Posnemajmo njihovo vero

»Glej, Jehovova sužnja sem!«

MARIJA je presenečeno pogledala, ko je v njen dom vstopil neznan obiskovalec. Ni vprašal ne po očetu ne po materi. Želel je govoriti z njo! Ni bil iz Nazareta, o tem je bila prepričana. V majhnem kraju, v katerem je živela, si tujca takoj prepoznal. Tega pa bi sploh lahko opazil kjer koli. Za povrh vsega jo je pozdravil z besedami, ki so se ji zdele zelo neobičajne: »Lep pozdrav tebi, ki ti je izkazana tolikšna naklonjenost. Jehova je s teboj.« (Luka 1:28)

Tako nam Biblija predstavi Marijo, Helijevo hčer, iz Nazareta v Galileji. Z njo nas seznani, ko je bila pred pomembno odločitvijo v življenju. Zaročena je bila s tesarjem Jožefom, ki ni bil bogat človek, bil pa je veren. Tako se je zdelo, da je njena življenjska pot že lepo začrtana – preprosto življenje, v katerem bi s svojim delom kot žena podpirala Jožefa in skupaj z njim vzgajala družino. Nenadoma pa se je pred njo pojavil obiskovalec in ji povedal za nalogo, ki ji jo je dal Bog in ki bo spremenila njeno življenje.

Morda boste presenečeni ob spoznanju, da nam Biblija ne pove veliko o Mariji. Komaj kaj nam pove o njeni preteklosti, še manj o njeni osebnosti in popolnoma ničesar o njenem videzu. Vendar je tisto, kar nam Božja Beseda pove o njej, resnično zanimivo.

Da bi se seznanili z Marijo, moramo gledati dlje od številnih vnaprej ustvarjenih zamisli, ki jih o njej širijo različne religije. Zato pustimo ob strani neštete njene »podobe« na platnu, v marmorju in mavcu. Pustimo ob strani tudi zapletene teološke razlage in dogme, ki tej ponižni ženski vzdevajo visoke nazive, kot sta »Mati božja« in »Nebeška kraljica«. Osredinimo se raje na to, kaj nam o njej dejansko razkriva Biblija. To, kar razberemo iz nje o Marijini veri in o tem, kako lahko posnemamo njeno vero, je neprecenljive vrednosti.

Obisk angela

Marijin obiskovalec, kot morda že veste, ni bil človek. Bil je angel Gabriel. Ko ji je rekel »ti, ki ti je izkazana tolikšna naklonjenost«, se je »zelo vznemirila« in se spraševala, kaj je hotel reči s tem nenavadnim pozdravom. (Luka 1:29) Kdo ji je izkazal tolikšno naklonjenost? Marija ni pričakovala, da ji bodo tolikšno naklonjenost izkazali ljudje. Toda angel je govoril o naklonjenosti Boga Jehova. To ji je bilo pomembno. Vendar ni ponosno predpostavljala, da že ima Božjo naklonjenost. Če si prizadevamo za Božjo naklonjenost, ne pa da ponosno domnevamo, da jo že imamo, se bomo naučili nečesa pomembnega, kar je bilo mladi Mariji povsem jasno. Bog nasprotuje ošabnim, toda nizke in ponižne ima rad in jih podpira. (Jakob 4:6)

Marija je morala biti tako ponižna, saj ji je angel naznanil, da ji je ponujena skoraj nepredstavljiva prednost. Pojasnil ji je, da naj bi rodila otroka, ki bo postal najbolj pomemben človek. Rekel ji je: »Bog Jehova mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši na večne čase. Njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Luka 1:32, 33) Marija je prav gotovo poznala obljubo, ki jo je Bog dal Davidu pred več kot tisoč leti, in sicer, da bo eden od njegovih potomcev vladal večno.  (2. Samuelova 7:12, 13) Njen sin naj bi torej bil Mesija, ki ga je Božje ljudstvo pričakovalo že stoletja!

