»Nikoli ne pozabi na oznanjevanje od vrat do vrat«

PRIPOVEDUJE JACOB NEUFELD

»Naj se zgodi, kar se hoče, nikoli ne pozabi na oznanjevanje od vrat do vrat.« Te besede so mi odzvanjale v ušesih, medtem ko sem pešačil do najbližje vasi, oddaljene kakih pet kilometrov. Ko sem prispel tja, nisem mogel zbrati poguma, da bi stopil k prvi hiši. Nekaj časa sem se bojeval sam s seboj, nato pa sem šel v gozd in na vso moč prosil Boga za pogum, da bi lahko oznanjeval. Navsezadnje sem se le vrnil k prvim vratom in oznanjeval stanovalcem.

KAJ me je pripeljalo v to vas sredi paragvajske puščave, v kateri sem skušal čisto sam oznanjevati? Naj se vrnem na začetek. Rodil sem se novembra 1923 v ukrajinski vasi Kronstalʹ v naselbini nemških menonitov. Menoniti so iz Nemčije emigrirali v Ukrajino proti koncu 18. stoletja. Tukaj so bili deležni izrednih prednosti, med drugim so imeli svobodo veroizpovedi (vendar niso smeli spreobračati drugih), samoupravo, bili pa so tudi oproščeni vojaščine.

Ko je na oblast prišla komunistična partija, so jim bile odvzete vse te prednosti. Proti koncu 1920-ih so bile velike menonitske kmetije spremenjene v kolhoze. Ljudi so s stradanjem prisilili v pokorščino, vsakršen morebiten upor je bil nasilno strt. V 1930-ih je KGB (sovjetski Komite za državno varnost) odpeljal veliko moških, in to navadno sredi noči. Nazadnje je v mnogih vaseh ostalo le malo moških. Tako so leta 1938, ko sem bil star 14 let, odpeljali očeta. Od takrat ga nisem nikoli več ne videl ne slišal. Dve leti kasneje so odpeljali tudi mojega starejšega brata.

Leta 1941 so Ukrajino že okupirale Hitlerjeve čete. Za nas je bila to osvoboditev izpod komunističnega režima. Toda osem judovskih družin iz naše vasi je nenadoma izginilo. Ob vseh teh dogodkih so se mi porajala številna vprašanja. Zakaj se je vse to zgodilo?

Poštenost mi reši življenje

Leta 1943 so se nemške čete umaknile in s seboj odpeljale večino nemških družin, med drugim tudi vse, ki smo ostali od naše družine, da bi podprli vojno. Pred tem so me vpoklicali k vojakom in dodelili v nemški SS (Schutzstaffel, Hitlerjeva elitna straža) v Romunijo. Nepomemben dogodek v tistem času je odločilno vplival na moje življenje.

 Kapetan enote je hotel preizkusiti mojo poštenost. Naročil mi je, naj odnesem njegovo uniformo v čistilnico. V enem od žepov sem našel denar, ki ga je dal vanj. Ko sem mu ga vrnil, je dejal, da ni pustil ničesar v uniformi. Vztrajal sem, da je denar iz njegovega žepa. Kmalu zatem sem postal njegov pomočnik in dobil nalogo, da urejam papirje, razporejam stražarje in pazim denar, s katerim je razpolagala naša enota.

Neke noči je ruska vojska zajela vse člane enote razen mene. Jaz sem ostal v taboru, da bi dokončal nekaj za kapetana. Kolikor vem, sem bil edini, ki ga niso dobili, in to zato, ker sem bil pošten in mi je bila dodeljena posebna naloga. Drugače bi zajeli tudi mene.

Tako sem se leta 1944 naenkrat znašel na dopustu do nadaljnjega. Vrnil sem se domov, da bi obiskal mater. Medtem ko sem čakal na svojo prerazporeditev, sem delal kot zidarski vajenec, kar se je kasneje izkazalo za dragoceno. Aprila 1945 so ameriške čete zavzele naše mesto, ki je bilo blizu Magdeburga. Mesec dni pozneje se je vojna uradno končala. Bili smo živi. Zdelo se je, da je pred nami svetla prihodnost.

Nekega junijskega dne smo slišali mestnega oklicevalca, ki je razglašal: »Ameriške čete so sinoči odšle, danes ob enajstih dopoldan bodo prispele ruske čete.« Bili smo poklapani, ko smo sprevideli, da smo znova ujeti v komunistično cono. Z bratrancem sva nemudoma pričela načrtovati pobeg. Sredi poletja sva že bila v ameriški coni. Nato sva se novembra s precej težav in velikim tveganjem vrnila v ruski sektor in na skrivaj prepeljala čez mejo tudi najini družini.

