Moja življenjska radost je izpolnjevati Božjo voljo

Pripoveduje Bill Yaremchuk

Marca leta 1947, samo nekaj tednov potem, ko sem diplomiral kot misijonar v osmem razredu na Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead, ki je takrat potekala v South Lansingu (New York), sem že bil na poti na dodelitev v tujini – v daljni Singapur.

Z MANO je odpotoval tudi Dave Farmer, prav tako Kanadčan kot jaz, ki pa je diplomiral v sedmem razredu Gileada. Vkrcala sva se na Marine Adder, nekdanjo vojaško transportno ladjo, ki je odplula iz San Francisca v Kaliforniji.

Naš prvi postanek v pristanišču na Orientu je bil Hongkong. To, kar sva videla tam, naju je zelo pretreslo. Razdejanje, ki ga je pustila druga svetovna vojna, je bilo moč videti povsod – ljudje so ležali na pločnikih, stradali in videti je bilo, da bodo umrli. Kmalu sva bila ponovno na ladji in na poti v Manilo, prestolnico Filipinov.

Tudi tam je vojna pustila svoj strašni pečat. V pristanišču so zavezniški bombniki potopili veliko ladij, tako da je iz vode zdaj molelo polno jamborov, in povsod okoli nas je bila revščina. Tam sva se srečala s peščico Jehovovih prič in odpeljali so naju do njihove kraljestvene dvorane. Kljub problemom, ki so jih imeli, so bili srečni.

Najin naslednji postanek je bilo pristanišče v Bataviji (sedaj Džakarta) v Indoneziji. Tam je divjala državljanska vojna in, ker so v bližini potekali boji, nisva smela z ladje. Ko smo odpluli proti Singapurju, sem se spraševal, kaj naju bo pričakalo tam. Je to vse, kar je ostalo od eksotičnega Orienta, o katerem sva brala v turističnih brošurah?

V nekaj dnevih so bile pregnane vse moje skrbi. Drama, ki se je odvila, je pometla z vsemi dvomi o tem, ali Bog podpira najino poslanstvo.

Do dovoljenja za bivanje

Kakšen mesec zatem, ko smo odpluli iz San Francisca, je naša ladja končno priplula do otoka St. John. Tam je morala ostati v karanteni, preden smo se lahko izkrcali v Singapur. Uslužbenci urada za priseljevanje so prišli na krov, da uredijo formalnosti glede potnikov, in v potna lista sva dobila žig »Dovoljen vstop«. Naslednje jutro se je ladja zasidrala ob pomolu. Potem ko je neki ladijski častnik pregledal najine dokumente, sva se izkrcala.

Naslednjega dne sva se vrnila k dokom, da bi se poslovila od drugih misijonarjev, s katerimi  sva potovala. Ti misijonarji so nadaljevali svojo pot do Indije in Cejlona (sedaj Šrilanka). Ko naju je videl kapitan ladje, je prišel dol k nama na pomol. Bil je jezen na naju in je vpil, da ne bi smela zapustiti ladje. Že pred tem, ko smo bili še na morju, mu je predstojnik urada za priseljevanje, gospod Haxworth, ukazal, da nama ne sme dovoliti, da bi zapustila ladjo, ko bo prišla v pristanišče. Midva za to nisva vedela, očitno pa ni vedel niti uslužbenec, ki nama je dal dovoljenje za izkrcanje.

Ko so naju privedli h gospodu Haxworthu, naju je ta jezno sprejel. Vpil je, da ne bi smela vstopiti v Singapur, ker nama je to prepovedano. Ker nisva vedela za nobeno takšno prepoved, sva mu pokazala najina potna lista, v katerih je bil uradni žig »Dovoljen vstop«. Jezno je pograbil potna lista in prečrtal te besede. Toda ladja je žal že odplula! Gospod Haxworth je zadržal najina potna lista za celo leto, nato pa nama ju je končno vrnil – z novim žigom »Dovoljen vstop«.

