Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Od govorjene besede do svetih spisov – pisanje in zgodnji kristjani

Od govorjene besede do svetih spisov – pisanje in zgodnji kristjani

Od govorjene besede do svetih spisov – pisanje in zgodnji kristjani

NEŠTETE generacije vernikov so neskončno veliko ur namenile branju, preučevanju in analiziranju ene od najbolj znanih knjig, ki je bila doslej napisana – Nove zaveze, kakor se navadno imenujejo Krščanski grški spisi. Ti spisi kakor tudi preostala Biblija so izredno vplivali na naš svet, izoblikovali so moralo in etiko, navdihovali literate in umetnike. Predvsem pa so pomagali milijonom, morda tudi vam, pridobiti si točno spoznanje o Bogu in Jezusu. (Janez 17:3)

Evangeliji kakor tudi ostale knjige Krščanskih grških spisov niso nastali takoj po Jezusovi smrti. Matej je svoj evangelij domnevno napisal nekako 7 ali 8 let kasneje, Janez pa svojega približno 65 let kasneje. Kako je piscem uspelo popisati, kar je Jezus govoril in delal, s takšno nezmotljivo natančnostjo? Očitno jih je pri tem vodil Božji sveti duh. (Janez 14:16, 26) Kako je možno, da so se Jezusovi nauki točno prenesli, in kako so naposled postali del Svetega pisma?

»Praktično nepismeni«?

V zadnjem stoletju so nekateri imeli teorije, da Jezusovi zgodnji učenci najverjetneje niso zapisovali, kar je Jezus govoril in delal, ampak so to prenašali ustno. Neki učenjak na primer pravi: »Od časa, ko je Jezus služboval, do časa, ko so evangelisti zapisali njegove besede, je preteklo več desetletij. To, kar se je vedelo o Jezusu, se je medtem prenašalo ustno.« Nekateri raziskovalci celo utemeljujejo, da so bili Jezusovi zgodnji učenci »praktično nepismeni«. * Nadalje še pravijo, da so ljudje pripovedi o Jezusovem službovanju v desetletjih ustnega prenašanja razširili, prilagodili oziroma dodelali. Kar je nastalo iz tega, je, kot zatrjujejo, daleč od točnega poročila o dogodkih.

Nekateri strokovnjaki so bolj naklonjeni teoriji, da so Jezusovi bližnji judovski učenci verjetno posnemali rabinsko metodo poučevanja (pri kateri si človek besedilo zapomni s ponavljanjem), ki je prispevala k točnosti ustnega prenašanja. Ali so se učenci zanašali zgolj na ustno izročilo? Ali pa je možno, da je imelo pri ohranitvi poročila o Jezusovem službovanju vlogo tudi pisanje? O tem ne moremo biti povsem prepričani, vendar je možno, da je pisanje imelo svojo vlogo.

Pisanje – del vsakdanjika

V prvem stoletju so vsakovrstni ljudje znali brati in pisati. Alan Millard, profesor hebrejščine in staroveških semitskih jezikov, je glede tega ugotovil: »Pisanje v grškem, aramejskem in hebrejskem jeziku je bilo splošno razširjeno, in to med vsemi družbenimi sloji.« Nato je še dodal: »Takšno je bilo okolje, v katerem je deloval Jezus.«

Glede trditve, da so evangelijska besedila »nastala v povsem nepismeni družbi«, profesor Millard piše: »To ni ravno verjetno, pisati so [namreč] znali vsepovsod. [. . .] Zaradi tega so bili navadno prisotni ljudje, ki bi lahko zapisali kaj, kar so slišali, najsibo za svojo rabo ali zato, da bi o tem seznanili druge.«

Očitno je, da so ljudje zlahka prišli do povoščenih tablic, na katere so si lahko zapisali informacije. Zgled tega lahko najdemo v prvem poglavju Lukovega evangelija. Ko so Zaharija, ki je začasno izgubil zmožnost govora, vprašali, kako želi poimenovati svojega sina, jih je, kot beremo v 63. vrstici, očitno s kretnjami prosil, »naj mu dajo deščico, in nanjo napisal: ‚Janez mu je ime.‘« Biblijski slovarji pojasnjujejo, da bi se beseda »deščica« lahko nanašala na leseno tablico za pisanje, zelo verjetno prevlečeno z voskom. Nekdo od navzočih je verjetno imel pri sebi takšno tablico, tako da je Zaharija lahko pisal nanjo.

Iz drugega zgleda vidimo, da so bile tablice takrat očitno uveljavljene in s tem tudi njihova uporaba. V Apostolskih delih beremo, da je Peter govoril množici, zbrani pri templju, in jih spodbujal: »Pokesajte [se] [. . .], da se vam bodo grehi izbrisali.« (Apostolska dela 3:11, 19) Izraz, ki je tu preveden z »izbrisali«, izhaja iz grškega glagola, ki pomeni »pobrisati, odstraniti«. Slovar The New International Dictionary of New Testament pojasnjuje: »Pojem, ki ga na tem mestu in najbrž še drugje izraža ta glagol, najverjetneje pomeni zgladiti površino voščene pisalne deščice za ponovno rabo.«

Poleg tega iz evangelijskih pripovedi vidimo, da so med Jezusovimi sledilci in poslušalci bili ljudje, ki so zaradi narave svojega dela verjetno vsak dan pisali. Med temi so bili na primer: davkarja Matej in Zahej (Matej 9:9; Luka 19:2), predstojnik sinagoge (Marko 5:22), stotnik (Matej 8:5), Ivana, žena višjega uradnika pri Herodu Antipu (Luka 8:3), pa tudi pismouki, farizeji, saduceji in člani sanhedrina. (Matej 21:23, 45; 22:23; 26:59) Nedvomno so mnogi, če ne vsi, Jezusovi apostoli in učenci znali pisati.