Ne le to, angel ji je še rekel, da naj bi se njen sin »imenoval Sin Najvišjega«. Kako lahko človeško bitje rodi Božjega Sina? Saj res, kako pa bi Marija lahko sploh rodila? Bila je zaročena z Jožefom, toda nista še bila poročena. Glede tega je Marija odkrito vprašala: »Kako se bo to zgodilo, ko pa nimam spolnih odnosov z moškim?« (Luka 1:34) Bodite pozorni, da je Marija o svoji nedolžnosti govorila brez trohice sramu. Na svoje devištvo je bila celo ponosna. Danes mnogi mladi komaj čakajo, da se znebijo svojega devištva, in radi zasmehujejo tiste, ki tega ne storijo. Svet se je vsekakor spremenil. Toda Jehova se ni. (Malahija 3:6) Tako kot v Marijinih dneh ceni tiste, ki se držijo njegovih moralnih meril. (Hebrejcem 13:4)

Čeprav je bila Marija zvesta Božja služabnica, je bila nepopolna. Kako bi potem lahko rodila popolnega potomca, Božjega Sina? Gabriel ji je pojasnil: »Nadte bo prišel sveti duh in obsenčila te bo moč Najvišjega. Zato se bo tudi to, kar se bo rodilo, imenovalo sveto, Božji Sin.« (Luka 1:35) Svet pomeni »čist«, »neomadeževan«, »posvečen«. Normalno je tako, da ljudje na svoje potomce prenesejo grešnost, nekaj, kar ni čisto. V tem primeru pa bo Jehova naredil edinstven čudež. Življenje svojega Sina bo iz nebes prenesel v Marijino maternico in zaščitil otroka pred najmanjšim madežem greha tako, da bo uporabil svojo dejavno silo, sveti duh, da bo »obsenčila« Marijo. Je Marija verjela angelovi obljubi? Kako se je odzvala?

Kako se je Marija odzvala na Gabrielove besede?

Dvomljivci, tudi nekateri krščanski teologi, težko verjamejo, da bi devica lahko rodila. Kljub vsej svoji izobrazbi ne dojamejo preproste resnice. »Bogu namreč,« je dejal Gabriel, »ni nemogoče nič, kar reče.« (Luka 1:37) Marija je Gabrielove besede imela za resnične, saj je bila zelo verna mladenka. Toda ni bila lahkoverna. Kot vsak razumen človek je tudi Marija potrebovala dokaze, da bi temu lahko verjela. Gabriel je bil pripravljen podkrepiti njeno vero še z dodatnim dokazom. Povedal ji je za njeno ostarelo sorodnico Elizabeto, za katero je bilo že dolgo znano, da ne more imeti otrok. Bog je čudežno poskrbel, da je zanosila!

Kaj bo sedaj storila Marija? Pred sabo je imela nalogo in dokaz, da bo Bog storil vse, kar ji je povedal Gabriel. Ne bi smeli sklepati, da takšne prednostne naloge niso spremljali strahovi in težave. Eno je bilo to, da je morala razmisliti o svojo zaroki z Jožefom. Kaj bo z njuno poroko, ko bo izvedel, da je noseča? Drugo je bilo to, da se ji je sama naloga morda zdela zastrašujoče resna odgovornost. V sebi bo nosila življenje, ki je dragocenejše od vsega, kar je Bog ustvaril – življenje njegovega  ljubljenega Sina! Zanj bo morala skrbeti, ko bo nemočen dojenček, in ga varovati pred hudobnim svetom. Zares odgovorna naloga!

Iz Biblije izvemo, da so se celo krepki, zvesti možje včasih obotavljali sprejeti zahtevne naloge od Boga. Mojzes se je branil, da ne zna govoriti dovolj tekoče, da bi bil Božji govornik. (2. Mojzesova 4:10) Jeremija je ugovarjal, da je še »otrok«, premlad, da bi sprejel nalogo, ki mu jo je dodelil Bog. (Jeremija 1:6) Potem je tu še Jona, ki je, ko je dobil nalogo, kar pobegnil proč! (Jona 1:3) Kaj bo storila Marija?

