Kako mi je vera pomagala skozi tragedije

Pripoveduje Soledad Castillo

Večkrat v življenju bi me lahko pogoltnila osamljenost – vendar me ni. Ko sem imela 34 let, je umrl moj dragi mož. Šest let pozneje, mi je umrl oče. Osem mesecev po očetovi smrti sem izvedela, da je moj edini sin neozdravljivo bolan.

IME mi je Soledad, kar pomeni »osamljenost«. Čeprav zveni morda nenavadno, se nisem nikoli počutila povsem samo. Ko sem doživljala tragedije, sem verjela, da je Bog Jehova ob meni, da me je, kot pravi Sveto pismo, prijel za desnico in mi pomagal, tako da se nisem bala. (Izaija 41:13) Naj vam pojasnim, kako sem prestala tragedije, ki sem jih doživela, in kako sem se zaradi njih še bolj zbližala z Jehovom.

Srečno življenje brez večjih problemov

Rodila sem se 3. maja 1961 v Barceloni. Moja starša, José in Soledad, sta imela samo mene. Ko sem imela devet let, je mama spoznala resnico iz Božje Besede. Že prej je iskala odgovore na vprašanja, ki jih je imela v zvezi z vero, vendar ji cerkev ni dala zadovoljivih odgovorov. Nekega dne pa sta jo na domu obiskali Jehovovi priči in na vsa njena vprašanja odgovorili na podlagi Svetega pisma. Mama je z veseljem sprejela biblijski pouk.

Nedolgo zatem se je krstila kot Jehovova priča in nekaj let pozneje je njenemu zgledu sledil tudi oče. Eliana, ki je preučevala Sveto pismo z mamo, je kmalu opazila, da me zelo zanima Božja Beseda. Čeprav sem bila še dekletce, je Eliana predlagala, da bi preučevali Biblijo posebej samo z menoj. Po njeni zaslugi in maminih spodbudah sem se pri 13 letih krstila.

V najstniških letih sem se v molitvi pogosto zatekala k Jehovu, še zlasti takrat, ko sem se morala o čem odločiti. Odkrito rečeno, med odraščanjem nisem imela nekih posebnih problemov. V krščanski občini sem imela veliko prijateljev in s starši sem bila zelo povezana. Leta 1982 sem se poročila s Felipejem, ki je bil Jehovova priča in je imel enake duhovne cilje kakor jaz.

Najinega sina vzgajava tako, da bi ljubil Jehova

Pet let pozneje sem rodila prekrasnega fantka, ki sva ga poimenoval Saúl. S Felipejem sva bila presrečna, da imava otroka. Upala sva, da bo Saúl odraščal kot zdrav, uravnovešen otrok in da bo ljubil Boga. S Saúlom sva preživljala  veliko časa, pripovedovala sva mu o Jehovu, skupaj smo jedli, hodili v park in se igrali različne igre. Saúl je zelo rad šel s Felipejem obiskovat ljudi in se z njimi pogovarjat o biblijskih resnicah. Moj mož mu je pomagal, da je že kot majhen deček sodeloval pri oznanjevanju, naučil ga je pozvoniti na zvonec in ljudem ponuditi traktate.

Saúl se je dobro odzival na najino ljubezen in vzgojo. Ko je bil star šest let, je že redno oznanjeval z nama. Zelo rad je poslušal biblijske zgodbe in se veselil družinskega preučevanja Biblije. Ne dolgo po tem, ko je pričel hoditi v šolo, je na temelju svojega biblijskega spoznanja že pričel sprejemati manjše odločitve.

Toda ko je Saúl dopolnil sedem let, se je naše družinsko življenje dramatično spremenilo. Felipe je zbolel za virusno okužbo pljuč. Enajst mesecev se je boril z boleznijo. Ta čas ni mogel delati in je bil večinoma priklenjen na posteljo. Pri 36 letih je moj mož umrl.

Še danes jokam, ko se spomnim na tisto težko leto. Gledala sem, kako je mož počasi izgubljal boj z virusom, in ničesar nisem mogla narediti. Ves čas sem mu skušala vlivati pogum, čeprav so se globoko v meni moji lastni upi in načrti sesipali v prah. Prebirala sem mu članke, napisane na podlagi Svetega pisma, in iz njih sva črpala moč, ko nisva mogla obiskati krščanskih shodov. Ko je umrl, je v meni zazevala velika praznina.

Toda Jehova me je podpiral. Nenehno sem ga prosila, naj mi daje svojega duha. Zahvalila sem se mu za srečna leta, ki sva jih s Felipejem preživela skupaj, in za upanje, da se bova znova videla ob vstajenju. Prosila sem Boga, naj mi pomaga biti srečna ob spominu na to, kar sva z možem imela, in naj mi da modrost, da bom najinega otroka vzgojila kot pravega kristjana. Kljub hudi žalosti sem bila potolažena.