Preučevalci, učitelji in pisci

Če so Jezusovi učenci hoteli biti krščanski učitelji, so morali vedeti, kaj je Jezus govoril in delal, in tudi razumeti, kako se je to, kar je bilo zapisano v Postavi in prerokbah v Hebrejskih spisih, nanašalo nanj. (Apostolska dela 18:5) Zanimivo je, kaj Luka poroča o srečanju, ki ga je Jezus imel kmalu po svojem vstajenju z dvema svojima učencema. Kaj je Jezus naredil? »Nato je začel pri Mojzesu in vseh Prerokih ter jima razlagal stvari, ki so se nanašale nanj v vseh Pismih.« Nedolgo zatem je Jezus govoril skupini učencev in jim povedal: »‚Ko sem bil še z vami, sem vam govoril, da se mora izpolniti vse, kar o meni piše v Mojzesovi postavi, Prerokih in Psalmih.‘ Nato jim je docela odprl um, da so dojeli pomen Pisem.« (Luka 24:27, 44, 45) Kasneje so se učenci »spomnili« tega, kar jim je Jezus razlagal. (Janez 12:16)

Ta poročila nakazujejo, da so morali apostoli in učenci marljivo preiskovati in preučevati Pisma, zato da so lahko povsem doumeli pomen tega, kar so videli in slišali v zvezi z njihovim Gospodom, Jezusom Kristusom. (Luka 1:1–4; Apostolska dela 17:11) Harry Y. Gamble, profesor verskih študij na Virginijski univerzi, piše: »Skoraj ni dvoma, da so bili od samega začetka kristjani, morda celo skupine kristjanov, ki so se posvečali natančnemu preučevanju in razlaganju Judovskih spisov, pri čemer so iz njih sestavljali besedilna potrdila [dokazila] za krščanska prepričanja in jih naredili uporabna za krščansko oznanjevanje.«

Vse to nakazuje, da se zgodnji Jezusovi učenci niso zanašali zgolj na ustno prenesene informacije, ampak so se zelo posvečali preučevanju, branju in pisanju. Bili so preučevalci, učitelji in pisci. Predvsem pa so bili duhovni možje, ki so se zanašali na vodstvo svetega duha. Jezus jim je zagotovil, da jih bo »duh resnice« »spomnil na vse«, kar jim je povedal. (Janez 14:17, 26) Božji sveti duh jim je pomagal priklicati v spomin in zapisati to, kar je Jezus delal in govoril, celo njegove daljše govore, kakršen je na primer govor na gori. (Matej, 5.–7. poglavje) Duh je bil tudi tisti, ki je vodil pisce evangelijev, da so tu in tam zapisali, kar je Jezus čutil in o čemer je molil. (Matej 4:2; 9:36; Janez 17:1–26)

Čeprav so si evangelisti nedvomno pomagali tako z ustnimi kot pisnimi viri, je to, kar so zapisali, prihajalo od veliko bolj zanesljivega in neprimerno vzvišenejšega vira – samega Boga Jehova. Zato smo lahko povsem prepričani, da je »vse Pismo [. . .] navdihnjeno od Boga« ter da nas lahko uči in usmerja, da bomo delali, kar Mu ugaja. (2. Timoteju 3:16)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Med Jezusovimi sledilci so bili ljudje, ki so zaradi narave svojega dela verjetno vsak dan pisali

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

Božji sveti duh je pomagal zgodnjim učencem priklicati v spomin in zapisati to, kar je njihov učitelj Jezus delal in govoril

[Okvir/slika na strani 15]

 Ali so bili apostoli nepismeni?

Ko so voditelji in starešine v Jeruzalemu »videli, kako brez zadržkov govorita Peter in Janez, ter ugotovili, da sta neizobražena in preprosta človeka, so se čudili«. (Apostolska dela 4:13) Ali to pomeni, da sta bila apostola nepismena? Glede te trditve v The New Interpreter’s Bible piše: »Teh dveh izrazov verjetno ne gre jemati dobesedno, kakor da Peter [in Janez] ne bi bil šolan in ne bi znal pisati ali brati. Nakazujeta zgolj, kako velik prepad je bil med družbenim slojem tistih, ki so sodili, in apostolom.«

[Slika na strani 13]

»Prosil je, naj mu dajo deščico, in nanjo napisal: ‚Janez mu je ime.‘«

[Slika na strani 13]

Povoščena tablica s pisalnima pripomočkoma, prvo ali drugo stoletje n. št.

[Vir slike]

© British Museum/Art Resource, NY