanje.« (2. Timoteju 3:16)

Biblija pokaže, da Bogu niso sprejemljive vse oblike čaščenja. V njej najdemo zgodovinske zglede, ki pokažejo, katero čaščenje je bilo Bogu sprejemljivo in katero je zavračal. Če bomo skrbno pregledali te zglede, bomo lahko spoznali, kaj moramo narediti in česa ne smemo, če želimo, da bi bilo naše čaščenje Bogu sprejemljivo.

Starodaven zgled

Bog Jehova je po preroku Mojzesu dal Izraelcem zbirko zakonov, iz katerih so se učili, kako ga lahko sprejemljivo častijo. Kadar so se ljudje ravnali po teh zakonih, ki jim običajno pravimo Mojzesova postava, jih je Bog sprejemal za svoje ljudstvo in jih blagoslavljal. (2. Mojzesova 19:5, 6) Kljub takšnemu izrazu Božje naklonjenosti pa se Izraelci kot narod niso trdno držali čaščenja, ki mu je bilo sprejemljivo. Vedno znova so se odvrnili od Jehova in pri čaščenju posnemali navade prebivalcev sosednjih dežel.

V dneh prerokov Ezekiela in Jeremija, v sedmem stoletju pr. n. št., se veliko Izraelcev ni menilo za Božjo postavo in se je tesno družilo z ljudmi okoliških narodov. Ker so posnemali njihove navade in se udeleževali njihovih praznovanj, je čaščenje Jehova v Izraelu postalo pomešano s čaščenjem drugih bogov. Veliko Izraelcev je govorilo: »Enaki hočemo biti poganskim narodom, rodovinam po deželah, da služimo lesu in kamenju.« (Ezekiel 20:32; Jeremija 2:28) Trdili so, da častijo Boga Jehova, toda obenem so oboževali »malike« in jim celo žrtvovali sinove. (Ezekiel 23:37–39; Jeremija 19:3–5)

Arheologi takšno obliko čaščenja imenujejo verski sinkretizem – ko ljudje združijo čaščenje različnih bogov. Ali pa jo preprosto označijo za ljudsko verovanje. Danes je mnogo ljudi mnenja, da bi v naši pluralistični družbi morali biti bolj odprti za vse, tudi ko gre za religijo. Zato menijo, da ni  nič narobe, če Boga častijo, kakor koli ugaja njim. Pa je v resnici tako? Gre zgolj za to, da smo strpni in liberalni? Razmislite o nekaterih značilnostih ljudskega verovanja, ki so se ga oprijeli Izraelci, in videli boste, kam jih je to pripeljalo.

Izraelsko mešanje različnih oblik čaščenja

Pri Izraelcih so bila središča takšnega čaščenja »višave« oziroma krajevna svetišča z oltarjem, kadilnimi stojali, svetimi kamnitimi stebri in svetimi koli, najverjetneje lesenimi simboli Ašere, kanaanske boginje plodnosti. Po Judeji je bilo veliko takšnih središč. V Drugi knjigi kraljev 23:5, 8 so omenjene »višave po mestih Judovih in v okolišu Jeruzalema; [. . .] od Gebe [severne meje] do Bersebe [južne meje]«.

Na teh višavah so Izraelci »žgali kadilo Baalu, solncu in mesecu, ozvezdjem in vsej vojski nebeški«. Imeli so »nečistosti posvečene hiše, ki so bile pri hiši GOSPODOVI,« in so svoje otroke žrtvovali »Molohu«, tako da so jih peljali »skozi ogenj«. (2. kraljev 23:4–10)

Arheologi so v Jeruzalemu in Judeji, v glavnem v ruševinah zasebnih domov, našli na stotine glinenih figuric. Večinoma so bili kipci gole ženske z nenaravno velikim oprsjem. Učenjaki menijo, da te figurice upodabljajo Astarto in Ašero, ki sta bili boginji plodnosti. Služile naj bi kot »talismani v pomoč pri zanositvi in porodu«.

Kako so Izraelci gledali na ta krajevna središča, v katerih se je ena oblika čaščenja mešala z drugo? Profesor Ephraim Stern s Hebrejske univerze je ugotovil, da so bile mnoge od teh višav verjetno »posvečene Jahveju [Jehovu]«. Zdi se, da to potrjujejo vklesani napisi, ki so jih našli na teh arheoloških najdiščih. Eden od njih se denimo glasi »Blagoslavljam te pri Jahveju iz Samarije in pri njegovi ašeri«, drugi pa »Blagoslavljam te pri Jahveju iz Temana in pri njegovi ašeri!«.

