Bog je bil usmiljen z mano

Pripoveduje Bolfenk Močnik

»Sedaj ostani trden,« mi je mati odločno in resno dejala ter me objela. Miličniki so naju ločili in sojenje se je pričelo. Nazadnje so izrekli sodbo – pet let zapora. Večina ljudi bi bila verjetno pretresena. Toda jaz sem v resnici končno občutil globok notranji mir. Naj vam pojasnim.

DOGODKI, omenjeni zgoraj, so se zgodili leta 1952 v Sloveniji. Toda moja zgodba se v bistvu začne že več kot dve desetletji prej, v letu 1930. Takrat so Preučevalci Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče, organizirali prvi skupinski krst v moji deželi. Med krščenimi sta bila tudi moja starša, Berta in Franz Močnik. Takrat sem bil star šest let, moja sestra Majda pa štiri. Naš dom v Mariboru je bil središče krščanske dejavnosti.

Adolf Hitler je leta 1933 prevzel oblast v Nemčiji in pričel preganjati Priče. Veliko nemških Prič se je preselilo v Jugoslavijo, da bi pomagali pri oznanjevalskem delu. Moji starši so z veseljem gostili takšne verne ljudi. Eden od gostov, ki se ga dobro spominjam, je bil Martin Poetzinger, ki je pozneje preživel devet let v nacističnem koncentracijskem taborišču. Veliko kasneje, od leta 1977 pa do svoje smrti 1988, je služil kot član Vodstvenega organa Jehovovih prič.

Kadar nas je obiskal Martin, je vedno spal v moji postelji, jaz in sestra pa sva spala v spalnici pri starših. Imel je žepno enciklopedijo v barvah, ki je budila mojo otroško domišljijo. Zelo rad sem listal po tej knjižici.

Obdobje hudih preizkušenj

Leta 1936, v času ko je Hitler pridobival na moči, sta moja starša obiskala pomembno mednarodno zborovanje v Luzernu, v Švici. Ker je imel oče prijeten bariton, so ga ob tej priložnosti izbrali, da je posnel biblijske govore, ki so jih pozneje predvajali ljudem po vsej Sloveniji. Nedolgo za tem nepozabnim zborovanjem so Priče v Evropi pričeli neizprosno preganjati. Veliko jih je trpelo in umrlo v nacističnih koncentracijskih taboriščih.

Septembra 1939 se je pričela druga svetovna vojna in do aprila 1941 so nemške čete že zavzele nekatere dele Jugoslavije. Slovenske šole so bile zaprte. V javnosti nismo smeli uporabljati slovenščine. Ker ostajajo Jehovove  priče v vseh političnih sporih nevtralni, niso hoteli sodelovati v vojni. * Mnoge so zaradi tega zaprli in nekatere usmrtili – med njimi tudi mladega Franca Drozga, ki sem ga dobro poznal. Nacistični strelski vod je svoje delo opravljal kakšnih sto metrov proč od našega doma. Še vedno vidim mater, kako si s krpo zatiska ušesa, da ne bi slišala strelov. Zadnje Francove besede iz poslovilnega pisma dragemu prijatelju so bile »Nasvidenje v Kraljestvu Božjem«.

Pot, ki jo globoko obžalujem

Star sem bil 19 let. Čeprav sem Franca občudoval zaradi njegove neomajnosti, pa sem bil sam prestrašen. Bom umrl tudi jaz? Moja vera je bila šibka in moj odnos z Bogom Jehovom ni bil trden. Nato sem bil vpoklican k vojakom. Strah je bil močnejši od vere, zato sem šel v vojsko.

Poslali so me na rusko fronto. Kmalu sem videl, kako so soborci umirali povsod okoli mene. Vojna je bila strašna in kruta. Vest me je vedno bolj in bolj mučila. Jehova sem prosil za odpuščanje in za moč, da bi lahko ubral pravo pot. Ko je hud vojaški napad povzročil zmedo v naši četi, se mi je ponudila priložnost, da pobegnem.

Vedel sem, da me bodo, če me dobijo, ubili. Zato sem se naslednjih sedem mesecev skrival po različnih mestih. Uspelo mi je celo, da sem Majdi poslal razglednico z besedami: »Pustil sem delo, sedaj delam za drugega delodajalca.« S tem sem želel povedati, da od sedaj hočem delati za Boga, toda trajalo je še nekaj časa, preden sem to res storil.

