Bralci sprašujejo

Ali Jehovove priče priznavajo Staro zavezo?

Jehovove priče gledajo na Biblijo kot na Božjo Besedo ter za njena sestavna dela priznavajo tako Staro kot Novo zavezo. Vendar pa raje uporabljajo ustreznejši imeni, namreč »Hebrejski spisi« in »Krščanski grški spisi«, saj sta bili hebrejščina in grščina glavna jezika, v katerih sta nastali Stara in Nova zaveza.

Po drugi strani pa se nekateri, ki se izrekajo za kristjane, pomišljajo priznavati Staro zavezo. Pravijo, da je v njej opisan jezen Bog, ki odobrava vojno, umor in dejanja, ki jih je težko uskladiti z vseljubečim, krepostnim Bogom, prikazanim v Novi zavezi. Ali pa sklepajo, da Stara zaveza ni uporabna za kristjane zato, ker obravnava predvsem judovsko religijo. Ampak ali so ti razlogi glede na Božjo prepoved iz 5. Mojzesove 12:32, naj se njegovi besedi ničesar ne dodaja niti ne odvzema, dovolj tehtni, da zavrnemo približno tri četrtine Biblije?

Ko je krščanski apostol Pavel okoli leta 50 n. št. obiskal prebivalce Tesalonike v Grčiji, jim je »na podlagi Pisem dopovedoval, jim razlagal in jim s sklicevanjem na to, kar je napisano, dokazoval, da je Kristus moral trpeti in vstati od mrtvih«. (Apostolska dela 17:1–3) Nekateri od njih so postali kristjani. Kasneje jih je Pavel pohvalil z besedami: »Božje besede, ki ste jo slišali in prejeli od nas, niste sprejeli kot človeško besedo, temveč kot takšno, kakršna v resnici je, kot Božjo besedo.« (1. Tesaloničanom 2:13) V času njegovega obiska je od 27 knjig Krščanskih grških spisov pravzaprav bila napisana samo ena, Matejev evangelij. Očitno je, da so bila »Pisma«, ki jih je Pavel uporabljal, ko se je skliceval »na to, kar je napisano«, odlomki iz Hebrejskih spisov.

Dejansko so se pisci Krščanskih grških spisov na odlomke v Hebrejskih spisih sklicevali kakih 320-krat neposredno in več stokrat posredno. Zakaj? »Vse namreč, kar je bilo prej napisano, je bilo napisano nam v pouk, da bi po svoji zdržljivosti in po tolažbi iz Pisem imeli upanje.« (Rimljanom 15:4) To jasno pokaže, da imajo tisti, ki danes priznavajo celotno Biblijo, od tega velike koristi.

Krščanski grški spisi se opirajo na osnovo, ki so jo položili Hebrejski spisi, in so logično nadaljevanje Božje Besede, do česar je prišlo zaradi postopnega razkrivanja Božjih namenov. Nikakor ne zmanjšujejo vrednosti Hebrejskih spisov. Herbert H. Farmer, profesor teologije na univerzi v Cambridgeu, pojasnjuje, da evangelijev »ne moremo razumeti, ne da bi upoštevali to, kar se je dogajalo prej v zgodovini starozaveznega ljudstva in je zabeleženo v Stari zavezi«.

Božja Beseda ne potrebuje nobene revizije. Kljub temu je »pravičnikov pot [. . .] kakor luč zore, ki sveti bolj in bolj do popolnega dne«. (Pregovori 4:18) Bog je s tem, da je k biblijskemu kanonu dodal Krščanske grške spise, bolj osvetlil izpolnitev svojega namena, ne da bi zmanjšal vrednost Hebrejskih spisov. Oboji so del »Jehovove besede«, in ta »ostane za večno«. (1. Petrovo 1:24, 25)