Ta primera pokažeta, kako so Izraelci pomešali čisto čaščenje Boga Jehova s sramotnimi poganskimi običaji. Posledica tega je bila moralni propad in duhovna tema. Kako je Bog gledal na takšno čaščenje?

Božji odziv na mešanje različnih oblik čaščenja

Bog je po preroku Ezekielu razkril, da ga izraelska nizkotna oblika čaščenja spravlja v jezo in da jo obsoja: »Kjerkoli prebivate, bodo mesta razdejana in višave opustošene, da se razrušijo oltarji vaši ter opustošijo in uničijo grdi maliki vaši in da se posekajo  solnčni stebri vaši in iztrebijo stvarine vaše.« (Ezekiel 6:6) Nobenega dvoma ni, da je Jehova na takšno čaščenje gledal kot na povsem nesprejemljivo in ga je zavračal.

Bog Jehova je napovedal, kako bo prišlo do takšnega opustošenja. »Pošljem [. . .] po babilonskega kralja Nebukadnezarja, svojega služabnika. Pripeljem jih [Babilonce] nad to deželo in nad njene prebivalce in nad vse te narode naokrog. Pokončam jih [. . .]. Vsa ta dežela bo [. . .] opustošenje.« (Jeremija 25:9–11, SSP) Kakor je bilo napovedano, so leta 607 pr. n. št. Babilonci prišli nad Jeruzalem in ga s templjem vred popolnoma uničili.

Profesor Stern, ki smo ga že omenili, glede uničenja Jeruzalema pravi, da so arheološki ostanki »jasna potrditev biblijskih virov (2. kraljev 25:8; 2. letopisov 36:18, 19), ki opisujejo uničenje, požiganje in rušenje hiš in obzidja«. Opazil je tudi: »V primerjavi z dokazi iz drugih biblijskih najdišč lahko arheološke dokaze iz Jeruzalema v tem obdobju zgodovine [. . .] prištevamo med najbolj dramatične dokaze.«

Kakšen je pouk za nas?

Najpomembnejši pouk za nas je, da Bog ne sprejema čaščenja, ki skuša združiti na Bibliji temelječe nauke z dogmami, tradicijami ali običaji drugih religij. Ta pouk si je apostol Pavel očitno vzel k srcu. Vzgojen je bil v judovskega farizeja ter izobražen in izurjen v postavah te ločine. Kaj pa je storil, ko je končno spoznal in sprejel, da je Jezus obljubljeni Mesija? »Na to, kar je bilo zame dobiček, [sem] zaradi Kristusa začel gledati kot na izgubo,« je dejal. Zapustil je svoj prejšnji način življenja in postal vdan Kristusov sledilec. (Filipljanom 3:5–7)

Kot potujoči misijonar se je Pavel dobro seznanil z verskimi navadami in filozofskimi vrednotami različnih ljudi. Zato je kristjanom v Korintu pisal: »Kakšno zvezo ima svetloba s temo? In kakšna je skladnost med Kristusom in Belijalom? Ali kaj imata skupnega vernik in nevernik? In v kakšnem soglasju je Božji tempelj z maliki? [. . .] ‚Zato odidite izmed njih in se ločite,‘ pravi Jehova, ‚in nečistega se več ne dotikajte‘; ‚in jaz vas bom sprejel.‘« (2. Korinčanom 6:14–17)

Zdaj ko vemo, da je Bogu pomembno, kako ga častimo, se morda sprašujemo: »Kakšno čaščenje pa Bog odobrava? Kako se lahko zbližam z Bogom? In kaj bi moral osebno storiti, da bi ga častil na sprejemljiv način?«

Jehovove priče vam bodo z veseljem pomagali najti odgovore na ta in druga z Biblijo povezana vprašanja. Vabimo vas, da stopite v stik s Pričami na vašem področju ali da pišete izdajateljem te revije in zaprosite za brezplačen biblijski pouk ob času in na kraju, ki bosta ustrezala vam.

[Slika na strani 10]

Neko starodavno malikovalsko svetišče v Tel Aradu v Izraelu

[Vir slike]

Garo Nalbandian

[Slika na strani 10]

Astartine podobe iz starodavnih judovskih domov

[Vir slike]

Photograph © Israel Museum, Jerusalem; courtesy of Israel Antiquities Authority