Pismo iz Gane

Dan, ko je odložil črni pas

NI TAKŠEN, kot sem si ga predstavljal. Oblečen v ohlapen kimono iz čistega belega bombaža, tesno prepasan okoli svojega vitkega pasu s petcentimetrskim črnim trakom stoji v bojnem položaju, roke so napete in pripravljene, bose noge razkoračene. Njegov izraz obraza je oster, od koncentriranja so se mu na čelu narisale gube. Njegove oči so priprte, srepe, grozeče – brez najmanjšega kančka mehkobe, ki bi razkrival šibkost.

Nenadoma se ob glasnem kriku premakne. »Hja!« Njegova roka švigne skozi zrak. Švist! Lesena deska se glasno razkolje na dvoje in pade na tla. Moški se znova zasuče, tokrat visoko v zraku, z rokami in nogami v gladkem gibanju odmeri natančne udarce zbeganemu nasprotniku. Ali je možno, da je ta moški zaprosil za preučevanje Biblije?

Z iztegnjeno roko stopim nekaj korakov naprej. »Vi ste gotovo Kojo. Če sem prav razumel, želite preučevati Biblijo.« Seže mi v roko in se na široko nasmehne, njegov obraz je topel in prijateljski. Njegove oči niso več srepe in zastrašujoče, ampak polne radovednosti. »Da, to bi mi bilo zelo všeč,« mi odgovori. »Kdaj pričneva?«

Vsak s svojo Biblijo in učbenikom sediva na majhni verandi poleg njegove hiše. Tukaj je hladneje, tišje in lahko sva sama. Pravzaprav smo trije: Kojo, jaz in njegova mala opica. Ta mali primat, meri namreč komaj 35 centimetrov, ima na glavi rdeč šop dlak, na bradi pa bel pramen, zaradi česar je videti smešen in navihan. Ljubek, igriv in neznansko radoveden se svobodno potika naokrog, hodi po najinih papirjih, skuša pograbiti najina pisala, svoje tačke vtika v žepe na najinih srajcah v upanju, da bo našel kakšen priboljšek. Kakor roditelj, navajen na hrup in nemir majhnih otrok, se Kojo ne pusti premotiti in se osredotoča na lekcijo. Zastavlja mnoga vprašanja, iz katerih vidim, da razmišlja in da se je željan učiti. Morda ga je karate naučil, da je oprezen in previden, saj ničesar ne sprejme, dokler se ne prepriča in ne dobi dokazov iz Svetega pisma.

Najino preučevanje lepo napreduje. Toda čez čas vidim, da se pripravlja bitka, boj, ki globoko v njem postaja vse močnejši. »Edina stvar na tem svetu, ki jo imam rad, so borilne veščine,« mi pove. V srcu tega bojevnika vidim strast po bojevanju, predanost veščini,  ki jo je izpilil in izpopolnil. Karateja nima le rad, ampak je pri svojih 26 letih tudi dober karateist, saj je prišel do črnega pasu, statusa, ki ga lahko dosežejo le redki.

Ne vem, kaj bo Kojo naredil. Čutim, da se zaveda, da karateja, pri katerem poškoduje druge s svojimi rokami in nogami, ne more združiti s sočutjem, nežnostjo in skrbjo, značilnostmi ljubezni, kakršno je najti med pravimi kristjani. Toda vem, da je biblijska resnica stalila srce še tršim možem. Če je njegovo srce pravo, se bo tudi Kojo počasi omehčal, omedil zaradi vpliva Božje Besede. Biti moram potrpežljiv.

Nekega soparnega popoldneva proti koncu najinega preučevanja prebereva biblijski stavek, ob katerem se Kojo zdrzne, kakor bi se ob močnem sunku nasprotnikove brce. »GOSPOD preizkuša pravičnega in krivičnega, tistega, ki ljubi nasilje, sovraži njegova duša,« prebere. (Psalm 11:5, SSP) »Tistega, ki ljubi nasilje,« tiho ponovi sam zase. Njegove temnorjave oči, nekoč odločne in nepopustljive, se pričnejo mehčati. Pogleda me v oči in se počasi nasmehne. »Odločil sem se.«

S Kojom zdaj opravljava delo, ki ga imava najraje – delava kot prostovoljna učitelja in tiste, ki želijo prisluhniti, zastonj poučujeva o Bibliji. Danes dopoldan sva dogovorjena, da obiščeva mladeniča po imenu Luke.

Do njegove hiše se odpraviva po cesti, natrpani z blagom in polni ljudi. Vzdolž ulic se vrsti na stotine stojnic in prodajalcev s svojim blagom: kupi rdečih in zelenih čilijev, košare zrelih paradižnikov, gomile okre pa tudi radiev, dežnikov, kosov mila, lasulj, kuharskih pripomočkov ter gore rabljenih čevljev in oblačil. Deklice na glavah graciozno nosijo velike aluminijaste sklede in v njih močno pekočo hrano, ki jo prodajajo mimoidočim. Spretno se prebijajo skozi množico in lačne kupce mamijo z okusnimi juhami in obarami iz začinjene dimljene ribe, rakov in polžev. Pod nogami se motajo psi, koze in čivkajoči piščanci. Sliši se hreščanje radiev, hupanje avtomobilov in vpitje ljudi.

Pot nadaljujeva po kolovozu, ki vodi iz mestnega vrveža, in dospeva do propadajoče zgradbe. Luke, droben mladenič, star malo čez 20 let, stoji pri vhodu in naju povabi noter, v zavetje pred soncem. Pri njem je vse natrpano z vrečami in škatlami posušenih zelišč in korenin, z vrvico povezanih listov in debelih kosov lubja – vse to pripada Lukovi ostareli teti, ki je zeliščarka. Njeni zeliščni pripravki, ki so skrbno zdrobljeni in prevreti ter zagotovo pozdravijo vsakovrstne tegobe, skrivajo v sebi znanje preteklih rodov. Luke naju je pričakoval. Navlako je spravil ob stran in pripravil tri lesene stole. Usedemo se tesno drug ob drugem in pričnemo preučevati Biblijo.

Kojo poučuje Luka o Bibliji. Naslonim se nazaj in poslušam, ko se mladeniča pogovarjata o tem, kako Biblija odgovarja na vprašanje, zakaj je toliko trpljenja na zemlji. Ko se Kojo nagne, da bi pomagal Luku najti biblijsko vrstico, opazujem, kako njegove močne roke lahno obračajo liste, dokler ne najdejo vrstice. In nato se mi utrne. Ne dolgo tega so bile to roke bojevnika. Božja Beseda ima moč spremeniti ukoreninjene negativne lastnosti, ki so v tem nenačelnem svetu tako pogoste, v pozitivne lastnosti, v sočutje in ljubezen. Ne morem si predstavljati večjega dosežka od tega.

Na poti domov pristopiva k moškemu, ki sedi v senci mangovca. Tiho posluša, ko Kojo odpre Biblijo in iz nje prebere stavek. Ko moški spozna, da smo Jehovove priče, skoči na noge. »Ne maram vaše vere!« zarenči. Za trenutek Kojo otrpne. Nato vidim, kako se sprosti in se vljudno poslovi. Odideva stran.

Naprej po poti se Kojo nagne k meni in zašepeta: »Srce mi je pričelo razbijati, ko je izrekel tiste besede. Ali veš, kaj bi mu lahko naredil?« »Vem,« mu smehljaje odgovorim. Nasmehne se mi nazaj in nadaljujeva pot.