Zgodnji kristjani v grškem svetu

VEČINA ljudi, katerim so kristjani oznanjevali v prvem stoletju, je govorila grško. Pisma, s katerimi so zagovarjali, kar so govorili o Jezusu, so bila razširjena v grščini. Ko so pisci po navdihnjenju pisali besedila, ki so kasneje sestavljala Krščanske grške spise, so jih povečini pisali v grščini, pri tem pa so uporabljali izraze in ponazoritve, lahko razumljive ljudem, ki so bili v stiku z grško kulturo. Toda ne Jezus, ne njegovi apostoli, ne nobeden od piscev Krščanskih grških spisov ni bil grškega porekla. Pravzaprav so bili vsi Judje. (Rimljanom 3:1, 2)

Kako je grščina dobila takšno pomembno vlogo pri širjenju krščanstva? Kako so krščanski pisci in misijonarji iz prvega stoletja predstavljali svoje sporočilo, tako da je bilo prijetno ušesom njihovih grško govorečih poslušalcev? In zakaj naj bi nas zanimalo to poglavje staroveške zgodovine?

Širjenje grške kulture

V četrtem stoletju pr. n. št. je Aleksander Veliki porazil perzijski imperij in pričel osvajati  še preostali svet. Aleksander in kralji, ki so ga nasledili, so želeli povezati med seboj različne dele grškega cesarstva, zato so spodbujali helenizacijo, to je prevzemanje grškega jezika in načina življenja.

Tudi potem ko je Rim pokoril Grčijo in ji odvzel vso politično oblast, je grška kultura še naprej močno vplivala na sosednja ljudstva. V drugem in prvem stoletju pr. n. št. je bila rimska aristokracija strastno privržena vsemu grškemu – umetnosti, arhitekturi, književnosti in filozofiji – tako da je pesnik Horacij dejal: »Podjarmljena Grčija je podjarmila svojega divjega osvajalca.«

Pomembna mesta po Mali Aziji, Siriji in Egiptu so bila med rimskim vladanjem cvetoča središča grške kulture. Helenizacija je civilizirala vsa področja življenja, od vladnih institucij in prava do trgovine, industrije in celo mode. V večini grških mest sta navadno bila gimnazij, kjer so se mladeniči šolali, in gledališče, kjer so uprizarjali grške drame.

»V ta tok helenistične kulture so se počasi in obotavljaje, vendar nezadržno, spuščali tudi Judje,« pravi zgodovinar Emil Schürer. Sprva je judovska verska gorečnost kljubovala vplivu poganstva, ki je spremljal prodor grške miselnosti, toda naposled je grška kultura pustila svoj pečat na mnogih področjih judovskega življenja. Navsezadnje je bilo, kot opaža Schürer, »majhno judovsko ozemlje skoraj z vseh strani obdano s heleniziranimi regijami, s katerimi so bili zavoljo trgovine prisiljeni ohranjati nenehen stik«.

Vloga Septuaginte

Številni Judje so se preselili in se nastanili v sredozemskih krajih, v katerih je vladala helenistična kultura in se je govorilo grško. Takšni priseljenci so še naprej živeli po judovskih običajih in so potovali v Jeruzalem na letne judovske praznike. Toda sčasoma si mnogi od njih niso več bili blizu s hebrejščino. * Tako se je pojavila potreba po prevodu Hebrejskih spisov v grščino, ki so jo govorile množice. Te naloge so se leta 280 pr. n. št. verjetno v Aleksandriji v Egiptu, ki je bila pomembno središče helenistične kulture, lotili judovski učenjaki. Plod njihovega dela je bila Septuaginta.

Za Septuaginto pravijo, da je izjemen dosežek svojega časa. Bila je ključ, ki je zahodni civilizaciji odprl vrata do zakladov Hebrejskih spisov. Brez nje bi znanje o odnosih med Bogom in Izraelci ostalo zaklenjeno v dokaj neznanih spisih, napisanih v jeziku, ki ni bil več splošno znan, in bi tako le stežka dalo zagon vsesvetovnemu evangeliziranju. Dejansko je bilo s Septuaginto poskrbljeno za okvir, koncepte in jezik, ki so omogočali, da se znanje o Bogu Jehovu prenese ljudem raznovrstnega etničnega porekla. Grščina je bila zaradi svoje splošne razširjenosti najustreznejše sredstvo za sporočanje svetih resnic širnemu svetu.

