Človek ne živi samo od kruha – kako sem preživel nacistična taborišča

Pripoveduje Joseph Hisiger

»Kaj berete?« sem vprašal sozapornika. »Biblijo,« mi je odvrnil in dodal, »dam vam jo za tedenski odmerek kruha.«

RODIL sem se 1. marca 1914 v departmaju Moselle, ki je bil takrat del Nemčije. Ko se je prva svetovna vojna leta 1918 končala, je ta departma zopet pripadel Franciji. Leta 1940 pa je bil ponovno priključen Nemčiji. Potem ko se je druga svetovna vojna leta 1945 končala, je zopet postal del Francije. Vsakič se je moje državljanstvo spremenilo, tako da sem se naučil oba jezika, francoščino in nemščino.

Moja starša sta bila predana katoličana. Vsak večer, preden je šla družina spat, smo pokleknili na tla in molili. Ob nedeljah in državnih praznikih smo odšli v cerkev. Svojo veroizpoved sem jemal resno in sem obiskoval verouk.

Posvetim se naši dejavnosti

Leta 1935 sta moje starše obiskala Jehovovi priči. Razprava se je vrtela okrog vpletenosti religije v prvo svetovno vojno. Po tistem se je moje zanimanje za Biblijo povečalo in leta 1936 sem duhovnika prosil, ali bi lahko dobil en izvod te knjige. Odvrnil mi je, da bi moral študirati teologijo, da bi jo razumel. Toda to je samo še povečalo moj apetit po Bibliji in mojo željo po tem, da bi jo bral.

Januarja leta 1937 mi je sodelavec Albin Relewicz, ki je bil Priča, pričel govoriti o tem, kaj uči Biblija. »Predvidevam, da jo imate?« sem ga vprašal. Imel jo je in mi kmalu zatem pokazal Božje ime Jehova v izvodu nemškega prevoda Biblije, imenovanega Elberfelder, ter mi ga nato dal. Pričel sem ga navdušeno brati in obiskovati shode Prič v bližnjem mestu Thionville.

Avgusta 1937 sem spremljal Albina na mednarodno zborovanje Prič v Parizu. Tam sem pričel oznanjevati od vrat do vrat. Nedolgo zatem sem se krstil in na začetku leta 1939 je oznanjevanje postalo moja glavna dejavnost. Dodelili so me v mesto Metz. Nato so me julija povabili, da bi delal na glavnem uradu Jehovovih prič v Parizu.

Težave med vojno

Moje delo v podružnici ni dolgo trajalo, saj sem avgusta 1939 dobil vpoklic od francoske vojske. Zaradi svoje vesti nisem hotel sodelovati v vojni, zato so me obsodili na zaporno kazen. Maja prihodnje leto, ko sem bil v zaporu, je Nemčija bliskovito napadla Francijo. Junija so premagali Francijo in ponovno sem  bil Nemec. Ko so me julija 1940 izpustili iz zapora, sem se vrnil živet k svojim staršem.

Živeli smo pod nacističnim režimom, zato smo se za preučevanje Biblije dobivali na skrivaj. Stražni stolp smo prejemali po Maryse Anasiak, pogumni kristjanki, s katero sem se običajno srečal v pekarni enega od naših sovernikov. Do leta 1941 sem se uspel izmikati težavam, s katerimi so se spoprijemali Priče v Nemčiji.

Potem pa mi je gestapo nekega dne naklonil obisk. Častnik mi je dal jasno vedeti, da so Priče prepovedani, zatem pa me je vprašal, ali nameravam to ostati. Ko sem mu odgovoril »Da«, mi je dejal, naj odidem z njim. Mojo mamo je to tako vznemirilo, da je omedlela. Ko je to videl gestapovski častnik, mi je dejal, naj ostanem in poskrbim zanjo.

Upravitelja tovarne, v kateri sem delal, nisem pozdravil s »Heil Hitler!«. Pa tudi član nacistične stranke nisem hotel postati. Zato me je naslednjega dne aretiral gestapo. Med zaslišanjem nisem hotel izdati imen sovernikov. Zasliševalec me je s silo udaril po glavi s kopitom revolverja, tako da sem omedlel. Enajstega septembra 1942 me je Sondergericht (posebno sodišče) v Metzu obsodil na tri leta zapora, ker sem »širil propagando v prid Združenju Jehovovih prič in Preučevalcev Biblije«.

Dva tedna pozneje sem se iz meškega zapora podal na potovanje, ki me je naposled privedlo v prisilno delovno taborišče Zweibrücken. Tam sem delal v skupini, ki je vzdrževala železniške proge. Menjavali smo težke tirnice in nasipavali gramoz na železniško progo. Vse, kar smo dobili jesti, je bilo: zjutraj lonček kave in približno 75 gramov kruha, opoldan in zvečer pa skledo juhe. Nato so me premestili v zapor v bližnjem mestu in tam sem delal v čevljarski delavnici. Po nekaj mesecih so me poslali nazaj v Zweibrücken, tokrat sem moral delati na poljih.

Živim, vendar ne samo od kruha

V zaporu sem bil v celici skupaj z nekim mladeničem iz Nizozemske. Ker sem se nekoliko  naučil njegovega jezika, sem mu lahko pripovedoval o svojem verovanju. Dobro je duhovno napredoval, tako zelo, da me je prosil, naj ga krstim v reki. Ko se je dvignil iz vode, me je objel in mi dejal: »Joseph, sedaj sem tvoj brat!« Pozneje so me poslali delat nazaj na železniške proge in tako sva se ločila.

