Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Pri reki Coco zavij desno«

»Pri reki Coco zavij desno«

Pismo iz Nikaragve

»Pri reki Coco zavij desno«

»POTREBOVAL boš vozilo na štirikolesni pogon, vitel in nekaj kant goriva. Bodi pripravljen na zelo globoko blato. Pri reki Coco zavij desno.«

Priznati moram, da mi te somisijonarjeve besede niso ravno okrepile samozavesti. Kljub temu sem se nekega torka zjutraj odpravil na pot, da bi prisostvoval krščanskemu zboru v Wamblánu, majhnem mestu na severu Nikaragve.

Ob svitu sem se s svojim starim, toda zdržljivim terenskim vozilom odpravil po ravni panameriški cesti. V Jinotegi sem zavil na netlakovano cesto, ki ji domačini pravijo feo oziroma grda. Preden sem odpeljal iz mesta, sem opazil eno trgovino, ki se je imenovala Božji čudež, in drugo z imenom Vstajenje.

Cesta se je vila in vijugala, vzpenjala in spuščala. Počasi sem vozil skozi soteske. Pot me je vodila mimo dolgega jezera, ki leži v dolini visoko na gori, oviti v oblake. Skozi meglice sem videl drevesa, porasla z orhidejami in odeta s španskim mahom.

Na nekem ostrem ovinku sem se za las ognil avtobusu, ki je pripeljal nasproti po sredini ceste. Izpod njegovih koles je letelo kamenje, za njim pa se je vil črn dim. Tukaj v Nikaragvi lahko na sprednji šipi avtobusa vidite jasno napisane vzdevke napadalnih voznikov, na primer Zavojevalec, Škorpijon, Piton ali Lovec.

Opoldne sem se peljal skozi ravnino Pantasma. Tam sem ob poti videl leseno hišo s pometenim dvoriščem iz steptane zemlje. Prizor je bil kot slika iz kakšne stare knjige: na klopi je sedel starec, pod drevesom je spal pes, dva vola pa sta stala vprežena v voz z lesenimi kolesi. V nekem malem mestu sem videl gručo otrok, ki so prišli iz šole. S svojimi mornarsko modrimi uniformami so preplavili glavno ulico, kakor morski val preplavi prostrano obalo.

Sonce se je bleščalo na nebu, ko sem se približal Wiwilíju in prvič uzrl reko Coco. Mogočna reka se je bohotila v mestu, medtem ko so njene vode vztrajno valovile dalje. Spomnil sem se navodil in zavil desno, na 37 kilometrov dolgo in strah zbujajočo pot do Wamblána.

Razbrazdana pot, na kateri je bilo polno kamnov, je vodila preko osmih ali devetih potokov. Ko sem jih prečkal, je voda opljuskala avto. Medtem ko sem se trudil ogniti globokim brazdam v suhem blatu, mi je uspelo narediti gromozanski oblak prahu. Da, »najedel sem se prahu«, kot bi temu rekli domačini. Končno se je pot končala in v temni senci z gozdom porasle doline je bil Wamblán, moj cilj.

Naslednji dan so bili že vsi ob pol petih pokonci, vsaj tako se mi je zdelo. Ker sem se zaradi neusmiljenega petelinjega kikirikanja zbudil prej, sem vstal in se odpravil na sprehod po glavni ulici. Gorski zrak je polnil vonj po tortiljah, ki so jih pekli v pečeh iz kamna.

Tu in tam si lahko videl zidove, ki jih je tamkajšnji umetnik poslikal z rajskimi prizori. Napisi na pulperías, kakor imenujejo trgovinice na uličnih vogalih, so oglaševali kokakolo in njej podobne pijače. Plakati so spominjali ljudi na obljube, ki so jih dali člani zadnjih treh vlad. Na betonskih tleh so stale latrine iz svetleče pločevine.

Ljudi sem ogovoril z nikaragovskim pozdravom adiós. Nasmehnili so se mi in se z mano prijazno pogovarjali. Morali smo kramljati glasneje, da bi preglasili hrup, ki ga je povzročal krajevni promet – konji in mule s svojim klopotanjem.

V petek zvečer so na zbor, ki naj bi trajal naslednja dneva, prišle družine. Prišle so peš, s konji ali s tovornjaki. Nekateri dečki in deklice so hodili v plastičnih sandalih po šest ur. Poguma jim niso vzela niti minska polja na področjih, kjer so prečkali reko, niti pijavke v mirnih vodah. Nekateri iz oddaljenih naselij so s seboj prinesli le malo hrane – samo riž, zabeljen s svinjsko mastjo. Zakaj so se vsi ti ljudje zbrali?

Prišli so, da bi si okrepili upanje na boljšo prihodnost. Prišli so, da bi slišali razlago naukov iz Biblije. Prišli so, da bi razveselili Boga.

Nastopila je sobota. Pod pločevinasto streho je na lesenih klopeh in plastičnih stolih sedelo več kot 300 prisotnih. Matere so hranile svoje dojenčke. Na bližnji kmetiji so krulili prašiči in kikirikali petelini.

Temperatura se je dvignila in vročina je kmalu postala skoraj neznosna. Toda občinstvo je pozorno poslušalo, kakšne nasvete in smernice bodo slišali v govorih. V svojih biblijah so sledili govornikom pri branju svetopisemskih odlomkov, peli so pesmi, ki temeljijo na biblijskih temah, in spoštljivo poslušali molitve, ki so bile izrečene zanje.

Po programu sem se družil z drugimi in se z otroki igral ti loviš. Nato smo pregledali zapiske, ki so si jih naredili mladi. Na svojem računalniku sem jim pokazal slike zvezd in galaksij. Otroci so se smehljali, njihovi starši pa so bili srečni.

Zbor se je vse prekmalu končal in vsi smo morali oditi domov. Odšel sem naslednje jutro, moje misli so bile polne prijetnih spominov in moje srce je bilo prežeto z ljubeznijo do novih prijateljev. Odločen sem, da jih bom posnemal in se naučil, kako biti zadovoljen in kako čakati na Boga.

[Slika na strani 17]

Družine so prepotovale veliko kilometrov, da so se udeležile zbora v Wamblánu