Spreobrnjenci in bogaboječi ljudje

Do drugega stoletja pr. n. št. so Judje prevedli že številna svoja literarna dela v grščino, nova pa so pisali neposredno v tem jeziku. To je igralo pomembno vlogo  pri posredovanju znanja o izraelski zgodovini in religiji nejudovskemu svetu. Zgodovinarji poročajo, da se je v tem obdobju mnogo Nejudov »bolj ali manj tesno navezalo na judovske skupnosti, sodelovalo pri judovskem bogoslužju ter bolj ali manj natančno upoštevalo judovske predpise«. (The History of the Jewish People in the Age of Jesus Christ)

Nekateri Nejudje so celo tako napredovali, da so se oprijeli judaizma, sprejeli obrezo in se spreobrnili. Drugi so se oprijeli določenih vidikov judaizma, vendar se niso odločili za spreobrnitev. Takšnim posameznikom so v grški literaturi pogosto rekli »bogaboječi ljudje«. Za Kornelija je rečeno, da je bil »pobožen mož, ki se je [. . .] bal Boga«. Apostol Pavel je srečal mnogo takšnih ljudi, ki so bili povezani z judovskimi skupnostmi po Mali Aziji in Grčiji. Tako je na primer v pizidijski Antiohiji tiste, ki so se zbrali v sinagogi, nagovoril z besedami »Izraelci in drugi, ki se bojite Boga«. (Apostolska dela 10:2; 13:16, 26; 17:4; 18:4)

Ko so Jezusovi učenci pričeli oznanjevati dobro novico v judovskih skupnostih zunaj meja Judeje, so bili mnogi, ki so jih slišali, v bistvu grškega porekla. Takšne skupnosti so bile plodna tla za širjenje krščanske vere. Ko je postalo jasno, da Bog daje upanje na rešitev tudi Nejudom, so učenci spoznali, da v Božjih očeh »ni ne Juda ne Grka«. (Galačanom 3:28)

Oznanjevanje Grkom

Zaradi verskih in moralnih meril ljudi nejudovskega porekla so se nekateri zgodnji judovski kristjani sprva obotavljali sprejeti v krščansko občino nejudovske spreobrnjence. Ko je postalo očitno, da Bog sprejema Nejude, so apostoli in starešine v Jeruzalemu dali jasno vedeti, da se morajo takšni spreobrnjenci vzdrževati krvi, nečistovanja in malikovanja. (Apostolska dela 15:29) To je bila temeljna zahteva za vsakogar, ki je prej sledil grškemu načinu življenja, saj je bila grško-rimska družba prežeta s »sramotnim spolnim poželenjem« in homoseksualnostjo. Tovrstno početje pa ni imelo kaj iskati med kristjani. (Rimljanom 1:26, 27; 1. Korinčanom 6:9, 10)

Od krščanskih misijonarjev, ki so v prvem stoletju oznanjevali v grškem svetu, je bil najbolj znan apostol Pavel. Današnji obiskovalci Aten lahko ob vznožju areopaga vidijo bronasto spominsko ploščo, s katero je obeležen znameniti govor, ki ga je v tem mestu imel Pavel. Poročilo o tem je zapisano v 17. poglavju biblijske knjige Apostolska dela. Njegove uvodne besede »Možje Atenci« so bile običajen nagovor pri grških govornikih in so gotovo sprostile njegove poslušalce, med katerimi so bili tudi epikurejski in stoiški filozofi. Pavel ni pokazal svoje nejevolje niti ni kritiziral vere svojih poslušalcev, temveč je želel pridobiti njihovo naklonjenost s tem, da je priznal, da so zelo verni. Govoril je o njihovem oltarju »Neznanemu bogu« in poiskal skupno točko, ko je dejal, da namerava razpravljati o tem Bogu. (Apostolska dela 17:16–23)

Pavel je s svojimi poslušalci vzpostavil stik tako, da je govoril o zamislih, ki so bile zanje sprejemljive. Stoiki so se lahko strinjali z njim, da človeško življenje izvira od Boga, da vsi ljudje pripadajo isti rasi, da Bog ni daleč od nas in da je človeško življenje odvisno od Boga. Pavel je to zadnjo misel potrdil z navajanjem  del stoiških pesnikov Arata (Phainomena) in Kleanta (Himna Zevsu). Tudi epikurejci so ugotovili, da imajo veliko skupnega s Pavlom – Bog je živ in mogoče ga je spoznati. Samozadosten je in ničesar ne potrebuje od ljudi ter ne prebiva v templjih, narejenih s človeškimi rokami.

