Ali ste vedeli?

Zakaj so Judje praznovanje šabata oziroma sobote pričeli zvečer?

Ko je Jehova dal svojemu ljudstvu zakon glede spravnega dneva, je dejal: »Nobenega dela ne opravljajte tisti dan [. . .]. Sobota prazničnega počitka vam bodi [. . .], od večera do večera praznujte soboto svojo.« (3. Mojzesova 23:28, 32) V tej zapovedi se zrcali mišljenje, da se dan prične zvečer po sončnem zahodu in konča z naslednjim sončnim zahodom. Torej je dan pri Judih trajal od večera do večera.

Določanje začetka in konca dneva se je ravnalo po zgledu, ki ga je dal sam Bog. Ko Sveto pismo poroča o prvem figurativnem dnevu ustvarjanja, piše: »Bil je večer, in bilo je jutro, dan prvi.« Tudi naslednji »dnevi« so opisani tako, da se pričnejo, ko je bil »večer«. (1. Mojzesova 1:5, 8, 13, 19, 23, 31)

Judje niso bili edini, ki so dan pričeli z večerom. Enako so počeli Atenčani, Numidijci in Feničani. Po drugi strani je pri Babiloncih za začetek novega dneva veljal sončni vzhod, medtem ko je pri Egipčanih in Rimljanih trajal dan od polnoči do polnoči, enako kot danes. Toda novodobni Judje še vedno pričnejo in končajo praznovanje šabata ob sončnem zahodu.

Kaj je »šabatni dan hoda«?

Potem ko so Jezusovi učenci videli, da se je njihov učitelj dvignil z Oljske gore v nebo, so se vrnili v Jeruzalem, ki je bil oddaljen »le šabatni dan hoda«. (Apostolska dela 1:12) Popotnik je lahko v enem dnevu prehodil mogoče 30 kilometrov ali malo več. Toda Oljska gora ni tako zelo daleč od Jeruzalema. Kaj je torej mišljeno z izrazom »šabatni dan hoda«?

Šabat je bil dan počitka, tega dne Izraelci namreč niso smeli opravljati določenih vsakodnevnih opravil. Na svojem domu celo niso smeli zanetiti ognja. (2. Mojzesova 20:10; 35:2, 3) »Vsakdo naj ostane na svojem,« je zapovedal Jehova. »Nihče ne odhajaj s svojega kraja sedmi dan!« (2. Mojzesova 16:29) Ta zakon je Izraelcem omogočal, da si oddahnejo od vsakodnevnih opravil in se dodatno posvetijo duhovnim vidikom svojega življenja.

Legalistično naravnani rabini so bili nezadovoljni z načeli, zapisanimi v Jehovovi Postavi, zato so se lotili natančnega – in bolj kot ne samovoljnega – določanja tega, koliko lahko človek največ prehodi na šabat z namenom, da bi na primer sodeloval pri čaščenju Boga. O tem v neki enciklopediji piše: »Zaradi strogih zakonov o obhajanju šabata [. . .] je bilo uveljavljeno pravilo, da na šabat ne sme noben Izraelec prehoditi več, kot je bilo določeno z razdaljo, imenovano šabatni dan hoda.« (Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature) Ta razdalja je bila 2000 komolcev, kar bi bilo v današnjih merah nekje od 900 do 1100 metrov.

[Slika na strani 11]

Pogled na Jeruzalem z Oljske gore