Spoznal sem, kako dragoceno je življenje

BILO JE JUTRO, 16. APRILA 2007. Stiskal sem se v kotu pisarne v drugem nadstropju Norris Halla v univerzitetnem naselju Virginijskega politehničnega inštituta in državne univerze oziroma Virginia Techa, ko sem se še enkrat spomnil, kako hvaležni bi morali biti za vsak dragocen dan svojega življenja.

Bil sem v svoji pisarni in sem ravno nameraval oditi v prvo nadstropje po svojo pošto. Medtem je prišel eden od profesorjev in me prosil, naj grem z njim v njegovo pisarno in mu pomagam pri težavah, ki jih ima z računalnikom. Ko sva vstopala v njegovo pisarno, sva zaslišala strele, ki so prihajali iz prvega nadstropja. Ne vedoč, kaj se dogaja, sva pohitela v njegovo pisarno, zaklenila vrata in s strahom čakala, kaj utegnejo prinesti naslednje minute življenja. V kotu sobe sem si našel zatočišče in v molitvi izlil svoje srce Bogu Jehovu. Prosil sem ga za vodstvo, da bi se lahko spoprijel s tem, kar me čaka, pa kar koli to že bo.

Ko sva s profesorjem čakala, sem se spomnil dogodka izpred 15 let. Takrat sem delal kot mehanik v avtomehanični delavnici. Nenadoma je v rokah mojega sodelavca zagorela majhna posoda z bencinom. V paniki jo je po nesreči vrgel tako, da so mi plameni švignili naravnost v obraz! Vdihnil sem goreče hlape in po zgornjem delu telesa dobil opekline druge in tretje stopnje. S helikopterjem so me prepeljali v bolnišnico za opekline in tam sem se na intenzivnem oddelku tri mesece in pol bojeval za življenje. Po petih mesecih zdravljenja in rehabilitacije sem se lahko vrnil domov hvaležen, da sem ostal živ. Ta izkušnja me je naučila, da cenim vsak dan življenja. Okrepila pa me je tudi v odločenosti, da življenje uporabim za služenje tistemu, ki mi je dal to življenje, Bogu Jehovu – in to kot njegova Priča. (Psalm 90:12; Izaija 43:10)

Ker zaradi komplikacij po nesreči nisem mogel več delati kot mehanik, sem se naučil delati z računalniki in se zaposlil na Virginia Techu. Zato sem bil tistega jutra v Norris Hallu.

Medtem ko se je streljanje nadaljevalo, se nisva niti zavedala, da se je samo nadstropje pod nama odvijal najgrozovitejši morilski pohod v ameriški zgodovini. Prelivanje krvi se je končalo, ko je strelec, potem ko je ubil 32 nedolžnih žrtev, sodil še sebi. Kakšnih 20 minut zatem, ko se je vse pričelo, sva na hodniku slišala policijo. Zavpila sva jim in pospremili so naju na varno.

Ta strašna izkušnja me je naučila, kako minljivo in negotovo je življenje. (Jakob 4:14) Zelo pomembno je, da zaupamo Dajalcu življenja, Bogu Jehovu, in da gledamo na vsak dan kot na njegovo dragoceno darilo! (Psalm 23:4; 91:2)

[Navedba vira slike na strani 30]

AP Photo/The Roanoke Times, Alan Kim