»Zelo pozorno poslušaj in primerjaj«

Naselili smo se na področju takratne Zahodne Nemčije. Čez čas sem vzljubil Biblijo. Ob nedeljah sem navadno šel v gozd in tam bral Biblijo, toda to, kar sem prebral, se mi je zdelo tako tuje, tako daleč v preteklosti. Obiskoval sem tudi verouk, ki je bil priprava za menonitski krst. Zelo sem bil presenečen, ko sem v katekizmu prebral trditev »Oče je Bog, Sin je Bog in Sveti duh je Bog« in nato vprašanje »Ali obstajajo trije Bogovi?«. Spodaj je bil natisnjen odgovor, ki se je glasil: »Ne, ti trije so eno.« Duhovnika sem vprašal, kako je to mogoče. Odgovoril mi je: »Mladi mož, o teh zadevah ni dobro pregloboko premišljevati; nekateri so izgubili pamet, ker so se pretirano poglabljali v to.« V tistem trenutku sem se odločil, da se ne bom krstil.

Čez nekaj dni sem slišal bratranca, da se pogovarja z nekim neznancem. Radovednost me je premamila in pridružil sem se njunemu pogovoru in zastavil nekaj vprašanj. Takrat nisem vedel, da je ta neznanec Erich Nikolaizig, ki je preživel koncentracijsko taborišče v Wewelsburgu. Vprašal me je, ali želim razumeti Biblijo. Ko sem mu pritrdil, mi je zagotovil, da mi bo vse, kar me bo učil, dokazal z mojim izvodom Biblije.

Že po nekaj obiskih me je Erich povabil na zborovanje Jehovovih prič, ki je bilo, vsaj mislim tako, eno prvih, ki so bila organizirana po vojni. Bil sem povsem prevzet nad slišanim in sem si zapisal vsak svetopisemski stavek, ki so ga govorniki prebrali ali omenili. Brž sem ugotovil, da spoznavanje tega, kar Biblija uči, prinaša določene odgovornosti, zato sem se odločil, da neham preučevati. Poleg tega mi je bilo zelo težko dojeti, da je lahko samo ena vera prava. Ko je Erich videl, da sem se odločen vrniti k svoji stari cerkvi, mi je svetoval naslednje: »Zelo pozorno poslušaj in primerjaj.«

Že po dveh obiskih pri duhovnikih naše cerkve sem spoznal, da nimajo pojma, kaj govorijo, in da zagotovo nimajo resnice. Pisal  sem številnim duhovnikom in jim postavljal biblijska vprašanja. Eden mi je odgovoril: »Nimaš pravice preiskovati Pisma, ker nisi ponovno rojen.«

Mladenka, ki sem ji dvoril, me je prisilila k težki odločitvi. Bila je pripadnica menonitske ločine ponovno rojenih. Njena družina je sovražila Jehovove priče. Pod njihovim pritiskom mi je sporočila, da se ne moreva več sestajati, če ne bom pozabil na to novo religijo. Takrat sem že dovolj dobro poznal resnico, da sem vedel, da obstaja samo ena pravilna odločitev, in sicer, da se neham sestajati z njo.

Kmalu se je pri meni znova oglasil Erich. Dejal je, da bo naslednji teden krst, in me vprašal, ali bi se želel krstiti. Spoznal sem, da Jehovove priče učijo resnico, in želel sem služiti Bogu Jehovu. Zato sem sprejel njegovo vabilo in tako sem bil maja 1948 krščen v neki kopalni kadi.

Nedolgo po mojem krstu se je družina odločila, da se izseli v Paragvaj v Južno Ameriko. Mati me je rotila, naj grem z njimi. Omahoval sem, ker sem potreboval še dodaten pouk iz Biblije in usposabljanje. Ko sem obiskal podružnični urad Jehovovih prič v Wiesbadnu, sem spoznal Augusta Petersa. Spomnil me je, da sem dolžan poskrbeti za svojo družino. Obenem pa me je opomnil: »Naj se zgodi, kar se hoče, nikoli ne pozabi na oznanjevanje od vrat do vrat. Če boš pozabil, boš enak pripadnikom vseh drugih religij krščanstva.« Še danes se zavedam, kako tehten je njegov nasvet in kako nujno potrebno je oznanjevati »po hišah« oziroma od vrat do vrat. (Apostolska dela 20:20, 21)

 »Krivi prerok« v Paragvaju

Nedolgo po srečanju z Augustom Petersom sem se z družino vkrcal na ladjo, namenjeno v Južno Ameriko. Naposled smo prispeli na področje Gran Chaco v Paragvaju, znova v menonitsko naselbino. Dva tedna po našem prihodu sem se odpravil na tisto težko pot do sosednje vasi, da bi tam čisto sam oznanjeval. Zelo hitro se je razširila novica, da je med novimi priseljenci tudi »krivi prerok«.

Tedaj se je za neprecenljivo izkazalo moje zidarsko znanje. Vsaka priseljenska družina je potrebovala dom. Hiše smo gradili iz nežgane opeke in strehe pokrili s slamo. Naslednjih šest mesecev je bilo zelo veliko povpraševanje po mojem delu in imel sem veliko priložnosti za neformalno pričevanje. Ljudje so bili vljudni, toda kakor hitro so njihove hiše imele štiri stene, so se me z veseljem znebili.