Uspešno oznanjevanje v Singapurju

Ko sva aprila leta 1947 prispela v Singapur, je bil edini Pričevalec tam moški z imenom Joshua. Do svoje smrti v zgodnjih 1970-ih je služil kot polnočasni oznanjevalec oziroma pionir. Kmalu so nekateri, ki so spoznali biblijske resnice, te pričeli oznanjevati drugim. Najine prošnje za več delavcev pri duhovni žetvi so se pričele izpolnjevati. (Matej 9:37, 38)

Leta 1949, ko je bil gospod Haxworth na dolgih počitnicah v Angliji, je v Singapur prispelo šest misijonarjev, ki so diplomirali v 11. razredu Gileada. Medtem je Dave, s katerim sva skupaj misijonarila že nekaj let, ugotovil, da bo moral zaradi slabega zdravja zapustiti Singapur. Preselil se je v Avstralijo in tam zvesto služil vse do svoje smrti leta 1973.  Med šestimi novimi misijonarji je bila tudi Aileen Franks, s katero sem se pozneje, leta 1956, poročil.

V letih, ki so sledila, sva z ženo preučevala Biblijo z mnogimi, ki so skupaj s svojimi otroki postali Priče. Nekateri od njih so še danes polnočasni oznanjevalci v drugih državah. Eno takšnih spodbudnih doživetij je povezano z Lestrom in Joanie Haynes, ameriškima zakoncema, ki sta živela v Singapurju. Z njima sva pričela preučevati Biblijo v 1950-ih. Zakonca sta zelo hitro napredovala, in ko sta se vrnila v Združene države Amerike, sta se krstila. Pozneje sta bila Lester in Joanie zelo uspešna pri oznanjevanju. Mnogim sta pomagala postati Priče, med drugim tudi svojim trem otrokom.

Joanie je napisala: »Kadar se spomnim tistega leta v Singapurju, moram priznati, da je resnično spremenilo najino življenje. Če naju vidva ne bi ‚posvojila‘, bi se verjetno še danes selila okrog po svetu. Vesela sem, da si bil ti tisti, ki je poučeval Lesa o resnici, saj je tako že od začetka imel učitelja, ki je vanj vcepil ljubezen do Jehova in do naše krščanske bratovščine. Tega ni nikoli izgubil.«

Kot družina služimo v Singapurju

Leta 1962 se je zgodilo nekaj nepričakovanega, kar je v najino dodelitev prineslo novo življenje. Družinski zdravnik je Aileen povedal, da je noseča. Želela sva nadaljevati najino misijonarsko delo, toda kako naj storiva to in obenem vzgajava še otroka? Nathan H. Knorr, ki je takrat nadzoroval delo Jehovovih prič po svetu, nama je napisal pismo, v katerem me je spodbudil, naj si najdem posvetno delo, tako da bi lahko ostali v Singapurju. To je bilo izjemno težko.

Večina tujcev je bila zaposlena na vodilnih mestih v tujih družbah. V poslovnem svetu nisem imel nobenih izkušenj, saj sem takoj potem, ko sem pred 23 leti pustil šolo, pričel polnočasno oznanjevati. Zato sem agencijo za zaposlovanje v Londonu prosil, naj napišejo moj življenjepis na podlagi delovnih izkušenj, ki jih imam kot verski delavec v tujini, in ga pošljejo različnim mednarodnim družbam, ki poslujejo v Singapurju.

Vedno znova sem dobil odgovor: »Žal nimamo nobenega delovnega mesta za nekoga z vašo kvalifikacijo.« Menili so, da imam preveč izkušenj! Meseci so minevali in najina deklica Judy se je rodila. Brat Knorr, ki je bil takrat na obisku v Singapurju, se je odpravil v bolnišnico pogledat Judy in njeno mamico. Pomiril nas je z besedami: »V misijonarskem domu lahko ostanete, kolikor dolgo bo treba, da bo Bill našel službo.«

Nekaj mesecev pozneje sem dobil delo kot trgovski predstavnik za neko mednarodno letalsko družbo. Plače je bilo komaj za preživetje. Dve leti pozneje me je zaposlila neka ameriška letalska družba in podvojila mojo plačo. Nazadnje sem se uveljavil v potovalni panogi in imel več časa, da sem se posvetil družini in krščanskim dejavnostim.

Svoje življenje smo osredinili na službo Jehovu in dajali prednost duhovnim dejavnostim. Zaradi tega sem imel možnost uživati mnoge prednosti v organizaciji. Aileen je ponovno pričela polnočasno oznanjevati. Medtem je oznanjevanje Kraljestva v Singapurju napredovalo. Sredi 1960-ih smo v mestu kupili lepo enonadstropno stavbo, v kateri smo uredili kraljestveno dvorano. Tam so se shajale štiri občine.