Njene besede, v katerih se zrcalita njena preprosta ponižnost in poslušnost, odmevajo skozi stoletja. Gabrielu je dejala: »Glej, Jehovova sužnja sem! Naj se mi zgodi po besedi tvoji.« (Luka 1:38) Sužnja je bila najnižja služabnica; njeno življenje je bilo povsem v rokah njenega gospodarja. Tako je Marija čutila do svojega Gospodarja, Jehova. Zavedala se je, da je varna v njegovih rokah, da je zvestovdan tem, ki so zvestovdani njemu, in da jo bo blagoslovil, medtem ko se bo trudila po najboljših močeh izpolniti to zahtevno nalogo. (Psalm 18:26, SSP [18:25, AC])

Včasih Bog morda želi, da naredimo nekaj, kar se nam zdi težko, morda celo nemogoče. Toda v svoji Besedi nam je navedel ogromno razlogov, da mu zaupamo, da se prepustimo v njegove roke, kot je to storila Marija. (Pregovori 3:5, 6) Ali bomo to storili? Če bomo, nas bo nagradil in nam s tem še okrepil našo vero vanj.

Obisk pri Elizabeti

Mariji je veliko pomenilo, kar je slišala o Elizabeti. Kdo bi lahko od vseh žensk na svetu bolje razumel njen položaj? Marija se je hitro odpravila v hribovje v Judeji, do koder je potovala morda tri ali štiri dni. Ko je vstopila v hišo, v kateri je živela Elizabeta skupaj s svojim možem, duhovnikom Zaharijem, jo je Jehova nagradil še z enim trdnim dokazom, ki ji je okrepil vero. Elizabeta je slišala Marijin pozdrav in v trenutku začutila, kako je dete v njej poskočilo od veselja. Napolnila se je svetega duha in Marijo imenovala »mati mojega Gospoda«. Bog je Elizabeti razodel, da bo Marijin sin postal njen Gospod, Mesija. Poleg tega jo je sveti duh navdihnil, da je Marijo pohvalila za njeno zvestovdano poslušnost. Dejala ji je: »Srečna tista, ki je verjela.« (Luka 1:39–45) Da, vse, kar je Jehova obljubil Mariji, se bo izpolnilo!

Nato je spregovorila Marija. Njene besede so skrbno zapisane v Luku 1:46–55. Nikjer drugje v Bibliji ni najti toliko njenih besed kot v teh vrsticah, in te veliko razkrijejo o njej. Iz besed, s katerimi je hvalila Jehova, ker jo je blagoslovil s prednostjo, da mu služi kot Mesijeva mati, veje duh hvaležnosti in cenjenja. Vidi se tudi, da je imela močno vero, saj za Jehova pravi, da ponižuje ošabne in mogočne ljudi, pomaga pa nizkim in revnim, ki se trudijo, da bi mu služili. Iz njih lahko razberemo tudi, kolikšno spoznanje je imela. Po neki oceni je več kot 20-krat navajala iz Hebrejskih spisov!

Povsem očitno je, da je Marija poglobljeno premišljevala o Božji Besedi. Toda ostala je ponižna in je raje dala glavno besedo Svetemu pismu, kot pa da bi govorila iz svoje glave. Sin, ki je takrat rastel v njej, je pozneje pokazal enakega duha, ko je dejal: »To, kar učim jaz, ni moje, ampak je od tistega, ki me je poslal.« (Janez 7:16) Dobro bi bilo, da se vprašamo: »Ali tudi jaz tako spoštujem in cenim Božjo Besedo? Ali pa so mi ljubše lastne zamisli in nauki?« Kakšen bi bil Marijin odgovor, je jasno.

