Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Iskanje napak me je privedlo do resnice

Iskanje napak me je privedlo do resnice

Iskanje napak me je privedlo do resnice

Pripoveduje R. Stuart Marshall

»Z Jehovovimi pričami se ne pogovarjamo,« je dejal jezuitski duhovnik. »Oni uporabljajo Biblijo.« Takšnega odgovora nisem pričakoval, saj sem ga pravkar prosil, naj pomaga moji ženi s tem, da ji pokaže nekaj nedoslednosti v naukih Jehovovih prič. Ugotovil sem, da mi ne preostane nič drugega, kakor da sam preučujem Biblijo s Pričami, zato da bi ji dokazal njihovo zmoto.

TAKRAT, pri starosti 43 let, sem se odločil, da s svojim poznavanjem logike in teologije ovržem nauke Jehovovih prič. Od osnovne šole do kolidža sem se šolal v katoliških ustanovah. Ko sem leta 1969 diplomiral iz ekonomije, sem imel za sabo tudi obvezna predavanja iz filozofije in teologije, vendar preučevanje Biblije ni nikoli bilo del mojega katoliškega izobraževanja.

Po kolidžu sem se poročil s Patricio McGinn, ki je bila katoličanka kakor jaz. Oba sva nato naredila doktorat na Stanfordski univerzi. Leta 1977 se nama je rodil sin Stuart. Naposled smo se ustalili v Sacramentu v Kaliforniji. Naslednjih 23 let sem delal za zvezno državo Kalifornijo v uradu zakonodajnega analitika. Moje delo je bilo analizirati finančni učinek kalifornijskega proračuna za izobraževanje. Pri delu sem bil marljiv in moje življenje je bilo lepo. Zelo mi je bilo všeč biti oče najinemu odraščajočemu sinu. Moja ljubljena žena me je v vsem zvesto podpirala, jaz pa njo.

Odgovor za 25 centov

Ko je imel najin sin dve leti, je dobila Patricia od Jehovovih prič Biblijo in jo pričela preučevati z njimi. Tri leta pozneje se je krstila. Čeprav sem menil, da Jehovove priče preozko gledajo na praznike in krvne transfuzije, so se mi nekatere njihove razlage zdele prepričljive. Na svoje presenečenje sem nekega dne leta 1987 javno izrazil svoje prepričanje. Bil sem pozvan, da pričam na skupni obravnavi pred senatno komisijo in skupščinsko komisijo za izobraževanje glede enega od svojih priporočil kalifornijskemu zakonodajnemu organu.

Kalifornijska univerza je hotela sredstva, da bi lahko sodelovala na razpisu, pri katerem so se zvezne države potegovale za zvezni projekt, ki je stal šest milijard dolarjev. Šlo je za izgradnjo superprevodnega supertrkalnika, namenjenega raziskovanju subatomskih delcev. Odsvetoval sem financiranje tega projekta, saj, dolgoročno gledano, kalifornijska ekonomija ne bi imela od tega kakšnih velikih koristi. Univerza se je na to odzvala tako, da je na pričanje pred zakonodajnim organom pozvala dva Nobelova nagrajenca za fiziko. Vsak od njiju je opisal, kakšno znanje bi lahko prinesel projekt. Eden je rekel, da bi nam lahko odgovoril na vprašanja o izvoru vesolja. Drugi je dejal, da bi nam lahko pomagal razumeti, kako se je pričelo življenje na našem planetu.

Predsednik komisije se je obrnil name.

»Ali mislite, da je šest milijard dolarjev previsoka cena za odgovore na takšna vprašanja?« me je vprašal.

»Strinjam se, da so to pomembna vprašanja,« sem odgovoril. »Toda Jehovove priče pridejo ob sobotah dopoldan na moja vrata in mi v zameno za 25 centov prostovoljnega prispevka ponudijo revijo, ki odgovarja na ista vprašanja. In ne vem, če ni njihov odgovor, za katerega daš 25 centov, boljši od odgovorov, ki bi jih morda dobili pri tem projektu, za katerega bi morali plačati šest milijard dolarjev.«

Vsi v sobi so se gromko zasmejali, tudi nobelovca. Čeprav je zakonodajni organ zagotovil financiranje tega projekta, ni nihče oporekal moji trditvi.