Tako starši kot soverniki iz občine so mi izredno stali ob strani. Vseeno pa sem bila jaz tista, ki je morala voditi preučevanje Biblije s Saúlom in ga poučevati o tem, kako naj služi Jehovu. Nekdanji delodajalec mi je ponudil dobro službo v pisarni, toda raje sem delala kot čistilka, zato da sem lahko imela več časa za Saúla in da sem bila z njim po končanem pouku.

En svetopisemski stavek mi je dal razumeti, kako pomembno je, da Saúla poučujem o duhovnih stvareh. Glasi se: »Otroka vzgajaj v skladu s pravo potjo; tudi ko se bo postaral, ne bo skrenil z nje.« (Pregovori 22:6, NW) Ta vrstica me je navdala z upanjem, da bo Jehova blagoslovil moj trud, če si bom le prizadevala po svojih najboljših močeh vcepiti v Saúla duhovne vrednote. Resda je to terjalo nekaj finančnih žrtev, toda morala sem preživljati čas s sinom, in to mi je bilo pomembnejše od kakršne koli gmotne koristi.

Ko je imel Saúl 14 let, je umrl moj oče. Saúla je to čisto strlo, saj je z dedkovo smrtjo  znova prišla na dan vsa bolečina, ki jo je čutil ob izgubi svojega očeta. Moj oče je tudi dajal odličen zgled v ljubezni do Jehova. Po tej izgubi je Saúl sklenil, da je zdaj edini »moški« pri hiši in da mora odslej skrbeti za svojo mamo in babico.

Boj z levkemijo

Osem mesecev po očetovi smrti mi je družinski zdravnik rekel, naj peljem Saúla v bolnišnico, ker ga je mučila huda izčrpanost. Po nizu preiskav so me zdravniki obvestili, da ima Saúl levkemijo. *

Naslednji dve leti in pol je bil Saúl veliko časa v bolnišnici, medtem ko se je zdravil in prenašal posledice kemoterapije, ki so mu jo v boju proti tej bolezni predpisali zdravniki. Prva šestmesečna terapija je privedla do začasnega izboljšanja. Toda po približno 18 mesecih se je rak vrnil in Saúl je imel še eno krajšo kemoterapijo, po kateri je postal zelo slaboten. Bolezen je mirovala le krajši čas, in ko je znova udarila, Saúl ni prenesel še tretje kemoterapije. Svoje življenje je posvetil Jehovu in dejal, da se želi krstiti kot Jehovova priča, toda umrl je malo za tem, ko je dopolnil 17 let.

Zdravniki so pogosto priporočali krvne transfuzije, zato da bi ublažili agresivno delovanje kemoterapij. Transfuzije seveda ne morejo pozdraviti bolezni. Ko so zdravniki diagnosticirali levkemijo, sva jim morala oba s Saúlom jasno povedati, da takšne terapije ne sprejemava, saj želiva ubogati Jehovov zakon, ki nam naroča, naj se zdržujemo krvi. (Apostolska dela 15:19, 20) Ko me ni bilo zraven, je moral Saúl večkrat prepričevati zdravnike, da je to njegova odločitev. (Glej okvir na strani 31.)

Zdravniki so naposled prišli do sklepa, da je Saúl zrel mladoletnik, ki popolnoma razume naravo svoje bolezni. Povedali so nama, da bodo spoštovali najino stališče, in nama ponudili brezkrvno zdravljenje, vendar sva ves čas čutila pritisk, naj si premisliva. Ko sem poslušala Saúla, kako je pojasnjeval zdravnikom svoje stališče, sem bila zelo ponosna nanj. Jasno je bilo, da ima tesen odnos z Jehovom.

Tisto poletje, ko smo izvedeli za Saúlovo bolezen, je na našem območnem zborovanju v Barceloni izšla knjiga z naslovom Zbližaj se z Jehovom. Ta dragocena knjiga nama je bila kakor sidro, ki naju je ohranjalo trdna, medtem ko se je bližala negotova in mračna prihodnost. V urah, ki sva jih preživela v bolnišnici, sva skupaj brala odlomke iz nje. Kasneje nama je bilo velikokrat težko in takrat sva se pogosto spomnila tega, kar piše v njej. Še posebej nama je prirasel k srcu stavek iz Izaija 41:13, ki je omenjen v predgovoru k tej knjigi. Takole se glasi: »Jaz, GOSPOD, Bog tvoj, primem desnico tvojo, veleč ti: Ne boj se, jaz ti pomagam!«