Avgusta 1945, tri mesece potem, ko se je Nemčija predala zaveznikom, sem se lahko vrnil v Maribor. Neverjetno je, da smo vsi – oče, mama in sestra – preživeli to grozno vojno. Takrat so bili v državi na oblasti komunisti in ti so preganjali Jehovove priče. Oznanjevanje je bilo uradno prepovedano, toda Priče so prešli v ilegalo in še naprej oznanjevali.

Februarja 1947 so tri zveste Priče – Rudolfa Kalleta, Dušana Mikića in Edmunda Stropnika – obsodili na smrt. Toda pozneje so obsodbo spremenili v 20-letno zaporno kazen. Občila so o tem na široko poročala in veliko ljudi je tako izvedelo za nepravično ravnanje s Pričami. Ko sem v časopisih prebral te članke, me je zabolelo pri srcu. Vedel sem, kaj moram storiti.

Duhovno se okrepim

Boleče sem se zavedal, da se moram postaviti za biblijsko resnico, zato sem se še bolj potrudil sodelovati pri našem podtalnem oznanjevalskem delu. Ker sem zavzeto bral Biblijo, sem se duhovno toliko okrepil, da sem lahko opustil nečiste navade, kot je bila raba tobaka.

Leta 1951 sem se v znak svoje posvetitve Bogu krstil in se vrnil na življenjsko pot, ki sem jo pred slabim desetletjem zapustil. Končno sem spoznaval Jehova kot pravega  očeta – zvestega, zvestovdanega in neminljivega v svoji ljubezni. Čeprav sem se kot mladenič nekajkrat nespametno odločil, me je ganilo biblijsko zagotovilo, da Bog rad odpušča. Kot ljubeč Oče me je Bog vlekel k sebi »z vrvicami ljubezni«. (Ozea 11:4, SSP)

V tistem težkem obdobju smo imeli krščanske shode na skrivaj, po domovih raznih Prič, oznanjevali pa smo neformalno. Manj kot leto dni po krstu so me aretirali. Z mamo sva se videla na kratko pred sojenjem. Kot sem omenil že v uvodu, me je tesno objela in mi dejala: »Sedaj ostani trden.« Ko so me obsodili na pet let zapora, sem ostal miren in odločen.

Dali so me v majhno celico s še tremi zaporniki, tako da sem lahko o biblijskih resnicah govoril z ljudmi, ki jih drugače ne bi slišali. Čeprav nisem imel ne Biblije ne biblijske literature, sem bil presenečen nad sabo, koliko svetopisemskih stavkov in njihovih razlag sem se spomnil iz ur osebnega preučevanja Biblije. Sozapornikom sem vedno govoril, da mi bo Jehova, če že moram prebiti pet let v zaporu, dal moč, da to zdržim. Toda morda mi bo vrata odprl že prej. Če jih bo, sem razmišljal, kdo jih lahko zapre?

Večja svoboda

Novembra 1953 je vlada izdala odlok o pomilostitvi; vsi Jehovove priče, ki so bili v zaporu, so bili izpuščeni. Takrat sem izvedel, da je bila prepoved oznanjevanja preklicana že dva meseca prej. Takoj smo reorganizirali občine in oznanjevalsko dejavnost. V kleti neke stavbe v središču Maribora smo našli prostor za shode. Na zid smo dali napis »Jehovove priče – občina Maribor«. Jehovu smo lahko služili bolj svobodno in veselje, ki smo ga čutili ob tem, je napolnilo naša srca z globokim cenjenjem.

V začetku leta 1961 sem pričel služiti kot pionir, kakor se med Jehovovimi pričami imenujejo polnočasni oznanjevalci. Približno šest mesecev kasneje so me povabili, da bi prišel delat v podružnični urad Jehovovih prič v Jugoslaviji. Ta je bil takrat v Zagrebu. Urad je obsegal majhno sobo in tri člane osebja. Sokristjani, ki so živeli v bližini, so prišli čez dan pomagat pri pripravi revije Stražni stolp v tukajšnje jezike.

Tudi kristjanke, ki so živele v bližini, so nam pomagale pri delu. Med drugim so spenjale skupaj strani revij. Jaz sem opravljal razna dela, kot so korigiranje, prevajanje, raznašanje pošte in zbiranje poročil.

Druga dodelitev

Leta 1964 so me dodelili, da služim kot potujoči nadzornik. K tej nalogi je med drugim spadalo to, da sem redno obiskoval določeno število občin Jehovovih prič in jih duhovno krepil. To delo sem še posebej cenil. Največkrat sem od ene do druge občine potoval z avtobusom ali vlakom. Do Prič, ki so živeli v manjših vaseh, sem pogosto kolesaril ali pešačil, včasih do gležnjev v blatu.