Čez čas sem se moral lotiti spremenjenih razmer doma. Po šestih letih razpravljanja s Patricio o Bibliji in Jehovovih pričah sem bil razočaran, ko je želela več časa nameniti oznanjevanju. To je namreč pomenilo tudi, da bo manj delala na univerzi. Nisem mogel razumeti, kako ima lahko sicer razumna oseba takšen cilj. Videti je bilo, da si ne bo premislila, pa naj rečem ali naredim, kar koli hočem.

Za pomoč sem se obrnil na strokovnjaka, na nekoga, ki je Biblijo poznal bolje od mene in ki bi ji po mojem zlahka pokazal neskladje med nauki Jehovovih prič in Biblijo. Če bi dokazal, da je samo eden njihovih naukov zmoten, bi bili s tem postavljeni pod vprašaj tudi vsi drugi. In to bi bilo dovolj, da bi prodrl v ženin matematično naravnan um. Stopil sem v stik z jezuitskim duhovnikom cerkve, ki sva jo s Patricio prej obiskovala. Sestanek z duhovnikom se je sklenil z razgovorom, opisanem na začetku tega članka. Ko duhovnik ni hotel govoriti z njo, sem vedel, da bom moral, tudi če bo trajalo nekoliko dlje, sam poiskati napake in jih pokazati Patricii.

Moje iskanje napak

Medtem ko sem preučeval Biblijo s Pričami, so največji vtis naredile name biblijske prerokbe. V knjigi preroka Izaija sem prebral podrobnosti o padcu Babilona, napisane skoraj 200 let pred tem dogodkom. Pisalo je, da bo osvajalcu ime Cir in da bo preusmeril tok reke Evfrat, zato da bi osvojil Babilon. (Izaija 44:27–45:4) Padec Babilona sem preučeval pred leti pri predmetu vojaška strategija. Iz Biblije sem še izvedel, da je prerok Daniel več kot 200 let vnaprej napovedal podrobnosti o mogočnem grškem kralju, čigar kraljestvo se bo po njegovi smrti razdrobilo na štiri šibkejša kraljestva. (Daniel 8:21, 22) Tega dejstva o Aleksandru Velikem sem se spomnil iz svojega preučevanja staroveške zgodovine. Z osebnim raziskovanjem po priročnikih sem se sam prepričal, da sta ti biblijski knjigi v resnici bili napisani pred dogodki, ki sta jih napovedali.

Bolj ko sem preučeval s Pričami, bolj prepričan sem postajal, da je Biblija Božja Beseda. Prej o tem nisem bil prepričan kljub večletnemu preučevanju katoliške teologije. Kaj bom naredil s tem spoznanjem? Odločil sem se, da posvetim svoje življenje Jehovu in da postanem njegova Priča. (Izaija 43:10) Krstil sem se leta 1991, le dve leti po pogovoru s tistim duhovnikom. Najin sin se je krstil naslednje leto.

Sedaj smo kot družina imeli nov smisel v življenju, zato smo spremenili svoje cilje. Ena prvih stvari, ki sem jih naredil po krstu, je bila, da sem vpeljal petletni načrt, po katerem bi žena pri 50 letih nehala poučevati na univerzi. Hotela je biti pionirka, kar je tedaj pomenilo, da bo 1000 ur letno oziroma približno 83 ur mesečno pomagala drugim, da se seznanijo z biblijskimi resnicami. Do leta 1994 je svoj delovnik že toliko skrajšala, da se je lahko prijavila za pionirko. Moji prvi cilji so med drugim bili: izboljšati se v oznanjevanju, po svojih najboljših močeh pomagati v krščanski občini in se dati na razpolago za vodenje računovodstva pri gradnji bližnjih kraljestvenih dvoran.