Marija je ostala pri Elizabeti tri mesece in prav gotovo sta bili druga drugi v veliko spodbudo. (Luka 1:56) Obe nas spomnita na to, kako pomembno je prijateljstvo. Če iščemo prijatelje med tistimi, ki resnično ljubijo našega Boga, Jehova, bomo zagotovo duhovno napredovali in se zbližali z njim. (Pregovori  13:20) Nazadnje je prišel za Marijo čas, da se vrne domov. Kaj bo rekel Jožef, ko bo izvedel, da je noseča?

Marija in Jožef

Marija gotovo ni čakala, da bi se videlo, da je noseča. Jasno ji je bilo, da mora govoriti z Jožefom. Ob tem se je morda spraševala, kako se bo ta spodobni in bogaboječi mož odzval na to, kar mu bo povedala. Vseeno je stopila do njega in mu povedala vse, kar se ji je zgodilo. Kot si lahko predstavljate, je bil Jožef zelo zaskrbljen. Želel je verjeti temu dragemu dekletu, toda to, kar mu je povedala, je bilo nekaj, kar se ni še nikoli zgodilo. Iz Biblije ne izvemo, kakšne misli so ga obhajale niti kako si je vse skupaj razlagal. Toda zapisano je, da se je nameraval razvezati od nje, takrat so na zaročene pare namreč gledali kot na poročene. Vendar je ni želel izpostaviti javnemu sramotenju ali kazni, zato se je odločil razvezati od nje na skrivaj. (Matej 1:18, 19) Marijo je prav gotovo bolelo, ko je videla, kako ta prijazni mož zaskrbljeno premleva to zadevo, ki se še ni primerila v zgodovini. Toda Marija ni postala zagrenjena.

Jehova ni Jožefu pustil, da bi izpeljal to, kar se mu je zdelo najboljša rešitev. Jožefu je v sanjah Božji angel povedal, da je Marija resnično noseča po čudežu. To je bilo zagotovo olajšanje! Sedaj je Jožef storil to, kar je Marija storila že na začetku – ravnal je v skladu z Jehovovim vodstvom. Poročil se je z Marijo in se pripravil, da sprejme posebno odgovornost – skrb za Jehovovega Sina. (Matej 1:20–24)

Poročeni – in tisti, ki se nameravajo poročiti – se lahko naučijo marsikaj od tega mladega para izpred 2000 let. Ko je Jožef gledal, kako njegova mlada žena izpolnjuje naloge in odgovornosti, ki jih s sabo prinaša materinstvo, je bil najverjetneje vesel, da je z njim govoril Jehovov angel. Jožef se je gotovo zavedal, kako pomembno se je pri tehtnih odločitvah zanašati na Jehova. (Psalm 37:5; Pregovori 18:13) Nedvomno je bil, ko je kot glava družine sprejemal odločitve, še naprej skrben in uvideven.

Kaj pa lahko po drugi strani sklenemo iz tega, da se je bila Marija pripravljena poročiti z Jožefom? Čeprav je sprva morda težko verjel njeni zgodbi, je čakala in mu še naprej zaupala kot možu, ki bo postal glava njene družine. Vsekakor se je zavedala, kako pomembno je biti potrpežljiv, in v tem je dober zgled današnjim kristjankam. Nenazadnje so ti dogodki tako Jožefa kot Marijo naučili veliko o vrednosti odkrite in odprte komunikacije.

Ta mladi par je svoj zakon prav gotovo pričel graditi na najboljšem temelju. Oba sta nadvse ljubila Jehova in si želela, da bi mu ugajala kot odgovorna in ljubeča starša. Seveda so ju čakali še večji blagoslovi – pa tudi večji izzivi. Pred njima je bila naloga, da vzgojita Jezusa, ki bo postal največji človek, ki ga je svet kdaj poznal.

[Slika na strani 17]

Ljubezen do Boga je najboljši temelj za zakon