Življenje mi je popestrila tudi kakšna dogodivščina. Enkrat me je neki sokristjan peljal do naslednje občine s konjsko vprego. Ko naju je po prašni cesti premetavalo sem in tja, se je z voza nenadoma snelo eno kolo. Oba sva pristala na tleh. Ko sva sede na tleh pogledala konja, je ta, tako se nama je vsaj zdelo, presenečeno strmel v naju. Še leta pozneje sva se ob spominu na ta dogodek nasmejala. Nehinavska ljubezen teh dragih ljudi na podeželju mi je prinesla veselje, ki mi bo vedno dragoceno.

V Novem Sadu sem se spoznal z Mariko, ki je služila kot polnočasna oznanjevalka. Njena ljubezen do biblijske resnice in gorečnost v oznanjevanju sta name naredili tolikšen vtis, da sem se želel poročiti z njo. Po poroki sva čez čas pričela skupaj služiti v potujočem delu po občinah.

 Moja družina se je med prepovedjo prebijala skozi svoje težave. Očeta so po krivem obtožili, da je med vojno sodeloval s sovražniki, in je zato izgubil delo. Da bi dobil delo nazaj, je bíl dolg boj, toda zaman. To mu je vzelo vso voljo. Njegova vera je za nekaj časa oslabela, toda pred koncem življenja se mu je spet okrepila. Ko je leta 1984 umrl, je bil dejaven v svoji občini. Moja ponižna in zvesta mama je umrla že prej, leta 1965. Majda pa je še vedno dejavna v občini v Mariboru.

Najino službovanje v Avstriji

Leta 1972 so naju z Mariko povabili v Avstrijo, da bi tam oznanjevala številnim delavcem, ki so se priselili iz Jugoslavije. Ko sva prišla na Dunaj, se nama ni niti sanjalo, da bo to najina stalna dodelitev. Postopno so bile po Avstriji ustanovljene nove občine in skupine v jezikih, ki so se govorili v Jugoslaviji.

Čez čas sem pričel služiti kot potujoči nadzornik in tako obiskovati občine in skupine, ki jih je bilo po državi vedno več. Pozneje so naju prosili, da obiskujeva tudi občine, ki so jih v teh jezikih ustanovili v Nemčiji in Švici. Poleg tega sem pomagal organizirati mnoga zborovanja in zbore v teh deželah.

Občasno so takšna velika zborovanja obiskali tudi člani Vodstvenega organa in ponovno sem lahko srečal Martina Poetzingerja. Spominjala sva se dogodkov izpred približno 40 let, ko je bil reden gost v našem domu. Vprašal sem ga: »Ali se še spomniš, kako rad sem listal po tvoji žepni enciklopediji?«

»Čakaj malo,« je dejal in odšel iz sobe. Vrnil se je s tisto knjižico in mi jo dal. »Vzemi jo kot darilo od prijatelja,« mi je rekel. Ta knjiga je še vedno dragocen del moje knjižnice.

Problemi z zdravjem, toda še vedno dejaven

Leta 1983 so mi diagnosticirali raka. Ne dolgo za tem so mi povedali, da je rak neozdravljiv. To je bilo stresno obdobje, še posebej za Mariko, toda zaradi njene ljubeče skrbi in praktične pomoči mnogih sokristjanov še vedno uživam bogato in polno življenje.

Z Mariko še naprej polnočasno služiva na Dunaju. Večinoma zjutraj odhajam v podružnični urad in tam prevajam, Marika pa je zaposlena z oznanjevanjem v mestu. V veliko veselje mi je, da sem lahko opazoval, kako je v Avstriji majhna skupina jugoslovanskih priseljencev, ki so postali Priče, zrasla na več kot 1300 članov. Z Mariko sva imela prednost, da sva mnogim od njih pomagala spoznati biblijsko resnico.

V preteklih letih sem imel prednost, da sem se udeležil posvetitve novih podružničnih prostorov v nekdanjih jugoslovanskih republikah – na Hrvaškem leta 1999 in v Sloveniji leta 2006. Bil sem eden izmed »veteranov«, ki so jih prosili, da pripovedujejo o svojih spominih na začetke oznanjevalskega dela v teh deželah pred 70 leti.

Jehova je resnično ljubeč Oče, ki nam je pripravljen velikodušno odpustiti spodrsljaje in napake. Kako hvaležen sem mu, da napake niso tisto, kar gleda! (Psalm 130:3) Z mano je bil vsekakor prijazen in usmiljen. *

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 27]

Od leve proti desni: moja starša, Berta in Franz Močnik, Majda in jaz v Mariboru v 1940-ih

[Slika na strani 29]

Z ženo Mariko