Bralci sprašujejo

Zakaj Jehovove priče pri svojem bogočastju ne uporabljajo podob?

Hindujci, budisti, katoličani in pravoslavci po vsej zemlji gledajo na uporabo malikov, podob ali ikon kot na pomemben del čaščenja. Ponekod v Afriki ljudje častijo predmete, izrezljane iz lesa oziroma izklesane iz kamna, v katerih domnevno biva božanstvo ali duh božanstva.

Jehovove priče pa v nasprotju z drugimi verniki pri svojem bogočastju ne uporabljajo nikakršnih malikov ali ikon. Če obiščete prostore, kjer se shajajo – imenujejo jih kraljestvene dvorane – tam ne boste našli ne ikon ljudi, ki so po mnenju pripadnikov drugih veroizpovedi svetniki, ne kipov Jezusa ali Marije. * Zakaj ne? Bodite pozorni, kaj v zvezi s tem pravi Biblija.

Kaj je Bog pričakoval od Izraelcev?

Potem ko je Bog Jehova osvobodil Izraelce iz Egipta, jim je dal jasna navodila o tem, kako želi, da ga častijo. Druga od tako imenovanih desetih zapovedi pravi: »Ne delaj si rezanih podob niti nikakršnih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: ne moli jih in ne časti jih, zakaj jaz sem GOSPOD, Bog tvoj, Bog mogočni, goreči.« (2. Mojzesova 20:4, 5)

Izraelci so ravno takrat, ko je Bog dajal te zapovedi Mojzesu, izdelovali zlato tele, verjetno zato da bi posnemali egipčansko čaščenje živali. Podobe niso imenovali po kakšnem egipčanskem bogu. Ravno nasprotno, povezali so jo s čaščenjem Jehova. (2. Mojzesova 32:5, 6) Kako se je odzval Bog? Njegov srd se je razvnel proti malikovalcem, Mojzes pa je malika uničil. (2. Mojzesova 32:9, 10, 19, 20)

Pozneje je Bog Jehova podrobneje pojasnil drugo zapoved. Izraelce je po Mojzesu spomnil, da si ne smejo narediti »rezane podobe, obraza kakršnekoli podobe, slike moškega ali ženskega bitja, slike katerebodi živine na zemlji ali katerega okriljenca, ki leta pod nebom, slike katerebodi laznine na zemlji ali katere ribe v vodah pod zemljo«. (5. Mojzesova 4:15–18) Očitno je, da Izraelci pri čaščenju Boga niso smeli uporabljati malikov v kakršni koli obliki.

Vseeno pa je Izrael kasneje zabredel v malikovalstvo. Jehova je hotel Izraelce odvrniti od tega, zato je k njim poslal preroke, da so jih svarili pred neizogibno kaznijo, če ne opustijo malikovanja. (Jeremija 19:3–5; Amos 2:8) Izrael se kot narod ni zmenil za Božja svarila. Zato je Jehova leta 607 pr. n. št. dopustil, da so Babilonci uničili Jeruzalem in narod odvedli v suženjstvo. (2. letopisov 36:20, 21; Jeremija 25:11, 12)

 Kaj so verjeli kristjani v prvem stoletju?

Ko so se Nejudje v prvem stoletju spreobrnili h krščanstvu, so pri svojem čaščenju Boga nehali uporabljati malike. Upoštevajte, kaj je srebrar Demetrij, ki je v Efezu izdeloval malike, rekel o oznanjevanju apostola Pavla: »Možje, vi dobro veste, da nam to delo prinaša blaginjo. Prav tako pa vidite in slišite, da je ta Pavel s tem, ko je govoril, da z rokami narejeni bogovi niso bogovi, prepričal in pregovoril precejšnjo množico ljudi po skoraj vsej provinci Aziji, ne samo v Efezu.« (Apostolska dela 19:25, 26)

Potrditev za Demetrijevo obtoževanje najdemo v samih Pavlovih besedah. Ko je Pavel v Atenah govoril Grkom, jim je rekel: »Ne bi [si] smeli zamišljati, da je Božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamnu, nečemu, kar je s svojo spretnostjo in domiselnostjo izoblikoval človek. Resda se Bog do zdaj ni menil za čase takšne nevednosti, toda zdaj človeštvu naroča, naj se povsod vsi pokesajo.« (Apostolska dela 17:29, 30) V zvezi s tem je Pavel pisal kristjanom v Tesaloniki in jih pohvalil z besedami: »Od svojih malikov [ste se] obrnili k Bogu.« (1. Tesaloničanom 1:9)

Poleg Pavla je tudi apostol Janez svaril kristjane pred uporabljanjem podob pri čaščenju. Na koncu prvega stoletja jim je Janez odločno rekel: »Varujte se malikov.« (1. Janezovo 5:21)

Jehovove priče poslušajo Božje jasno navodilo, naj ne uporabljajo kakršnih koli podob, ko ga častijo. Resno jemljejo Boga Jehova, ko pravi: »Jaz sem GOSPOD, to je ime moje, in slave svoje ne dam drugemu, ne hvale svoje rezanim podobam.« (Izaija 42:8)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 31]

»Jaz sem GOSPOD, to je ime moje, in slave svoje ne dam drugemu, ne hvale svoje rezanim podobam.« (Izaija 42:8)