Kako verodostojni so evangeliji?

»Na evangelije je treba sedaj gledati kot na plod zgodnjega krščanskega ustvarjanja mitov.« (Burton L. Mack, upokojeni profesor novozaveznih študij)

PROFESOR, ki smo ga zgoraj citirali, ni edini, ki ima takšno mnenje. Številni učenjaki dvomijo o verodostojnosti Matejevega, Markovega, Lukovega in Janezovega evangelija – biblijskih poročil o Jezusovem življenju in delovanju. Zakaj nekateri na evangelije gledajo kot na mite? Ali naj bi zaradi njihovega mnenja tudi mi pričeli dvomiti o točnosti evangelijev? Preglejmo nekaj dokazov.

Dvomi o verodostojnosti evangelijev

V prvih 17-ih stoletjih našega štetja ni nihče resno podvomil o verodostojnosti evangelijev. Toda predvsem od 19. stoletja dalje številni akademiki gledajo na evangelije kot na nekaj, kar so si izmislili ljudje, ne pa kot na spise, ki jih je navdihnil Bog. Poleg tega zanikajo, da so pisci evangelijev informacije o Jezusu dobili iz prve roke, in trdijo, da ti možje niso bili zmožni verodostojno popisati zgodovine. Nadalje so prišli do sklepa, da podobnosti v zgradbi in vsebini prvih treh evangelijev – včasih imenovanih sinoptični (kar pomeni »podoben pogled«) – nakazujejo, da so evangelisti na veliko prepisovali drug od drugega. Kritiki pa so zavrnili tudi Jezusove čudeže in vstajenje, kot so opisani v evangelijih. Nekateri celo trdijo, da Jezus sploh ni bil zgodovinska osebnost!

Ti isti posamezniki so sklenili, da je najprej svoj evangelij gotovo napisal Marko, saj se zdi, da ne pove veliko več, kot piše v Matejevem in Lukovem evangeliju. Kritiki tudi predpostavljajo, da sta Matej in Luka svoja evangelija napisala na temelju Markovega in da sta zajemala iz dodatnega vira – dokumenta, ki ga učenjaki imenujejo Q (po nemški besedi Quelle, kar pomeni »vir«). Po mnenju biblijskega učenjaka A.F.J. Klijna s to priljubljeno hipotezo »uvrščajo pisce evangelijev med navadne zbiralce porazgubljenih zgodb«. Takšna zamisel pisce evangelijev pravzaprav označuje za plagiatorje in pisce bajk. Ta teorija spodkopava vero v božansko navdihnjenost Biblije. (2. Timoteju 3:16)

Ali so bili pisci evangelijev plagiatorji?

Ali podobnosti med sinoptičnimi evangeliji resnično dokazujejo, da so pisci zgolj prepisovali drug od drugega? Ne. Zakaj ne? En razlog je ta, da je Jezus svojim učencem obljubil: »Sveti duh [. . .] vas [bo] spomnil na vse, kar sem vam povedal.« (Janez 14:26) Zato ni nič nenavadnega, da so se pisci evangelijev spomnili istih dogodkov in jih tudi zapisali. Res je, da so morda nekateri biblijski pisci prebrali dela drugih biblijskih piscev in se sklicevali nanje, toda to kaže na skrbno raziskovanje, ne pa na plagiatorstvo. (2. Petrovo 3:15) Poleg tega v The Anchor Bible Dictionary piše: »Z ustnim prenašanjem izročila lahko preprosto pojasnimo, zakaj so nepozabni Jezusovi reki zapisani v enaki obliki.«

 Luka je zapisal, da je govoril z mnogimi očividci in da je »vse od začetka natančno raziskal«. (Luka 1:1–4) Ali bi kaj takega pričakovali od plagiatorja ali pisca bajk? Ravno nasprotno! Po natančnem pregledu Lukovega pisanja je arheolog William Ramsay sklenil: »Luka je prvovrsten zgodovinopisec: ne samo, da so njegove izjave verodostojno dejstvo, temveč ima tudi pravi smisel za zgodovino [. . .] Tega avtorja bi morali uvrstiti med največje zgodovinopisce.«

Pričevanja zgodnjih cerkvenih očetov, med katera spada tudi pričevanje teologa Origena iz 3. stoletja, podobno nakazujejo na to, da je bil apostol Matej prvi, ki je pisal evangelij. Origen je zapisal: »Prvega je napisal Matej, taisti, ki je bil nekoč davkar, kasneje pa apostol Jezusa Kristusa; namenivši ga spreobrnjenim Judom, ga je napisal v hebrejščini.« Očitno Mateju, ki je bil apostol in očividec, ni bilo treba jemati iz Markovih spisov, spisov nekoga, ki ni bil očividec. Kaj pa potem lahko rečemo o trditvah, da sta Matej in Luka prepisovala iz Markovega evangelija in iz domnevno obstoječega dokumenta z imenom Q?

Ali je bil Markov evangelij napisan prvi?

Za teorijo, da je bil Markov evangelij napisan najprej in da sta Matej in Luka zajemala iz njega, ni nobenega, kot piše v The Anchor Bible Dictionary, »logičnega in trdnega dokaza«. Kljub temu mnogi učenjaki menijo, da je  Marko svoj evangelij napisal, preden sta svoja napisala Matej in Luka, saj Marko, tako vsaj trdijo, pove komaj kaj več kot druga evangelista. V 19. stoletju denimo je bil biblijski učenjak Johannes Kuhn trdno prepričan, da je Markov evangelij nastal prvi. Sicer bi si po besedah Kuhna »človek lahko mislil, da je Marko zvitka Matejevega in Lukovega evangelija razrezal na koščke, jih zmešal skupaj v posodi in iz te mešanice sestavil svoj evangelij«.