Prepoved!

Čez čas so se na obzorju zbrali temni oblaki. Štirinajstega januarja leta 1972 smo tako kot vsak teden odšli v kraljestveno dvorano na shod. Toda na vratih je bila veriga s ključavnico. Zraven je bilo obvestilo, da singapurska občina Jehovovih prič ni več registrirana. Naše delovanje je bilo prepovedano! *

 Zaprtje kraljestvene dvorane nas ni ustavilo pri čaščenju Jehova, toda v mislih se mi je porajalo vprašanje »Kakšna je Božja volja za mojo družino?«. Razmišljal sem, če nas prisilno izselijo, se ne bomo nikoli več mogli vrniti v Singapur in obiskati naših dragih prijateljev. Zato sem upravitelja podjetja, v katerem sem bil zaposlen, vprašal, ali bi lahko dobil delo v Kuala Lumpurju v Maleziji. Tako bi naša družina morda lahko potovala sem in tja brez težav. Na moje presenečenje mi je ponudil delovno mesto upravitelja urada v Kuala Lumpurju, kar bi podvojilo mojo plačo in prineslo še druge ugodnosti.

Nato sem se spraševal, ali je Božja volja, da se preselimo iz Singapurja in proč od naših bratov. Kot družina smo glede tega molili k Jehovu. Sklenili smo, da je bil Jehova tisti, ki nas je pripeljal semkaj. Zato smo se dokončno odločili – ostali bomo. Moj upravitelj je bil presenečen, ko sem zavrnil njegovo dobičkonosno ponudbo.

Življenje in delo pod prepovedjo je bilo zelo stresno, saj smo bili nenehno v nevarnosti, da nas primejo in zaprejo. Bile so priložnosti, ko smo lahko resnično razumeli pomen besed iz Psalma 34:7: »Šatorišče stavi angel GOSPODOV okrog njih, ki se ga boje, in jih otimlje.«

Nova dodelitev

Nazadnje so naju leta 1993, potem ko sva več kot 46 let služila v Singapurju, prosili, da se preseliva na Novo Zelandijo, kjer bi služila z manj stresa in zaskrbljenosti. Ni potrebno omenjati, da sva bila žalostna, ko sva zapuščala najine drage prijatelje v Singapurju, ki sva jih tako zelo vzljubila. Toda opogumljala naju je zavest, da je njihova vera zgrajena na trdnem temelju z ognjevarnimi materiali. To jim omogoča, da ostajajo trdni v preizkušnjah, ki jih še morajo prenašati. (1. Korinčanom 3:12–14)

Sedaj po več kot 14 letih na Novi Zelandiji kljub visoki starosti z Aileen še naprej služiva kot posebna pionirja. Dva moja brata, Mike, ki je star 94 let, in Peter, ki je star 90, sta še vedno živa in zvesto služita Jehovu v Kanadi.

Leta 1998 se je najina hči Judy preselila nazaj na Orient in tam oznanjevala kar nekaj let. V enem od pisem nama je napisala: »Sleherni dan sem Jehovu neizmerno hvaležna, da mi je dal priložnost služiti tukaj! Hvala tudi vama za ljubeče poučevanje in žrtve, ki sta jih storila in jih še delata, da mi je vse to omogočeno.« Leta 2003 se je preselila nazaj na Novo Zelandijo, da bi pomagala nama z Aileen. *

Hvaležni smo Jehovu, da nam je omogočil, da smo se lahko odzvali Gospodarjevemu klicu po več žanjcih. Ker smo to storili, smo deležni nepopisne sreče. In ko bo ta svet minil, kot pravi Biblija, se bomo veselili izpolnitve Božje čudovite obljube: »Kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane za večno.« (1. Janezovo 2:17)

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 29]

Joshua je bil edini Pričevalec v Singapurju, ko sva prispela tja leta 1947

[Slika na strani 29]

Z Davom Farmerjem v Hongkongu leta 1947, na poti v Singapur

[Slika na strani 29]

Z Aileen leta 1958

[Slika na strani 31]

Z najino hčerjo Judy

[Vir slike]

Kimroy Photography

[Navedba vira slike na strani 28]

Kimroy Photography