Na delovnem mestu sem občasno imel priložnost razpravljati o Bibliji. Ko so v uradu zaposlili novo proračunsko analitičarko, se je izkazalo, da je pravzaprav Priča, ki pa ni več sodelovala v krščanskih dejavnostih. Dvomi glede Biblije so ji oslabili vero. V veselje mi je bilo, da sem ji lahko pomagal duhovno okrevati. Vrnila se je v domačo zvezno državo in pričela pionirati.

Leta 1995 sem bil prisoten na posebni skupni obravnavi pred senatno komisijo in skupščinsko komisijo za izobraževanje glede raziskave, ki jo je financirala zvezna vlada. Predsednik odbora je vprašal predstavnika zvezne vlade, kaj se je zgodilo s projektom superprevodnega supertrkalnika. Uslužbenec zvezne vlade je dejal, da je bil projekt dodeljen državi Teksas, vendar da ni bil nikoli dokončan, in to iz treh razlogov. Prvi, stroški za projekt so še pred pričetkom narasli s šestih milijard dolarjev na devet milijard. Drugi, zvezna vlada je želela, da se sredstva uporabijo v druge namene, še posebej za zalivsko vojno v letu 1991. Tretjič, ugotovili so, da lahko dobijo odgovore na življenjska vprašanja od Jehovovih prič za 25 centov! Videti je bilo, da je moja pripomba šla od ust do ust in spet prišla do mene.

Medtem ko so se vsi smejali, so me nekateri člani komisije pogledali. Oglasil sem se, da bi seznanil vse navzoče z novostjo, in rekel: »Zdaj lahko dobite odgovore zastonj, če le preberete publikacije.«

Izpolnjeno in smiselno življenje

Ko se je žena upokojila, smo izdelali petletni načrt zame. Ker sem tudi jaz želel nameniti več časa poučevanju drugih o biblijskih resnicah, sem drugje diskretno poizvedoval za zaposlitev s polovičnim delovnim časom. Povsem nepričakovano so mi v službi ponudili, da delam skrajšani delovni čas. Tako sem leta 1998 tudi jaz postal pionir.

Ko sva se nekega jutra z ženo pripravljala, da greva na oznanjevanje, sem dobil telefonski klic iz ameriškega podružničnega urada Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Klicatelj me je na podlagi njihove predhodne poizvedbe vprašal, ali bi me zanimalo delo na projektu v Brooklynu. Odgovoril sem z odločnim da. To je pripeljalo do tega, da sva 18 mesecev delala na svetovnem sedežu Jehovovih prič. Da bi dokončal projekt, sem se navsezadnje odločil za predčasno upokojitev. Potem sva se dala na razpolago kot prostovoljca za gradnjo zborske dvorane Jehovovih prič v Fairfieldu v Kaliforniji. Prodala sva najino hišo v Sacramentu in se preselila v majhno stanovanje v Palu Altu. Moja predčasna upokojitev je prinesla še nadaljnje blagoslove. Od takrat sva delala na projektih v podružničnih uradih Jehovovih prič v Nigeriji, Južnoafriški republiki, Kanadi, Veliki Britaniji in Nemčiji.

Podobno kot Jehovovi priči, ki sta pomagala nama, se tudi midva sedaj veseliva, ko lahko pomagava drugim spoznati resnice iz Biblije. Resnično menim, da mi od vsega mojega visokega izobraževanja ravno izobraževanje, ki sem ga dobil od Jehova, daje največje zadovoljstvo. To je izobraževalni program, ki se po svojem obsegu in izčrpnosti ne more primerjati z nobenim drugim na zemlji. Jehova je usposobil svoje Priče, da učijo biblijsko resnico tako, da se dotakne posameznikovega uma in srca. To je tisto, kar me žene, da se še naprej učim. Z ženo sva hvaležna za življenje, ki ga imava danes, in za prednost, da lahko svojo izobrazbo uporabljava v službi Vrhovnemu vladarju vesolja, Bogu Jehovu.

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Medtem ko sem preučeval Biblijo s Pričami, so največji vtis name naredile biblijske prerokbe.

[Slika na strani 27]

S Patricio na najin poročni dan

[Slika na strani 29]

Z veseljem pomagava drugim spoznati resnice iz Biblije.