Ker je Markov evangelij najkrajši, ni presenetljivo, da vsebuje najmanj gradiva, ki bi bilo lastno samo njemu. Kljub temu to ne dokazuje, da je bil brez dvoma napisan pred drugimi. Poleg tega preprosto ni res, da Marko pove komaj kaj več kot Matej in Luka. V živahnem in razgibanem Markovem poročilu o Jezusovem delovanju je pravzaprav več kot 180 odlomkov in presenetljivih podrobnosti, ki jih v Mateju in Luku ne najdemo in zaradi katerih je to poročilo o Jezusovem življenju zares svojstveno. (Glej  okvir na strani 13.)

Kako pa je z dokumentom Q?

Kaj lahko rečemo o dokumentu Q, za katerega nekateri trdijo, da sta iz njega zajemala Matej in Luka? James M. Robinson, profesor religije, pravi: »Q je zagotovo najpomembnejše krščansko besedilo, ki ga imamo.« Ta izjava je presenetljiva, saj dokument Q danes ne obstaja in v resnici nihče ne more dokazati, da je sploh kdaj obstajal! Njegovo popolno izginotje je še bolj presenetljivo glede na to, da učenjaki trdijo, da je moralo med ljudmi krožiti kar nekaj izvodov. Poleg tega cerkveni očetje nikoli ne navajajo iz dokumenta Q.

Premislite o tem: Q naj bi obstajal in podpiral hipotezo, da je najprej nastal Markov evangelij. Ali ne gre pri tem za hipotezo, ki temelji na neki drugi hipotezi? Kadar imamo opravka s takšnimi teorijami, je modro, da imamo v mislih tale pregovor: »Preprosti verjame vsaki besedi, ki jo sliši; bistroumni pa se zaveda, da potrebuje dokaze.« (Pregovori 14:15, The New English Bible)

Evangeliji – pristni in verodostojni

S svojimi domnevami in neutemeljenimi hipotezami so kritiki mnoge odvrnili od tega, da bi preiskali verodostojna evangelijska poročila o Jezusovem življenju in delovanju. Iz teh poročil je jasno razvidno, da zgodnji kristjani na dogodke iz Jezusovega življenja, na njegovo delovanje, smrt in vstajenje niso gledali kot na mit. Na stotine očividcev je potrdilo resničnost teh dejstev. Ti zgodnji kristjani, ki so bili pripravljeni hoditi za Jezusom, čeprav jim je pretilo preganjanje in smrt, so se povsem zavedali, da bi bilo nesmiselno biti kristjan, če bi bilo Jezusovo delovanje in vstajenje zgolj plod domišljije. (1. Korinčanom 15:3–8, 17, 19; 2. Timoteju 2:2)

George W. Buchanan, profesor teologije, glede razpravljanja o hipotezi, da naj bi Markov evangelij nastal najprej, in o hipotezi o skrivnostno izgubljenem dokumentu Q pravi: »Osredinjanje na hipotezo o izvoru preučevalca Biblije odvrača od preučevanja samega besedila.« Ta misel je v skladu s tem, kar je apostol Pavel svetoval Timoteju, in sicer, da naj se ne ukvarja »z lažnimi zgodbami in z rodovniki, kar ne pelje nikamor. To zgolj odpira nova vprašanja za raziskovanje, ne prinaša pa ničesar, kar bi bilo od Boga v zvezi z vero.« (1. Timoteju 1:4)

Evangeliji so verodostojni. V njih so verodostojna poročila očividcev. Pisani so na temelju skrbnega raziskovanja. V njih je mnogo zanimivih dejstev o življenju Jezusa Kristusa. Zato je dobro, da tako kot starodavni Timotej tudi mi upoštevamo Pavlove besede: »Ostani pri tem, kar si se naučil in o čemer si prepričan, da je resnica.« Imamo tehten razlog, da verjamemo, da je »vse Pismo [. . .] navdihnjeno od Boga« – tudi vsi evangeliji. (2. Timoteju 3:14–17)

[Okvir na strani 13]

 Če Markov evangelij ne bi bil napisan, potem ne bi vedeli naslednjega

Jezus je ljudi v sinagogi ogorčeno premeril z očmi, hudo užaloščen nad brezčutnostjo njihovega srca. (Marko 3:5)

Janez in Jakob sta dobila vzdevek Boanerges. (Marko 3:17)

Ženska, ki je krvavela, je porabila vsa svoja sredstva. (Marko 5:26)

Herodiada je sovražila Janeza Krstnika, Herod pa se je bal Janeza in ga varoval. (Marko 6:19, 20)

Jezus je predlagal svojim učencem, naj se malo spočijejo. (Marko 6:31)

Farizeji so si umivali roke vse do komolcev. (Marko 7:2–4)

Jezus je jemal otroke v naročje. (Marko 10:16)

Jezusu se je mladi oblastnik priljubil. (Marko 10:21)

Peter, Jakob, Janez in Andrej so bili na samem z Jezusom, ko so ga vprašali glede sklenitve stvarnosti. (Marko 13:3)

Neki mladenič je pustil svoje platneno oblačilo. (Marko 14:51, 52)

Poleg tega eno od Jezusovih ponazoritev in dva od njegovih čudežev najdemo samo v Markovi knjigi. (Marko 4:26–29; 7:32–37; 8:22–26)

Markov evangelij vsebuje še veliko več podrobnosti, ki jih v drugih evangelijih ne najdemo. Če si bomo vzeli čas in poglobljeno premišljevali o vrednosti takšnih pomembnih podrobnosti, bomo zagotovo bolj cenili ta evangelij.