Medtem so transportne ladje pripeljale še več menonitskih beguncev iz Nemčije. Med njimi je bila tudi mladenka po imenu Katerina Schellenberg, ki je kratek čas že imela stike s Pričami in je malodane takoj sprevidela, da učijo resnico. Čeprav še ni bila krščena, se je na ladji predstavila za Jehovovo pričo. Zaradi tega so ji prepovedali, da bi odpotovala v nemško naselbino. Ker je ostala sama v Asunciónu, glavnem mestu Paragvaja, si je poiskala delo kot služkinja, se naučila španščino, poiskala Priče in se krstila. Oktobra 1950 je ta pogumna mlada ženska postala moja žena. V minulih letih mi je bila pri vsem, kar sva prestala, v čudovito podporo in pomoč.

V kratkem sem privarčeval dovolj denarja, da sem lahko kupil voz in dva konja. Voz sem uporabljal za oznanjevanje in se pri tem vedno spominjal besed brata Petersa. Takrat je bila pri nama tudi moja sestra, ki je prav tako postala Jehovova priča. Skupaj smo pogosto vstali ob štirih zjutraj, potovali štiri ure in oznanjevali dve do tri ure ter se nato vrnili domov.

V naši literaturi sem prebral, da so se organizirali javni govori, zato sem pripravil en takšen govor. V Nemčiji nisem bil nikoli na občinskem shodu, zato sem zgolj ugibal, kako naj bi potekal, govoril pa sem o Božjem kraljestvu. Ta shod je obiskalo osem ljudi in to je bilo že preveč za duhovnike menonitske cerkve. Organizirali so kampanjo, v kateri so po hišah pobirali biblijsko literaturo, ki smo jo pustili pri ljudeh, in stanovalcem naročili, naj nas nikoli ne pozdravijo.

Nato so me poklicali na upravni sedež naselbine. Upravnik in dva druga duhovnika, ki sta bila na obisku iz Kanade, so me več ur zasliševali. Naposled je eden od njih rekel: »Mladenič, verjameš lahko, kar hočeš, toda obljubiti moraš, da ne boš z nikomer govoril o svojem prepričanju.« Tega jim nisem mogel obljubiti. Zato so mi odredili, naj zapustim naselbino, saj niso hoteli »krivega preroka« med »zvestimi brati«. Ko sem odklonil, so ponudili, da celi družini plačajo prevoz. Ostal sem trden in nisem hotel oditi.

Tisto poletje, leta 1953, sem šel na zborovanje v Asunción. Tam sem govoril z Nathanom Knorrom, ki je prišel s svetovnega sedeža Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Predlagal mi je, naj se še zlasti zato, ker je naše oznanjevanje med menoniti obrodilo le malo sadov, preselim v glavno mesto in  sodelujem z majhno skupino misijonarjev, ki so bili dodeljeni tja.

Na prvo mesto postavimo Božje kraljestvo

Takrat je bilo v Paragvaju samo okoli 35 Prič. Pogovoril sem se z ženo, in čeprav ni bila navdušena nad selitvijo v veliko mesto, je bila pripravljena začeti znova. Leta 1954 sva si s Katerino v prostem času kar sama zgradila hišo iz opeke. Nisva izpustila niti enega shoda in ob koncu tedna sva se z ljudmi vedno pogovarjala o Bibliji.

Ena od prednosti, ki sem jih imel, je bila, da sem lahko kot tolmač spremljal okrajnega nadzornika (potujočega starešina Jehovovih prič), ko je obiskal nekatere nemško govoreče naselbine v Paragvaju. Ko sem prvič prevajal govor iz španščine v nemščino, je bila to zame verjetno najtežja naloga, ki sem jo kdaj dobil, saj sem bolj slabo znal špansko.

Zaradi ženinega zdravja smo se leta 1957 izselili v Kanado. Nato pa smo se leta 1963 preselili v Združene države Amerike. Kjer koli smo bili, smo se vedno trudili dati Kraljestvo na prvo mesto v življenju. (Matej 6:33) Zelo sem hvaležen Jehovu, da mi je omogočil spoznati resnico iz njegove Besede, Biblije, ko sem bil še mladenič. Duhovni pouk, ki sem ga bil deležen, mi je pomagal nemalokrat v življenju!

Velika prednost je, da sem lahko pomagal drugim spoznati čudovite biblijske resnice, ki mi prinašajo tolikšno uteho. Moje največje veselje je, da imajo vsi moji otroci in vnuki že od najzgodnejšega otroštva korist od biblijskega šolanja. Vsi upoštevajo nasvet brata Petersa, ki mi je dolgo tega dejal: »Naj se zgodi, kar se hoče, nikoli ne pozabi na oznanjevanje od vrat do vrat.«

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Moje največje veselje je videti, da imajo vsi moji otroci in vnuki že od najzgodnejšega otroštva korist od biblijskega šolanja

[Slike na straneh 20, 21]

Katerina in jaz, malo pred najino poroko leta 1950

[Slika na strani 21]

Z najinim prvim otrokom v našem domu v Paragvaju leta 1952

[Slika na strani 23]

Skupaj z najino razširjeno družino danes

[Vir slike]

Photo by Keith Trammel © 2000

[Navedba vira slike na strani 19]

Photo by Keith Trammel © 2000