Pavlovi poslušalci so poznali izraze, ki jih je uporabljal. Glede na neki vir so grški filozofi pogosto uporabljali izraze »svet (kosmos)«, »potomci« in »Božanstvo«. (Apostolska dela 17:24–29) Ni šlo za to, da je bil Pavel pripravljen poteptati resnico, da bi jih pridobil na svojo stran. Ravno nasprotno, njegove sklepne besede o vstajenju in sodbi so se bíle z njihovim prepričanjem. Ne glede na to je obliko in vsebino svojega sporočila spretno prilagodil tako, da je pritegnil svoje filozofsko naravnane poslušalce.

Mnoga Pavlova pisma so bila naslovljena na občine v grških mestih ali rimskih kolonijah, ki so bile povsem helenizirane. V teh svojih delih, pisanih v tekoči in močno izrazni grščini, je spretno uporabil zamisli in zglede, znane v grški kulturi. Pavel omenja atletska tekmovanja, zmagovalčevo nagrado, vzgojitelja, ki je spremljal dečka v šolo, in še številne druge podobe iz grškega življenja. (1. Korinčanom 9:24–27; Galačanom 3:24, 25) Pavel si je brez zadržkov izposodil izraze iz grščine, vendar je odločno zavračal grške moralne vrednote in verske ideale.

Postanimo vsakršnim ljudem vse

Apostol Pavel se je zavedal, da mora, če hoče oznaniti drugim dobro novico, postati »vsakršnim ljudem [. . .] vse«. »Tako sem Judom postal kakor Jud, da bi pridobil Jude,« je napisal in Grkom je postal kakor Grk, da bi jim pomagal doumeti Božje namene. Kot judovski državljan heleniziranega mesta je bil Pavel seveda odlično usposobljen za to. Vsi današnji kristjani morajo storiti nekaj podobnega. (1. Korinčanom 9:20–23)

Danes se milijoni preselijo iz ene dežele v drugo, iz enega kulturnega okolja v drugo. To je izjemen izziv za kristjane, ki si prizadevajo oznanjati dobro novico o Božjem kraljestvu in izpolniti Jezusovo zapoved, naj pridobivajo »učence med ljudmi iz vseh narodov«. (Matej 24:14; 28:19) Vedno znova ugotavljajo, da se dobra novica dotakne srca ljudi, če jo slišijo v maternem jeziku, in da se ugodno odzovejo nanjo.

Zato revija Stražni stolp oznanja Jehovovo kraljestvo izhaja mesečno v 169 jezikih, spremna revija Prebudite se! pa v 81 jezikih. Poleg tega se mnogo Jehovovih prič trudi naučiti kakšen nov jezik, zato da bi spregovorili o dobri novici tuje govorečim ljudem, ki so se preselili v njihovo sosesko. Med drugim se učijo tudi takšne zahtevne jezike, kot so arabščina, kitajščina in ruščina. Njihov cilj je enak cilju, ki so ga imeli kristjani v prvem stoletju. Apostol Pavel je to lepo povedal, ko je dejal: »Vsakršnim ljudem sem postal vse, da bi jih tako ali drugače nekaj rešil.« (1. Korinčanom 9:22)

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Rim

GRČIJA

Atene

AZIJA

Antiohija (v Pizidiji)

KILIKIJA

SIRIJA

JUDEJA

Jeruzalem

EGIPT

Aleksandrija

Cirena

SREDOZEMSKO MORJE

[Slika na strani 19]

Septuaginta je v prvem stoletju pripomogla k širjenju spoznanja o Jehovu.

[Vir slike]

Israel Antiquities Authority

[Slika na strani 20]

Spominska plošča pri areopagu obeležuje Pavlov govor.