Tokrat sem si celico delil z nekim Nemcem. Nekega večera je pričel brati majhno knjigo – Biblijo! Prav takrat mi je ponudil Biblijo za tedenski odmerek kruha. »Zmenjeno!« sem mu dejal. Čeprav je bilo to, da sem se za teden dni odpovedal kruhu, prava žrtev, pa tega nisem nikoli obžaloval. Pričel sem spoznavati, kaj pomenijo Jezusove besede: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust.« (Matej 4:4)

Sedaj ko sem Biblijo imel, je bil izziv obdržati jo. V nasprotju z drugimi zaporniki Priče nismo smeli imeti Biblije. Zato sem jo na skrivaj bral ponoči tako, da sem se skrival pod odejo. Čez dan sem jo del pod srajco in jo nosil s seboj. V celici je nisem puščal, ker so stražarji celice temeljito pregledovali.

Nekega dne sem med preverjanjem prisotnosti na dvorišču ugotovil, da sem pozabil Biblijo. Tisti večer sem pohitel nazaj v celico, toda Biblije ni bilo več. Pomolil sem se k Bogu in šel k stražarju, pojasnil sem mu, da je nekdo vzel mojo knjigo in da jo želim nazaj. Stražar ni bil preveč pozoren, zato sem dobil Biblijo nazaj. Jehovu sem se zahvalil iz dna srca!

Ob neki priložnosti so me poslali pod prho. Ko sem si slačil umazana oblačila, sem pustil, da je Biblija neopazna padla na tla. Ko stražar ni gledal, sem jo z nogo porinil k prhi. Tam sem jo med prhanjem skril ob strani. Ko sem prišel izpod prhe, sem postopek ponovil in Biblijo podrsal do kupa čistih oblačil.

Svetli in mračni dnevi ujetništva

Nekega jutra leta 1943, ko smo se zaporniki morali postaviti v vrsto na dvorišču, sem videl Albina! Tudi njega so zaprli. Z očmi mi je dal vedeti, da me je prepoznal, in v znamenje bratstva položil roko na srce. Nato mi je pomignil, da mi bo pisal. Ko je naslednji dan šel mimo mene, je na tla spustil košček papirja. Toda stražar je to videl in oba sva dobila dva tedna samice. Dobivala sva samo suh kruh in vodo, spati pa sva morala na lesenih deskah brez odej.

Po tem so me premestili v zapor v Siegburgu in tam sem delal v kovinarski delavnici. Delo je bilo naporno, odmerki hrane pa prepičli. Ponoči sem sanjal o poslasticah – o kolačih in sadju – nato pa sem se zbudil s kruljenjem v želodcu in suhim grlom. Imel sem manj kot 45 kilogramov. Toda vsak dan sem prebiral svojo malo Biblijo in v njej našel razlog, da živim.

 Končno svoboda!

Nekega jutra aprila 1945 so stražarji nenadoma pobegnili iz zapora in pustili vrata na široko odprta. Bil sem svoboden! Toda najprej sem moral nekaj časa okrevati v bolnišnici. Do konca maja sem se vrnil domov k staršema. Izgubila sta že vsako upanje, da sem še živ. Ko me je mati videla, so ji privrele v oči solze radosti. Žal pa sta moja starša kmalu zatem umrla.

Znova sem se pričel družiti z občino v Thionvilleu. Kakšna radost je bila ponovno videti svojo duhovno družino! Bil sem navdušen, ko sem izvedel, kako zvestovdani so bili kljub mnogim preizkušnjam. Moj dragi prijatelj Albin je umrl v Regensburgu v Nemčiji. Pozneje sem izvedel, da je moj bratranec Jean Hisiger postal Priča in da so ga usmrtili zaradi ugovora vesti. Jean Queyroi, s katerim sva skupaj delala v pariškem podružničnem uradu, je preživel pet let nemškega delovnega taborišča. *

Kmalu sem se vrnil v Metz, da bi oznanjeval. Takrat sem se pogosto srečeval z družino Minzani. Njihova hči Tina se je krstila 2. novembra 1946. Bila je zelo goreča oznanjevalka in zdela se mi je očarljiva. Poročila sva se 13. decembra 1947. Septembra leta 1967 je Tina pričela večino svojega časa posvečati oznanjevanju in v tem vztrajala do svoje smrti junija 2003, ko je bila stara 98 let. Strašno jo pogrešam.

Danes, ko jih imam že krepko čez 90, se zavedam, da mi je Božja Beseda vedno dajala moč, da sem se spoprijel s preizkušnjami in da sem jih premagal. Včasih sem imel prazen želodec, toda svoj um in srce sem vedno hranil z Božjo Besedo. In Jehova mi je dal moč. Njegovi »izreki me ohranjajo pri življenju«. (Psalm 119:50, NW)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 21]

Moj dragi prijatelj Albin Relewicz

[Slika na strani 21]

Maryse Anasiak

[Slika na strani 22]

Za to Biblijo sem plačal enotedenski odmerek kruha.

[Slika na strani 23]

S svojo zaročenko Tino, leta 1946

[Slika na strani 23]

Jean Queyroi in njegova žena Titica