Saúlova vera se dotakne src

Saúl je s svojo zrelostjo in optimizmom naredil močan vtis na zdravnike in drugo medicinsko osebje v bolnišnici Vall d’Hebrón. Priljubil se je vsem, ki so skrbeli zanj. Hematolog, ki se ukvarja s pacienti z rakom, je od takrat zdravil še druge mlade Jehovove priče, obolele za levkemijo. Z njimi je ravnal zelo spoštljivo in dostojanstveno. Spominja se, kako neomajno je Saúl zagovarjal svoje prepričanje, kako pogumen je bil kljub bližajoči se smrti in kako pozitivno je gledal na življenje.  Ekipa zdravstvenih tehnikov je Saúlu povedala, da je najboljši pacient, ki so ga kdaj imeli v tem oddelku. Rekli so, da se ni nikoli pritoževal in da ni nikoli izgubil smisla za humor – tudi ko je bil pred smrtjo ne.

Psihologinja mi je dejala, da se zelo rado zgodi, da se neozdravljivo bolni otroci Saúlovih let iz nelagodja in razočaranja uprejo zdravnikom in staršem. Opazila je, da se pri Saúlu to ni zgodilo. Zdelo se ji je neverjetno, da je tako miren in pozitiven. Zaradi tega sva imela s Saúlom priložnost, da sva ji pripovedovala o najini veri.

Poleg tega se spomnim, kako je Saúl posredno pomagal soverniku iz naše krščanske občine. Ta je imel že kakšnih šest let težave z depresijo in kljub jemanju zdravil se mu stanje ni izboljšalo. Dostikrat je čez noč ostal pri Saúlu v bolnišnici in skrbel zanj. Povedal mi je, da je stališče, ki ga je imel moj sin kljub levkemiji, naredilo nanj močan vtis. Opazil je, da je Saúl, čeprav je bil izčrpan, skušal spodbuditi vsakogar, ki ga je obiskal. »Saúlov zgled mi je vlil pogum, da vztrajam v boju proti depresiji,« pravi ta sovernik.

Sedaj so od Saúlove smrti minila že tri leta. Seveda me še vedno boli v srcu. Sama nimam moči, toda Bog mi je dal »moč, ki presega običajno«. (2. Korinčanom 4:7) Naučila sem se, da imajo lahko tudi najtežje in najbolj boleče izkušnje pozitivno plat. Spoprijemanje z izgubo moža, očeta in sina mi je pomagalo, da sem postala bolj nesebična in bolj razumevajoča do tistih, ki trpijo. Najpomembnejše pa je, da me je zbližalo z Jehovom. Brez strahu lahko zrem v prihodnost, saj mi moj nebeški Oče še vedno pomaga. Še vedno me drži za desnico.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 31]

ALI STE SE ŽE KDAJ SPRAŠEVALI?

Morda ste že slišali, da Jehovove priče ne sprejemajo krvnih transfuzij. Ali ste se že kdaj spraševali, zakaj?

Njihovo prepričanje, ki temelji na Svetem pismu, ljudje pogosto napačno razumejo. Včasih predpostavljajo, da Jehovove priče zavračajo vsakršno zdravljenje ali da enostavno ne cenijo življenja. To še zdaleč ne drži. Jehovove priče želijo zase in za svoje družinske člane najboljšo zdravstveno oskrbo, ki je na voljo. Vendar želijo tudi brezkrvno zdravljenje. Zakaj?

Njihovo prepričanje izhaja iz pomembnega zakona, ki ga je Bog dal človeštvu. Takoj po potopu v Noetovih dneh je Bog dovolil Noetu in njegovi družini, da lahko jedo živalsko meso. Postavil je samo eno omejitev: ne smejo uživati krvi. (1. Mojzesova 9:3, 4) Vsi ljudje, naj bodo te ali one rase, so Noetovi potomci, zato ta zakon zavezuje vse človeštvo. Nikoli ni bil preklican. Več kot osemsto let pozneje je Bog ta zakon ponovil izraelskemu narodu in pojasnil, da je kri sveta, ker predstavlja dušo oziroma življenje sámo. (3. Mojzesova 17:14) Več kot 1500 let pozneje so krščanski apostoli zapovedali vsem kristjanom, naj se zdržujejo krvi. (Apostolska dela 15:29)

Jehovove priče menijo, da se dejansko ne bi zdrževali krvi, če bi v telo sprejeli transfuzijo krvi. Zato vztrajajo, da se jih zdravi z alternativnimi metodami. Zaradi tega svojega prepričanja, ki temelji na Svetem pismu, so pogosto deležni boljše zdravstvene oskrbe. Nedvomno je to razlog, zakaj mnogi, ki niso Jehovove priče, prav tako zahtevajo brezkrvno zdravljenje.

[Slika na strani 29]

Skupaj z možem Felipejem in najinim sinom Saúlom

[Slika na strani 29]

Moja starša José in Soledad

[Slika na strani 30]

Saúl en mesec pred svojo smrtjo